Črn odtis (v obliki človeške noge) kaže, v kolikšni meri prispevamo h kolektivnim okoljskim grehom vsi tisti, ki uporabljamo električno energijo, potujemo z letali, avtobusi, avtomobili ali vlaki. Na primer starši, ki peljejo otroka v šolo; otroci, ki se igrajo računalniške igrice; babice, ki poslušajo radijska obvestila... Vsi prispevamo k segrevanju ozračja, torej tudi k ekstremnim okoljskim pojavom, naravnim katastrofam. Pa ne le z naštetimi opravili, ki imajo za posledico neposreden izpust ogljikovega dioksida (CO2) v okolje; precejšen delež prispevajo še posredni dejavniki, ki jim rečemo življenjski oziroma potrošniški slog. Dobri primeri so francoska ustekleničena voda ali knjige, ki pripotujejo iz Amazonovega zbirališča, poceni obleke iz Zare ali H&M, pa tudi Wilsonove palice za golf, ovčetina s Krasa ali steklenica čilskega vina. Polet z letalom iz Londona do New Yorka, na primer, povzroči približno toliko škode, kot če bi se televizija ali igralna konzola napajali z elektriko neprekinjeno tri leta. Okoli kilogram CO2 proizvede en stroj perila; manj kot pol kilograma toplogrednega plina pa je rezultat zvonjenja budilke ali brbotanja kuhalnika za vodo.
Na letni ravni znašajo izpusti CO2 30 milijard ton. Kar deset milijard ton pripisujejo prometu, veliki prispevek pa vsako leto zabeležijo še v razdelku prazniki in počitnice. Po podatkih www.carbonfootprint.com ogljikov odtis najbolj odebeli poraba plina, premoga in nafte (kar 15 odstotkov); nekaj manj plasti prispeva zabava (14 odstotkov), poraba elektrike (12 odstotkov), počitniški poleti z letalom (6 odstotkov), hrana pa 5 odstotkov. Božič, recimo, ima zajeten odtis: okoli 300 kilogramov. BBC je decembra lani izračunal, da so na Otoku za slavljenje Kristusovega rojstva v ozračje izpustili 51.000 ton CO2 – pokurili so toliko energije, kot če bi se z avtom šesttisočkrat zapeljali okoli sveta. Med težkokategorniki sta se znašli tudi ekonomsko manj razviti Brazilija in Indonezija. Da so njuno »zeleno osebno izkaznico« skvarili gozdovi, se morda sliši paradoksalno. Toda množični posek, s katerim se državi soočata, ima neprimerno bolj daljnosežne posledice kot prvomajski skok na Kubo z letalom. Gozdovi so (poleg oceanov) glavna čistilnica planeta – bionaprava za vsrkavanje CO2. Po nekaterih podatkih naj bi zaradi krčenja gozdov v ozračje vsakoletno odteklo šest milijard ton ogljikovega dioksida, kar pa ni edina škoda. Povečana stopnja CO2 vpliva tudi na kakovost gozdnega življenja – na ptice, žuželke in sposobnost reprodukcije.
Spletno mesto Carbon Footprint trdi, da je povprečen ogljikov odtis v razvitem svetu enajsttonski, v svetovnem merilu pa štiritonski. Slovenija je v tem pogledu nedvomno med »razvitimi«, saj je domač odtis težak več kot osem ton, hrvaški, na primer, manj kot pet, medtem ko tipična ameriška črna stopinja odtehta dvajset ton. Kot so pokazale raziskave mnogih znanstvenih inštitutov, bi bilo v naslednjih desetletjih nujno zmanjšati emisije za šestdeset do osemdeset odstotkov. Mnogim se zdijo takšna pričakovanja nerealna in kot oviro na prvem mestu navajajo Ameriko, enega glavnih obremenjevalcev okolja, ki se še vedno izmika kjotskemu protokolu, pa na primer nepoučenost manj razvitih območij in navsezadnje udobje, ki se mu bogati beli svet noče in noče odreči. Kot je zapisal Michael Specter v New Yorkerju: »Tudi če bi ogljikovi izpusti takoj prenehali, se bo Zemlja segrevala še vsaj eno stoletje. Ta dejstva so iz ogljikovega dioksida naredila čudno, a močno valuto, ki ji je težko pripisati vrednost, ignorirati pa je ni mogoče.«
Tega se zavedajo tudi nekatera redka globalna podjetja, med katerimi je vodilni britanski trgovec Tesco. Pred dnevi so na police postavili žarnice, pomaranče, krompir in detergente, ki imajo poleg običajnih podatkov (o ceni, sestavinah, izvoru izdelka) natisnjeno še črno stopinjo. Tudi potovalna agencija LastMinute.com, denimo, pri rezervaciji letalskih vozovnic navede podatke o ogljikovem odtisu. Travelport ima v ponudbi desetdnevni izlet po Egiptu, ki nosi oznako »okolju prijazno« potovanje. Zdramil se je tudi ameriški veletrgovec Wallmart, ki je v blagovnicah že začel menjavati navadne žarnice s tistimi bolj varčnimi. Gradbene storitve že nekaj časa tržijo eko gradbena podjetja. Celo Ford je v neki kampanji razglašal Zelena je nova črna, medtem ko je Apple prisegel, da bo v kratkem ekrane nadomestil z okolju prijaznejšimi.
Kako črn je odtis nekega izdelka, odrejajo številni dejavniki: od produkcije in transporta do distribucije in porabe (med najpomembnejšimi so način pridelave, distribucije, pakiranja, količina in vrsta odpadkov, ki ostanejo za zavrženim izdelkom). Kako zelena bo vest, pa odreja potrošnik: ali bo namesto letala potoval z vlakom? Bo namesto poceni majice (z okoljskim odtisom) made in China raje izbral okolju manj škodljivo oblačilo iz druge roke? Bo namesto eviana pil vodo iz pipe? Se bo odrekel jagodam sredi zime ali ogromnemu televizijskemu zaslonu? Vse kaže, da bodo morali biti ukrepi radikalnejši; in da jih bo treba podpreti tudi finančno in pravno. Medtem se (v domačem jeziku) informirajte o teži lastne okoljske vesti:
www.dba.mop.gov.si/izracun/izracun_co2.htm.
