Bil je študent filozofije in zgodovine na paralelni univerzi v Prištini. Vodja študentskega gibanja. Politični emigrant. Študent magistrskega študija na univerzi v ZĂĽrichu. Ustanovitelj leninističnega emigrantskega kosovskega ljudskega gibanja. Inštruktor gverilske vojske v Albaniji in njen ekonom. Terorist, ki ga je srbsko sodišče obsodilo na deset let zapora. Bil je vojaški poveljnik in politični vodja OVK s pooblastili glavnega pogajalca na konferenci v Rambouilletu. Leta 1999 je v Prištino vkorakal kot vojaški zmagovalec in postal vodja opozicijske stranke. Devetega januarja letos je prevzel mesto premierja kosovske vlade. Poldrugi mesec kasneje je zvečer sestavljal govor, s katerim bo razglasil samostojnost. Odpovedali smo se vabilu, da z njim naredimo dolg intervju po elektronski pošti, in mu na hitro postavili nekaj vprašanj. Zanimalo nas je, kdaj bo razglasil samostojnost in kako si predstavlja odnose s srbsko manjšino na Kosovu.

Kosovo je tik pred razglasitvijo samostojnosti.

Prav ste razumeli.

Proces se je začel s parolo Kosovo republika in se sklepa z dejstvom, da bo Kosovo država.

Da. Vmes med tema dvema pojmoma pa se je dogajalo marsikaj.

Lahko strnete vaše razumevanje te poti?

S Titovo smrtjo se je tukaj začel razpad Jugoslavije. Že leti osemdeset in enainosemdeset sta bili za kosovske Albance leti policijskih jurišev na študente in delavce. Sledila so leta ekonomskih pritiskov in postopnega rezanja vseh oblik samouprave, ki smo jih imeli. Ljudi so začeli množično zapirati in jih profesionalno onemogočati. Od univerze do rudnikov. Zgodba je bila povsod ista.

Konec osemdesetih let je prišlo do odpora pri vseh slojih kosovskega prebivalstva. Od kmetov do intelektualcev so vsi čutili isto.

Ampak pritisk ni bil ves čas enak.

Ne. Vendar se je po vsakem izbruhu stopnja represije povečala. Leta 1989 sta se na Kosovu odvijala dva zelo zanimiva procesa. Na eni strani smo bili priče spektakularnemu propadu komunizma, ki je bil soroden podobnim procesom drugod po vzhodni Evropi. Gledali smo, kako pred našimi očmi propadata komunistična partija in ves sistem okoli nje. Nam pa to ni prineslo svobode kot vsem drugim. Hkrati s propadom komunizma je namreč tekel proces ponovne okupacije Kosova. To je bil klasičen primer okupacije dežele z vojsko, policijo in vsiljenimi političnimi institucijami.

Kako ste se v tem procesu znašli vi?

Nastala sta dva politična procesa odpora proti okupaciji. Eden je bil pasivni, drugi je bil aktivni. Oba sta bila naravnana proti Srbiji, ki je okupirala Kosovo. Sam sem od vsega začetka pripadal filozofiji aktivne rezistence. Zame je ta filozofija pomenila aktiven boj v okviru Osvobodilne vojske Kosova. Vedno sem verjel, da se s kombinacijo politične in vojaške dejavnosti lahko osvobodimo in Srbijo preženemo iz naše države. To je bilo moje trdno prepričanje. Samo ena strategija nas ne bi nikoli nikamor pripeljala.

Ključno je bilo, da smo v tem procesu imeli podporo mednarodnih dejavnikov, med katerimi je Washington igral najpomembnejšo vlogo. Dayton je pomenil preobrat tudi za Kosovo. Srbi so se namreč v svoji presoji zmotili. Bili so prepričani, da se med vojno v Bosni in na Hrvaškem nihče ne bo zanimal za to, kar počnejo na Kosovu. Mi naj bi bili nevidni. Pri nas pa je leta 1997 prišlo do velike mobilizacije prebivalstva in silovite okrepitve OVK. Leta 1998 se je tudi pri nas razplamtela vojna. Postali smo vidni. Vojna proti nam je bila do skrajnosti umazana. V tem obdobju smo krepili naše stike z Washingtonom in Natom. Kot osvobodilno gibanje smo doživeli podporo. Šele takrat se je mednarodna skupnost začela resno ukvarjati s Kosovom. Februarja 1999 smo imeli prvo konferenco o Kosovu v Rambouilletu. Našo delegacijo sem vodil jaz. Tam smo dosegli dogovor z mednarodno skupnostjo, srbska delegacija pa ga je zavrnila. Med Prištino in Zahodom je nastalo partnerstvo. Srbi ga niso vzeli resno in so za to plačali ceno. To partnerstvo je namreč pripeljalo do letalskega bombardiranja Srbije in njenega dokončnega umika. Sledilo je prehodno obdobje, ki je trajalo osem let. In zdaj sta do razglasitve samostojne države samo še dva dneva.

Kakšno vizijo države v teh pogojih sploh lahko ponudite?

Kosovo nastaja kot svobodna samostojna država, ki bo po svojem ustroju demokratična. Vodilno načelo je enake možnosti za vse. Vem, kaj vse okoli nas zanima. Ali bodo Srbi tukaj imeli svoje pravice? Da, imeli jih bodo. Vse. Vse pravice, ki jih bodo imeli državljani te države. Kot premier Kosova delam s kosovskimi Srbi, v mojem kabinetu so kosovski Srbi. Vizija Kosova, ki jo lahko ponudim, je država z jasno ustavo, z delujočimi institucijami in kompetentno vlado. Temelji na toleranci in transparentnosti, vladavini zakona, boju proti korupciji. Vključujemo se v globalno vojno proti terorizmu. Želimo biti del Evrope, njenih integracijskih procesov, in vidimo se kot članica zveze Nato.

Mi smo del Evrope, vendar bodo naši odnosi z Ameriko vedno nekaj posebnega. Ponosen sem na to, da so državljani Kosova proameriško naravnani. Mislim, da ni treba posebej spraševati zakaj. Na tej podlagi bomo gradili dobre odnose s sosednjimi državami. Edini pogoj je, da one z nami gradijo odnose, ki priznavajo našo neodvisnost.

Evropske države res bolj kot to skrbijo status srbske manjšine na Kosovu in odnosi med Albanci in Srbi. Kakšen konkreten načrt imate za ene in za druge?

Ne mislim, da je pametno na Kosovo gledati z etničnega zornega kota. Če hočemo uspeti, moramo Kosovo razumeti kot državo vseh državljanov. Albancev, Srbov, Črnogorcev in vseh drugih. Problemi Albancev so tudi problemi Srbov, tako kot so problemi Srbov enaki problemom, ki ji imamo Albanci. Vse skrbi varnost. Tukaj smo vsi enako zaskrbljeni. Vsi doživljamo isto ekonomsko krizo. Vsi trpimo isto stopnjo nezaposlenosti. In vsi potrebujemo nekakšno življenjsko perspektivo. Mi gradimo novo Kosovo. Hočemo, da je to Kosovo novih možnosti.

Ampak brez zunanje pomoči tega ne morete narediti. Pričakujete Marshallov načrt ali kaj podobnega?

Takoj po razglasitvi neodvisnosti bomo imeli donatorsko konferenco. Na tej konferenci bomo dobili razvojna sredstva. Mislim, da bo to uspelo. Takoj se bo moral začeti proces ekonomskega razvoja. To je prva naloga.

Ali Kosovo sploh ima kakšne možnosti ekonomskega razvoja?

Ima. Ima. Že zdaj imamo nekakšno ekonomijo. Mislim, da je treba široko investirati v izobraževanje kot dejavnik bodočega ekonomskega razvoja. Za zdaj imamo energetski sektor z močnimi razvojnimi potenciali. Imamo kmetijstvo, turizem, rudnike. Najprej torej potrebujemo investicije v komunikacijsko infrastrukturo. Naš problem je izolacija. Ampak hkrati smo integrirani v mednarodne finančne institucije. Proces privatizacije je stekel. Nadaljevali bomo še kar uspešno zgodbo malih in srednjih podjetji. Z razglasitvijo samostojnosti bomo dobili pravno podlago za tuje investicije. Nismo odvisni samo od tuje pomoči. Naš glavni motor razvoja je diaspora v Evropi in Združenih državah.

Kako boste s tem prepričali Srbe iz Mitrovice, da lahko na Kosovu živijo kot srečni ljudje?

Vem, da ni dovolj, če rečem, da vsi državljani lahko tukaj živijo kot srečni ljudje. Delam vse, kar lahko. Obiskujem Srbe. Imam razumevanje za njihove zahteve, njihove zahteve tudi poskušam implementirati. Imam poseben urad za manjšine. Ne verjamem, da je še kje kakšna država, ki bo imela tako urejene ustavne pravice za manjšine, kot so zapisane v naši ustavi. Tisti dan, ko bom razglasil neodvisnost, bom pri njih.

To bo političen proces?

Da. To bo političen proces.

Kdaj ga mislite izpeljati?

Kdaj bo objavljen vaš intervju?

V soboto zjutraj.

Prav. Moj odgovor je: v naslednjih urah. Če to objavite v soboto, štejte ure do razglasitve Kosova kot samostojne države. Moja vlada bo ta vikend delala.