Odgovor je lahko samo napačen. Pogled, ki ga razkriva tako zastavljeno vprašanje, je namreč redukcionističen in evrocentričen. Ostaja na površini in spregleduje vzroke afriških težav, je prepričan mag. Eyachew Tefera, izvršni direktor Inštituta za afriške študije, nevladne organizacije, ki si prizadeva za demitiziranje utrjenih evropskih predstav o Afriki. V resnici je ta celina, nič manj raznolika in protislovna od evropske, v veliko večji meri žrtev svojega bogastva, kot v izvrstnem filmu Bamako, ki ga te dni vrtijo v Kinodvoru, dokazuje afriški režiser Abderrahmane Sissako. Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad imata pri tem pomembno vlogo: z vztrajanjem pri vračilu dolga v večini afriških držav - v Zambiji gre na primer 40 odstotkov proračuna za poplačilo dolga, 7 odstotkov pa za socialo - in s privatiziranjem že tako šibkega javnega sektorja potiskata ljudi v še globljo bedo. Če ni poceni prevoza, ne morejo prodajati svojih izdelkov, če šole niso brezplačne, bodo v njih sedeli le premožnejši. Vrata razvoja tako ostanejo zaprta, to pa je nadvse pogodu multinacionalkam. In krog je sklenjen.
"V evropskem letu medkulturnega dialoga so tovrstna vprašanja dobra iztočnica za pogovor. Verjamem v ta dialog, ker verjamem v pripravljenost Evrope, da se sooči s svojo preteklostjo in s svojim odnosom do neevropskih kultur in civilizacij," poudarja 43-letni Etiopijec, ki si je po magisterijih s področja barvne metrike na nekdanji mariborski tehniški fakulteti in na ljubljanski ekonomski fakulteti za svojo drugo domovino izbral Slovenijo. Kot poudarja, ima Evropa tri obraze. Eden kaže, kako ravna s človekovimi pravicami v svojih državah, drugi, kako se obnaša zunaj lastnih meja, in tretji, kako jo vidijo drugi.
Beg možganov pustoši Afriko in bogati Evropo
Ko ga vprašam, ali opaža kaj rasizma med Slovenci, odgovori previdno. Na prvem mestu, pravi, je sovražni govor, vprašanje pa je, ali se ga družba dovolj zaveda. V vsakodnevnih reakcijah ljudi rasizma niti ne opaža, mogoče tudi zato ne, ker se na to ne ozira kaj prida. Na institucionalni ravni pa so stvari bolj zapletene. "Ali Slovenija uresničuje direktivo EU, ki govori o enakopravnem dostopu do zaposlovanja, ne glede na barvo kože, spol, nacionalnost itd., preprosto ni mogoče preveriti, ker ni na voljo ustreznih mehanizmov za ugotavljanje diskriminacije. Kako naj nekdo, ki se imenuje Eyachew Tefera, preveri, zakaj ni bil izbran na razpisu, čeprav je slovenski državljan in izpolnjuje vse zahtevane pogoje?! Ponekod se, na primer, prav zato na razpise prijavljajo s številkami."
Izključevanje marginalnih skupin iz odločanja je prav tako oblika rasizma, poudarja naš sogovornik. Ko gre za tujce, v Evropi praviloma ne ločujejo med izobraženimi, delovnimi, uspešnimi tujci, ki v državi živijo že nekaj generacij, in komaj prispelimi begunci.
"Zakaj ne bi muslimanke, ki vztraja, da njena hčerka ne bo razgaljena plavala v bazenu, povabili v šolski odbor? Saj plačuje davke tako kot vsi drugi. Zakaj ji ne bi dali možnosti, da pove razloge za svoje nestrinjanje s šolsko politiko? Slabo je, če se vse tujce meče v isti koš in vsem po vrsti odreče pravica do soodločanja. Posledica tega je, da se ustvarjajo geti po principu nacionalnosti. Ob tem naj spomnim še na nedavne izjave avstrijskih svobodnjakov o islamu in preroku Mohamedu, ki kažejo, da marsikje še niso pripravljeni na medkulturni dialog. Ne čudim se, da je Avstrija po indeksu uspešnosti integracijske politike na repu Evrope."
Tefera ob tem opozarja, da ni redkost, da v kakšni afriški državi emigrirajo skoraj celotne generacije izšolanih zdravnikov. "Beg možganov pustoši Afriko in bogati Evropo; Evropa bi bila lahko vsaj malo hvaležna za to. Navsezadnje je za veliko problemov, ki ženejo ljudi, da zapuščajo svojo domovino, zgodovinsko soodgovorna."
Eyachew Tefera se je rodil v Bahir Daru v bližini jezera Tana v premožni družini veleposestnikov. Kljub temu ali pa prav zato je kot mnogo njegovih vrstnikov že zelo zgodaj razmišljal o tem, zakaj imajo eni vse in drugi nič. Kljub denacionalizaciji, ki je kasneje zdesetkala posest njegove družine, in mladostnemu uporništvu, ki ga je pod hunto stalo šest mesecev zapora, so mu bila v domovini odprta številna vrata. Po končanem študiju na politehniki in več letih obveznega poučevanja na podeželju so ga kot enega najboljših študentov povabili, naj ostane na fakulteti. Vztrajal je nekaj let, potem pa ga je tako kot brata, ki zdaj predava na eni od ameriških univerz, zamikal študij v tujini.
Očitki znanim slovenskim popotnikom
"Po končanem študiju sem imel možnost oditi kamorkoli. Toda hotel sem študirati v levičarski državi in neuvrščena Jugoslavija se mi je zdela najboljša izbira."
V Slovenijo je prišel leta 1988, v času, "ko je mehki ć čez noč postal trdi in ko so se čevapčiči spremenili v luleke", se spominja s prešernim nasmehom na obrazu. In doda: "Nacionalizem je v bistvu povsod enak. Iz podobnosti hoče na silo narediti razliko, posledica tega pa so vedno samo izključevanja, ki so škodljiva za družbo in posameznika. Mnogi potenciali, danes so to denimo tujci, ostanejo tako neizkoriščeni."
Med opravljanjem magisterija je nekaj časa kot mladi raziskovalec delal na fakulteti v Mariboru. Kasneje je bil kot tehnolog zaposlen v različnih podjetjih. Pravi, da si je v vseh teh letih pridobil veliko dobrih prijateljev, nekaterih stvari pa ne bo pri Slovencih nikoli razumel: zavisti, zamerljivosti in vtikanja v zasebne zadeve drugih.
Leta 1999 je začel sodelovati z Mednarodnim centrom za trajnostni razvoj, ki je imel sedež na Inštitutu Jožefa Stefana. "Ukvarjali smo se s prilagajanjem slovenske zakonodaje evropskim okoljskim direktivam; ogromno sem se naučil."
Pred nedavnim je ustanovil Inštitut za afriške študije. Je tudi nacionalni koordinator Evropske mreže za boj proti rasizmu (ENAR) v Sloveniji in sodelavec mnogih domačih in afriških nevladnih organizacij. Na povabilo OECD se je pred nedavnim udeležil konference o učinkovitosti razvojne pomoči (t.i. pariška deklaracija), kot član Slovenske razvojne mreže (SLOGA) in Evropskega razvojnega sklada pa je potoval na mednarodno konferenco v Ruando. V zadnjem času si prizadeva, da bi v Etiopiji s pomočjo evropskih in slovenskih razvojnih skladov postavil na noge šolo po načelih trajnostnega razvoja.
"Ogledal sem si vaše učbenike geografije za zadnje razrede devetletke. Kar verjeti nisem mogel, kako popreproščeno in potvorjeno v njih predstavijo Afriko. Kongo denimo opišejo kot nekakšno močvirje, kjer se kar tako, 'za špas', spopadajo afriška plemena. Niti besede o vlogi kolonizatorjev, kaj šele o globalnem državljanstvu." Gorak je tudi znanim slovenskim popotnikom, ki svoje poti po Afriki popisujejo v časopisih in knjigah. Ne pusti, da zapišem njihova imena, kajti ne bi jih rad osebno prizadel.
"Večina jih svojih popotnih vtisov ne umesti v kontekst. Izbirajo pretresljive podobe zaostalosti, lačnih in žejnih otrok, kot po pravilu se na sliki pojavi kakšen belec ali belka, ki kaj daje ubogim otrokom ali revežem. Skoraj nikoli pa ne vidimo urejenih afriških mest, ne slišimo tistega, kar pravijo afriški profesorji, pisatelji, inženirji. Včasih imam občutek, da s pomočjo prikazovanja afriške revščine predvsem povzdigujejo sami sebe. Afriko tako predstavljajo izrazito evrocentrično. Ne zato, ker prikazujejo revščino - ta obstaja -, ampak ker poročajo neuravnoteženo. Kaj bi rekli Slovenci, če bi kakšen tujec Slovenijo predstavil tako, da bi obiskal Strojanove, ljubljanske brezdomce in morda še kakšnega lončarja v Prekmurju?!"
Evropa, pravi Tefera, je žrtev svoje domnevne superiornosti in predstav o sami sebi, omenjeni popotniki pa so kljub svojim dobrim namenom varuhi njihove nespremenljivosti. Civiliziranost neke nacije ali neke kulture se v Evropi še vedno meri po bližini oziroma oddaljenosti: civilizirano je tisto, kar je blizu, kar je podobno, drugačne duhovne in kulturne prakse pa so takoj degradirane v folkloro. Tako imenovana evropska kultura pa se je, nenazadnje, nemalokrat izkazala za nekulturo: ko so v Adui leta 1896 Etiopijci premagali Italijane, tedanji etiopski kralj ni pustil kar tako pobijati vojakov. Italijani pa so leta 1937 samo v Adis Abebi s plinom pomorili 250.000 Etiopijcev."
Temperamentnemu Teferi se obraz še bolj zmrači, ko pogovor nanese na pomoč, ki jo svet namenja Afriki. "Ne morem reči, da ta pomoč ni pomembna ali da Afrika od nje nima nič. Toda enako res je tudi, da imajo od te pomoči vsaj toliko, če ne še več, tisti, ki jo dajejo. Zakaj so v očeh tujcev vedno najpotrebnejše ceste tiste, ki vodijo do pristanišč, medtem ko tiste, ki povezujejo države, le stežka pridejo na vrsto? Ker je najprej treba poskrbeti za infrastrukturo, ki bo omogočila transport surovin do pristanišč, povezanost držav pa zna biti v zvezi s tem prej moteča kot koristna. Še huje je, da razviti v zameno za pomoč pritiskajo na afriške in druge nerazvite države, naj ukinejo davke na evropske izdelke - računalnike, mobitele... ali celo orožje. Po drugi strani pa se Evropa noče odpovedati subvencioniranju svojih kmetijskih izdelkov. Tako se bo Afrika težko izkopala iz odvisnosti. Drži tudi, da je korupcija hud problem, toda bančne transakcije jasno kažejo, da se na tak način več denarja vrne, kot ga je v Afriko odšlo."
Kako naj torej ravna Evropa, da ne bo podaljšek interesov multinacionalk? "Dobro bi bilo, če bi imela do človekovih pravic tak odnos, kot ga ima doma, tudi zunaj Evrope, in če pomoči ne bi pogojevala z nakupom tega ali onega, recimo tablet za HIV, ki jih proizvajajo določene družbe. Multinacionalke, ki v Afriki eksperimentirajo z gensko spremenjenimi rastlinami, tega doma ne počnejo. In ko hočejo vlade pomagati v konfliktih, ki pretresajo Afriko, bi najbolj modro ravnale, če bi se v večji meri oprle na priznane afriške institucije, na primer na Afriško unijo in njene strategije, in vlagale tja, kjer že obstajajo zametki razvoja in ustrezna infrastruktura," je prepričan Eyachew Tefera.
