Namesto da si razmere v sodobni Kitajski razlagamo kot nekakšno orientalsko-despotsko izkrivljanje kapitalizma, bi jih morali videti kot ponovitev razvoja kapitalističnega sistema v sami Evropi. Na začetku moderne dobe je bila večina evropskih držav daleč od demokracije - če so jo že imele (kot je bil to primer na Nizozemskem), je bila ta namenjena zgolj liberalni eliti, ne pa tudi delavcem. Pogoje za kapitalizem je ustvarjala in vzdrževala surova državna diktatura, zelo podobna tisti na Kitajskem danes: država najprej uzakoni nasilne razlastitve navadnih ljudi, s katerimi jih spremeni v proletarce, nato pa jih disciplinira v njihovo novo vlogo.

Vse poteze, ki jih danes enačimo z liberalno demokracijo in svobodo nasploh (sindikati, splošna volilna pravica, brezplačno izobraževanje za vse, svoboda tiska itd.), so bile pridobljene z dolgim in težavnim bojem nižjih družbenih razredov skozi 19. stoletje in še zdaleč niso "naravna" posledica kapitalističnih razmerij. Dovolj je, da si prikličemo v spomin seznam zahtev, s katerimi se sklene Komunistični manifest: večina, z izjemo odprave zasebnega lastništva produkcijskih sredstev, jih je danes v "meščanskih" demokracijah splošno sprejeta - kar je posledica ljudskih prizadevanj.

Tisti, ki zagovarjajo naravno povezanost kapitalizma in demokracije, se sprenevedajo na enak način, kot to počne katoliška cerkev, kadar se predstavlja kot "naravna" branilka demokracije in človekovih pravic nasproti grožnji totalitarizma - kot da ne bi Cerkev sprejela demokracije šele ob koncu 19. stoletja, in še to s stisnjenimi zobmi, kot kompromis iz obupa, pri čemer je dala jasno vedeti, da ji je monarhija ljubša in da gre zgolj za popuščanje novim časom.

Ponovitev pozabljene preteklosti

Katoliška cerkev kot svetilnik spoštovanja svobode in človeškega dostojanstva? Naredimo preprost miselni eksperiment: vse do zgodnjih 60. let prejšnjega stoletja je Cerkev vzdrževala razvpiti indeks knjig, katerih branje je bilo (navadnim) katolikom prepovedano; dovolj je, če si predstavljamo, kakšna bi bila umetniška in intelektualna zgodovina moderne Evrope, če bi iz nje izbrisali vsa tista dela, ki so se ob tem ali onem času znašla na tem seznamu - moderne Evrope brez Descartesa, Spinoze, Leibniza, Huma, Kanta, Hegla, Marxa, Nietzscheja, Kafke, Sartra, da velike večine modernih literarnih klasikov sploh ne omenjamo.

Zato ni na današnji Kitajski nič eksotičnega: kar se tam dogaja, je zgolj ponovitev naše lastne pozabljene preteklosti. Kaj pa pomisleki nekaterih zahodnih liberalnih kritikov, da bi bil razvoj Kitajske v navezavi s politično demokracijo še hitrejši? V televizijskem intervjuju pred nekaj leti je Ralf Dahrendorf povezal naraščajoče nezaupanje v demokracijo z dejstvom, da po vsaki revolucionarni spremembi pot do ponovnega razcveta vodi skozi "dolino solz": po zlomu socializma ni bilo mogoče preiti naravnost v obilje uspešnega tržnega gospodarstva - omejeno, toda dejansko socialistično blaginjo in varnost je bilo treba najprej razgraditi, in ti prvi koraki so nujno boleči; enako velja za zahodno Evropo, kjer prehod iz države blaginje v novo globalno ekonomijo vključuje mučna odrekanja, manj varnosti in manj zagotovljenih socialnih pravic.

Za Dahrendorfa je glavna težava v preprostem dejstvu, da ta boleči pohod skozi "dolino solz" traja dlje od povprečnega obdobja med (demokratičnimi) volitvami, zaradi česar je skušnjava, da bi težavne spremembe odložili na račun kratkoročnih volilnih dobičkov, velika. Vzorčni primer je razočaranje nad gospodarskimi posledicami nove demokratične ureditve, ki je prisotno v številnih plasteh postkomunističnih narodov: v veličastnih dneh leta 1989 so enačili demokracijo z obiljem zahodnih potrošniških družb, zdaj, desetletje kasneje, ko obilja še vedno ni, pa za to krivijo prav demokracijo…

Na žalost se Dahrendorf precej manj osredotoča na nasprotno skušnjavo: če se večina upira nujnim strukturnim spremembam v ekonomiji, mar ne bi bil (vsaj en možen) logičen sklep ta, da bi morala oblast za kakšno desetletje prevzeti razsvetljena elita, pa četudi z nedemokratičnimi sredstvi, ki bi naredila potrebne korake in s tem položila temelje za zares stabilno demokracijo? Skladno s tem Fareed Zakaria opozarja, da se lahko demokracija "prime" samo v gospodarsko razvitih deželah: "prezgodnja demokratizacija" držav v razvoju ima za posledico populizem, ki se konča v ekonomski katastrofi in političnem despotizmu - prav nič presenetljivo ni, da so danes ekonomsko najuspešnejše države tretjega sveta (kot so Tajvan, Južna Koreja ali Čile) prevzele polno demokracijo šele po obdobju avtoritarne vladavine.

Mar ni takšno sklepanje najboljši argument v prid kitajski poti v kapitalizem, sploh če jo primerjamo z rusko? Po propadu komunizma je Rusija sprejela "šok terapijo" in se vrgla naravnost v demokracijo ter hiter prehod v kapitalizem - rezultat tega je bil ekonomski zlom. (Tu obstajajo dobri razlogi za zmerno paranojo: ali so bili zahodni ekonomski svetovalci predsednika Jelcina, ki so predlagali takšno pot, res tako naivni, kot se je zdelo, ali pa so služili ameriškim interesom po gospodarski oslabitvi Rusije?)

Kitajska je, nasprotno, sledila zgledu Čila in Južne Koreje, uporabila je neovirano avtoritarno državno moč za nadziranje družbenih izgub pri prehodu v kapitalizem in se na tak način izognila kaosu. Skratka, nenavadna kombinacija kapitalizma in komunistične oblasti se še zdaleč ni izkazala za smešno izjemo, temveč za srečo v (niti ne preveč hudi) nesreči; Kitajska do hitrega razvoja ni prišla kljub avtoritarnemu komunističnemu vodstvu, ampak prav zaradi njega. Sklenimo s stalinistično zvenečim sumom: kaj če so tisti, ki jih skrbi pomanjkanje demokracije na Kitajskem, v resnici zaskrbljeni zaradi hitrega razvoja Kitajske, ki jo dela za naslednjo globalno supersilo, zaradi katere je ogrožen primat Zahoda?

Tu imamo opraviti še z dodatnim protislovjem: onkraj cenenega posmeha in površnih analogij namreč zares obstaja globoka strukturna sorodnost med permanentno maoistično samorevolucijo, nenehnim bojem proti okostenelosti struktur Države, in prirojeno dinamiko kapitalizma. Na tem mestu človeka zamika, da bi parafraziral besedno igro Bertolta Brechta "Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?": kaj so nasilni in uničujoči izbruhi pripadnika rdeče garde med kulturno revolucijo v primerjavi z resnično kulturno revolucijo, permanentnim razkrojem vseh življenjskih oblik, ki so nasledek kapitalistične reprodukcije? Danes se tragedija "velikega skoka naprej" ponavlja kot komedija naglega kapitalističnega velikega skoka v modernizacijo, pri katerem se je staro geslo "plavž v vsako vas" znova pojavilo kot "nebotičnik na vsako cesto".

Skrajna ironija usode je, da je bil s tem, ko je raztrgal tkivo tradicionalne družbe, prav Mao tisti, ki je ustvaril ideološke pogoje za strmi razvoj kapitalizma. Kaj je bil njegov poziv ljudstvu, še zlasti mladini, med kulturno revolucijo? Ne čakajte, da vam nekdo drug pove, kaj morate storiti, pravico imate, da se uprete! Zato mislite in delujte samostojno, uničite preostanke starih časov, obtožite in napadite ne le svoje starešine, ampak tudi vladne in partijske funkcionarje! Poteptajte represivne državne mehanizme in se organizirajte v komune! In njegov klic so slišali - kar je sledilo, je bila eksplozija neukrotljive strasti po izzakonjenju vseh oblik oblasti, tako da je moral Mao na koncu poklicati na pomoč vojsko, da je vsaj za silo vzpostavila red.

"Izprijena kombinacija azijske knute in evropske borze"

Paradoks je torej v tem, da ključna bitka kulturne revolucije ni potekala med aparatom Komunistične partije in ožigosanimi tradicionalističnimi sovražniki, temveč med vojsko in Komunistično partijo ter silami, ki jih je v življenje priklical Mao sam.

Podobno dinamiko je mogoče opaziti na Kitajskem danes: velike ideološke tradicije se znova oživljajo z namenom, da bi obrzdale razkrojevalne učinke kapitalističnega izbruha, ki ga je ustvarila sama Partija. Na tem ozadju je treba brati tudi nedavno veliko kampanjo za ponovno obuditev marksizma kot veljavne državne ideologije (in v ta podvig je bilo vloženih dobesedno na stotine milijonov ameriških dolarjev). Tisti, ki v tej operaciji vidijo grožnjo kapitalistični liberalizaciji, znamenje, da poskušajo pripadniki trde linije znova vzpostaviti svojo prevlado, so povsem zgrešili.

Kakor lahko morda zveni paradoksalno, je ta vrnitev marksizma znamenje dokončnega zmagoslavja kapitalizma, znamenje njegove popolne institucionalizacije. (Nedavni zakonski ukrepi, ki urejajo področje zasebne lastnine in jih je zahod označil za odločilen korak k zakonski stabilnosti, so del istega poriva.)

Z drugimi besedami, katera vrsta marksizma se ponuja kot primerna za današnjo Kitajsko? Poudarek je na razliki med marksizmom in "levičarstvom": marksizem ni isto kot "levičarstvo", izraz, ki se nanaša na kakršen koli govor o osvoboditvi delavcev, od neodvisnih sindikatov do zmage nad kapitalizmom. Na osnovi marksistične teze o razvoju produkcijskih sil kot ključnem dejavniku družbenega napredka je glavna naloga naprednih sil določena kot ustvarjanje možnosti za nadaljnjo hitro "modernizacijo" ob hkratnem izogibanju vseh oblik nestabilnosti, bodisi tistih, ki jih povzroča "levičarstvo", ali onih, ki jih povzroča "desničarstvo" (večstrankarska demokracija itd.), ki bi vnašale zmedo in potemtakem ovirale pospešeno modernizacijo.

Sklep je jasen: v današnji Kitajski lahko le vodilna vloga Komunistične partije ohranja bliskovito modernizacijo v okvirih družbene stabilnosti - uradni (konfucijanski) izraz je, da mora Kitajska postati "harmonična družba".

Četudi se, če uporabimo stare maoistične izraze, na videz morda res zdi, da je glavni sovražnik "buržoazna" grožnja, je v očeh vladajoče elite "glavno nasprotje" tisto, ki vlada med obstoječim "harmoničnim" redom (neoviranim razvojem kapitalizma, ki ga vzdržuje oblast Komunistične partije) in nevarnostjo delavskih in kmečkih uporov - zaradi česar je nedavna krepitev represivnih aparatov (ustanovitev posebnih policijskih enot za zatiranje nemirov itd.) dejanski družbeni izraz tistega, kar se sicer v ideološkem pogledu kaže kot obnovitev marksizma. Mar opis carske Rusije, ki jo je Trocki leta 1905 označil za "izprijeno kombinacijo azijske knute in evropske borze", ne ustreza tudi današnji Kitajski?

In kaj, če obljubljeno obdobje demokracije, ki naj bi sledilo avtoritarni dolini solz, ne bo nikoli nastopilo? To je morda tisto, kar pri današnji Kitajski zbuja še največ nelagodja: namreč sum, da njen avtoritarni kapitalizem ni samo ostanek naše preteklosti, ponovitev procesa kapitalistične akumulacije, skozi katerega je šla Evropa v času od 16. do 18. stoletja, ampak napoved prihodnosti.

Kaj, če se "izprijena kombinacija azijske knute in evropske borze" izkaže za ekonomsko bolj učinkovito od našega liberalnega kapitalizma? In kaj, če to nakazuje, da demokracija, kot jo razumemo mi, ni več pogoj in gibalo ekonomskega napredka, ampak ovira zanj?