Šrot je premierjeve obtožbe prejšnji teden zavrnil v odprtem pismu, Petan nam je na vprašanja, kako se njegova DZS odziva na premierjeve besede, odgovoril s protivprašanjem, ali lahko da intervju.

Gospod Petan, koliko je vredno vaše premoženje? Koliko ste "težki"?

Podatek o mojem premoženju bo za marsikoga relativno razočaranje. Živim zelo dobro, je pa moje premoženje daleč od tistih vrednosti, ki naj bi v Sloveniji pripadale tako imenovanim tajkunom.

Predsednik vlade Janez Janša je prejšnji teden v parlamentu pred televizijskimi kamerami kazal shemo medijskih konglomeratov, na vrhu enega od njih ste vi. Če je njegova shema pravilna, je vaše premoženje vredno veliko.

Podjetja na predsednikovi shemi, ki sicer ni čisto pravilna, so res vredna veliko več od mojega premoženja. Verjamem, da je predsednik vlade mislil, da medije, ki so bili na sliki, obvladujem kot predsednik uprave DZS, ne lastniško. Z družino imamo nekaj delnic DZS, toda bistveno premalo, da bi lahko lastniško obvladovali DZS. Naj poudarim, da je družba DZS lastnik Dnevnika v skladu z vsemi zakoni in državnimi soglasji. Glede edicij, ki jih izdajajo Delo Revije, pa moram opozoriti, da je DZS lastnik Dela Revij zgolj posredno, prek družbe, katere solastnik je Dnevnik.

Eden od poudarkov v govoru predsednika vlade je bil, da ste član LDS, prek katerega naj bi imela ta stranka vpliv na medije, ki sodijo v skupino DZS.

Ne spoštujem ljudi, ki menjajo politične barve, in mislim, da pri tem s predsednikom vlade razmišljava enako, ker sem prepričan, da tudi on ne bi zamenjal svoje stranke ali političnega prepričanja. V LDS oziroma še pred tem v ZSMS sem bil veliko prej, preden je stranka prišla na oblast. Sem eden tistih, ki iz povsem načelnih razlogov niso izstopili iz LDS, ko ni bila več vladna stranka. Nimam dobrega mnenja o tistih, ki iz stranke izstopijo v težkih časih, kaj šele o tistih, ki prestopijo v drugo. Glede mojega političnega udejstvovanja pa moram poudariti, da sem bil samo predsednik občinskega odbora LDS v Brežicah, in sicer do leta 2002, kar ni kakšna zelo močna politična funkcija. Poleg tega sem bil med letoma 1997 in 2002 državni svetnik, vendar kot predstavnik Posavja. Da LDS obvladuje Dnevnik ali DZS, ker Bojan Petan plačuje članarino tej stranki, je čista politična manipulacija, ki je bila izpostavljena v predsednikovem govoru.

Dnevnik je edini splošnoinformativni dnevnik, ki v zadnjem obdobju ni doživel menjav na uredniških mestih. Zakaj? Ker je levosredinski medij?

Odgovor je zelo preprost. S tem ko je DZS pred približno šestimi leti postal večinski lastnik, je Dnevnik dobil stabilno lastniško strukturo. Štejem si v veliko čast, da politika niti v obdobju prejšnje niti sedanje vlade v Dnevnik ni imela vstopa. Prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnje. Zaradi stabilne lastniške strukture se pravzaprav nikoli niso dogajale kakršnekoli politiki všečne menjave odgovornega urednika ali predsednika uprave, kar se v zadnjih letih dogaja v drugih medijih. DZS je Dnevnik kupil iz ekonomskih razlogov, saj smo založniška družba, in mediji so tisti del založništva, ki je po mojem prepričanju ekonomsko najbolj upravičen.

Primerjava naklad treh glavnih dnevnoinformativnih časnikov v Sloveniji pokaže, da je samo Dnevniku v zadnjih treh letih naklada zrasla za 1200 izvodov, kar je, to si upam reči, glede na kakovost Dnevnika še premalo. V istem obdobju je Delu naklada padla za 14.000, Večeru pa za 7400 izvodov. Te številke jasno povedo, kakšne so posledice prepogostih menjav na ključnih mestih v medijskih hišah, ki tako kot v vsaki družbi povzročijo nestabilnost. Skratka, v Dnevniku je bila lastniška struktura vsa ta leta stabilna, imamo predsednika uprave, ki je tam že šest let, preživel je tri predsednike vlad in upam, da bo dočakal še četrtega. Kolikor vem, so Dnevnikovi ustvarjalci v glavnem mladi ljudje, ki lahko pokažejo na rezultate svojega dela - ne vidim razloga, zakaj bi bil z njihovim delom nezadovoljen. Popolnoma jasno je, da vsakršno vmešavanje od zunaj podjetju in posledično lastniku škoduje. Za DZS je pomembno, da ima neodvisen, profesionalen in kakovosten časopis, ker je zaradi tega tudi ekonomsko uspešen. Za poraze na volitvah so nas v preteklosti obtoževali župani mestnih občin, pa kakšen predsednik vlade nas je tega obtožil, trenutni predsednik vlade tudi ni najbolj zadovoljen z Dnevnikom. To je samo dokaz, da časopis Dnevnik dobro dela. Nisem še slišal predsednika vlade, ki bi pohvalil Dnevnik, kar samo pomeni, da je neodvisen. Dnevnik namreč ne izhaja zato, da bi ustvarjal lik in delo nekega predsednika, ampak da objektivno poroča in komentira delo vsake vlade. Nobena vlada ni in ne bo zadovoljna s časopisom, če je kritičen. Problem vseh oblastnikov je, da želijo biti v ogledalu, ki jim ga nastavlja medij, najlepši. Toda namesto da bi se za to trudili, razbijejo ogledalo, ki jim ne kaže najlepše podobe.

Čeprav poudarjate, da je Dnevnik politično neodvisen, pa vaši nasprotniki vlečejo vzporednice med vašim političnim prepričanjem in libertarnimi vrednotami, ki jih skozi uredniško politiko zagovarja Dnevnik.

To je pač njihov pogled. Uredniška politika Dnevnika je stvar njegovega uredništva, jaz urednikom in novinarjem Dnevnika ne določam njihovih vrednot, saj gre vendar za samostojne in v vseh pogledih profilirane osebnosti. Očitno pa je, da so vrednote, ki jih zagovarja Dnevnik, v veliki meri tudi vrednote njegovih bralcev, sicer se časnik preprosto ne bi prodajal. Ekonomsko je časopisna hiša vse bolj uspešna in samo bedaki menjajo nogometno ekipo, ki zmaguje. Brez težav bi bil lastnik izdajatelja Družine, če bi bil ekonomsko uspešen.

Med prednostmi Dnevnika ste izpostavili stabilno lastniško strukturo. Zakaj je ta tako pomembna?

Dnevnik jo ima že šest let, Delo in Večer šele pol leta. Verjetno bo potrebnega nekaj časa, da se bodo odnosi v omenjenih dveh družbah uredili. Upravi, ki ima šest lastnikov z različnimi interesi, je težko delati, ker ne ve, čigavim interesom naj služi. Naj kot primer navedem Terme Čatež, v katerih se dva največja lastnika - država in DZS - pogovarjata na sodišču, kar se negativno odraža v razvoju podjetja. Sama po sebi stabilna lastniška struktura sicer še ne pomeni nujno uspešnosti medija. Ključno za lastnika je, da si odgovori, kaj od lastništva medija sploh želi. Ali si želi zgolj ekonomski izplen ali pa, na primer, vpliv na uredniško politiko, kar se bojim, da se je v zadnjih letih dogajalo pri večini medijev. Lastnik lahko za svojo naložbo v mediju naredi največ, če prepreči vstop politike vanj.

V čem se vaše dojemanje časopisa razlikuje od tega, kako ga dojema Boško Šrot, direktor Pivovarne Laško, lastnice časopisne hiše Delo in posredno Večera?

Del ravnanja Pivovarne Laško z naložbo v Delu razumem, pa ne, da bi poskušal biti prizanesljiv. Po nedavnem prevzemu je še prehitro soditi, kaj namerava Pivovarno Laško narediti z Delom. Žalostno pa je to, kar se je Delu kot dolga leta osrednjemu slovenskemu časniku dogajalo v zadnjih letih. Menjale so se številne vodstvene in uredniške ekipe, v družbi so vladali slabi odnosi, neprimerno so ravnali z novinarji. Vse to je pripeljalo do tega, da je Delo danes bistveno slabše podjetje kot pred petimi leti. Danes je tudi bistveno manj verodostojno. To je posledica vdora politike v Delo, kar ne nazadnje priznava tudi njegov sedanji edini lastnik, in trgovanja s časnikom. Na Dnevniku se takšnih iger nismo šli, zato je danes ekonomsko stabilna, uspešna in politično nevtralna družba.

Kot je znano, se je Pivovarna Laško v zameno za vstop v Mercator pred dvema letoma začasno odpovedala upravljalskim pravicam v Delu v korist vladajoče politike. Je oblast vam kaj obljubljala v zameno za Dnevnik?

Na začetku mandata te vlade je bilo nekaj poskusov preverjanja, ali bi se bil pripravljen odpovedati lastništvu v Dnevniku. Morda smo imeli srečo, ker so ocenjevali, da smo levosredinska trdnjava in zato težko osvojljiva. Takoj sem tudi jasno povedal, da ne nameravamo trgovati. V določenem trenutku smo ocenili, da bomo težko sami preživeli, zato smo se začeli dogovarjati za povezavo z nemško založniško hišo WAZ. S tem smo želeli zavarovati nevtralnost časopisa.

Ste se torej bili pripravljeni odpovedati delu lastniškega vpliva v Dnevniku zato, da bi ga obvarovali pred oblastjo?

Da. Pogovori so namreč ves čas potekali v smeri, da se WAZ ne vtikuje v uredniško politiko in da je imenovanje odgovornega urednika v pristojnosti domačega partnerja, torej DZS. Prepričan sem, da bi bil WAZ ne glede na to, da do povezovanja ni prišlo, korekten solastnik Dnevnika. Zdaj je medijskih tarč več kot ob začetku mandata te vlade. Za nas je bilo takrat bistveno huje, kot je zdaj in kot lahko še bo.

Zakaj se o povezovanju niste pogovarjali z avstrijsko založniško družbo Styria, ki je že četrtinski lastnik Dnevnika?

Styria, ki ima kljub manjšinskemu deležu ves čas svojega predstavnika v nadzornem svetu Dnevnika, je korekten partner. Nikoli se ni vmešala v uredniško politiko ali poslovanje Dnevnika, svojo naložbo obravnava kot portfeljsko. Nikoli pa ne bi šel v tako partnerstvo, kot je bilo v igri v pogajanjih z WAZ, torej da bi bil enakopravni lastnik skupnega podjetja, ki bi upravljalo Dnevnik, z družbo, ki je v lasti katoliške fundacije.

Se je v dogovorih z WAZ zalomilo zato, ker je iskal soglasje za vstop na slovenski medijski trg pri vladi? Slišali smo namreč, da je vlada svoj pristanek pogojevala s tem, da postane večinski, torej 51-odstotni lastnik lastnik skupnega podjetja z DZS.

Tega ne vem, ker z vlado na srečo ali nesrečo nisem nikoli komuniciral. Razumljivo pa je, da je želel WAZ kot velika evropska medijska skupina imeti soglasje vlade za vstop na trg. Ne gre pozabiti niti, da ga vodi Bodo Hombach, ki je v začetku 90. let vodil pakt za stabilnost v jugovzhodni Evropi. Zato pozna vse ključne politike v Sloveniji, tudi Janeza Janšo. Ali sta se pogovarjala o Dnevniku, ne morem z gotovostjo trditi, predvidevam pa, da sta se. Pogajanja z WAZ pa so se zataknila pri ceni.

Pravite, da so za vami tri težka leta. Ste se zaradi lastništva Dnevnika počutili manj ali bolj varne? Po eni strani bi si morda lahko kupili mir, če bi Dnevnik prodali politiki všečnemu kupcu. Po drugi strani pa verjetno drži tudi, da je medij lahko joker. V javnosti veliko bolj odmeva, če na primer priprejo lastnika medijske hiše.

Zanimivo vprašanje. Počutil sem se kakor kdaj, bi lahko odgovoril. Primer Dela je pokazal, da ko se začneš igrati s hudičem, iz igre ne moreš kar enostavno izstopiti, ne glede na to, kdo je na koncu bolj kriv in kdo zmaga. Takšna igra se vedno slabo konča.

Torej ga ne bi zamenjali niti za ekonomsko več vredno naložbo v Termah Čatež, ki vam zelo veliko pomeni?

Ne. Ekonomsko gledano boljšega medijskega podjetja, kot je Dnevnik, v Sloveniji ni.

Kako ste postali večinski lastnik Dnevnika? Matjaž Gantar, predsednik uprave KD Group, ki je bil pred leti četrtinski lastnik Dnevnika, vam je večkrat očital, da ste zaradi članske izkaznice LDS na netransparenten način pridobili delež Slovenske odškodninske družbe.

Danes me ti očitki po eni strani zabavajo, saj je Matjaž Gantar v vmesnem času postal predsednik strateškega sveta LDS. Slovenska odškodninska družba je za svoj delež iztržila 30 odstotkov več, kot smo do takrat odšteli za kateri koli paket delnic Dnevnika. Da bi bila prodaja netransparentna, ne drži, ker je Sod zbiral ponudbe, v trenutku prodaje deleža v DZS pa boljše ponudbe od KD Group ni bilo. Sicer pa je Matjaž Gantar do 20-odstotnega deleža v Dnevniku prišel na žrebu upravljalcev nekdanjih pidov. Če mu deleža ni uspelo povečati, bi se moral vprašati o svojih upravljalskih sposobnostih, ne pa s prstom kazati na nas. Ko je bil še lastnik Dnevnika, so bili to zelo travmatični časi. Vlagal je izpodbojne tožbe na sklepe skupščine, ki so bile vse umaknjene v trenutku, ko je svoj delež prodal Styrii. S tem je jasno povedal, čemu so bile tožbe namenjene. Očitno pa naš nakup državnega deleža KD Group še danes boli.

Mnogi vam očitajo, da ste večinski lastnik Dnevnika postali tudi zaradi dobrih odnosov z nekdanjim generalnim sekretarjem LDS Gregorjem Golobičem, sedaj predsednikom stranke Zares. Kakšen je danes vajin odnos?

Danes sva v različnih strankah, se pa občasno srečava.

Prej ste dejali, da ne spoštujete ljudi, ki menjajo stranko, ko izgubi na volitvah, da je to na neki način izdaja. Je Gregor Golobič izdal svojo stranko?

Krenil je na novo pot. Zakaj se je odločil za to, ne vem, ker nisva o tem nikoli govorila. Kot človeka se dobro razumeva in upam, da se bova še naprej.

Predsednika vlade Janeza Janšo osebno poznate?

Osebno ne. Nisem še imel te sreče.

V začetku novembra smo objavili vašo izjavo, da vam dobronamerni desni prijatelji svetujejo, da čim prej uravnotežite Dnevnik, sicer bodo prišli kriminalisti in tožilci. Ste lahko bolj konkretni?

Pritiski na nas kot lastnike Dnevnika in name so zadnja tri leta bolj ali manj stalni, z boljšimi in slabšimi obdobji. Govoril sem že o enem hudem obdobju, ko smo ocenili, da nas lahko reši povezovanje s tujim partnerjem. Trudil sem se, da s pritiski nisem preveč obremenjeval niti predsednika uprave Dnevnika, ker sem ocenjeval, da Dnevnik, še posebej uredništvo, potrebuje mir. Dnevnik bo ostal takšen, kot je, v dobrem in slabem. Tudi meni osebno marsikdaj ni všeč vse, kar v njem piše, vendar nikoli nisem razmišljal, da bi zaradi tega zahteval kakšno zamenjavo. Še manj si bom dovolil, da bi to od mene zahteval kdor koli drug. Lastniki medijev imajo enako skušnjavo kot oblast, namreč da bi medij izkoriščali. Ampak, pametna oblast ali pametni lastniki medijev tega preprosto ne bodo delali. Če določena politika države ne vodi dobro, je dolgo časa ne bo vodila. In če se kot lastnik vmešavaš v vsebino medija, ta časnik na koncu ni dober.

Vam grozijo s kazenskimi postopki?

Tudi o tem se govori. Čeprav ne vem, ali se razni posredniki pri svojih predlogih in namigih upravičeno sklicujejo na premiera in ministre. Morda ti posredniki zastopajo lastne interese, vendar tega preprosto ne morem preveriti. Želel bi jasno vedeti, ali informacije o domnevnih kazenskih postopkih zoper odgovorne v DZS držijo ali ne. Težko je namreč živeti v situaciji, ko ti neki ljudje razlagajo, da naj bi predsednik vlade proti tebi ukazal sprožitev kazenskih postopkov. Zaradi korektnosti ne bom imenoval ljudi, ki mi sporočajo informacije o naročenih kazenskih postopkih, ki naj bi bili pritisk name in tudi druge direktorje. Tudi če informacije držijo, pa je moje sporočilo preprosto: Dnevnik bo, kar se mene tiče, ostal takšen, kot je. Če drži, da predsednik vlade naroča kazenske postopke, pa se temu čudim, saj je bil pred dvajsetimi leti zaprt zato, ker je v nedemokratičnem sistemu branil svobodo medijev.

Že sredi leta 2005 je tednik Mag poročal o neuradnih informacijah, da proti vam teče več predkazenskih postopkov, podobno tudi strankarsko glasilo SDS Demokracija nekaj mesecev kasneje.

Tovrstni namigi so se v teh dveh medijih ponavljali vsakih nekaj mesecev. Demokracija je v začetku leta celo opremila naslovnico z ilustracijo predsednika uprave Dnevnika Branka Pavlina in mene v zaporniških oblekah in z vklenjenimi rokami ter se spraševala, ali naju čaka takšna prihodnost.

Je bila policija že na DZS ali kakšni njegovi hčerinski družbi?

Ne, oziroma, ne še. Tako ne vem niti, ali so se kazenski postopki, na katere je namigovala Demokracija, že začeli. Če obstaja utemeljen sum kaznivih dejanj, potem bi rekel tako kot nekdanji predsednik uprave ene od velikih slovenskih družb, ki so ga preiskovali zaradi suma utaje davkov: namreč, ko se je izkazalo, da je bil sum kaznivega dejanja neutemeljen, je komentiral, da je eden redkih s potrdilom, da je pošten. Organi pregona lahko kadarkoli pridejo in vse pregledajo, pri tem jim bomo pomagali. Če smo naredili kaj narobe, naj to pove pravosodje. S tem se ne obremenjujem. Če pa so tožilski in policijski postopki samo oblika političnega pritiska, namena ne bodo dosegli. Tudi zato, ker smo na morebitno takšno situacijo pripravljeni.

Ko predsednik vlade govori o tajkunih, s prstom kaže na "rdeče" menedžerje, torej direktorje, ki so blizu SD in LDS, a zdi se, da je ravno sedanja politična garnitura povzročila razmah menedžerskih odkupov. Na začetku mandata so namreč menedžerji pospešeno gradili obrambne zidove, kot na primer Autocommerce, Viator $amp; Vektor, Primorje Ajdovščina, v drugi fazi pa je privatizacijo pospešil umik države iz gospodarstva.

Časovno gledano so med velikimi sistemi samo menedžerji BTC odkupili podjetje že pred leti, drugi menedžerski prevzemi so se zgodili v času sedanje vlade. V času vladavine LDS menedžerskih odkupov ni bilo.

Toda vladajoča politika opozarja, da so bili nastavki za sedanje menedžerske odkupe narejeni v času prejšnjih vlad, ko so se vzpostavljale kapitalske mreže, na primer gorenjska, primorska, štajerska!

Do leta 2004 menedžerji očitno niso ocenjevali, da je pravi trenutek za menedžerske odkupe, čeprav bi jim banke že takrat lahko dale posojila, pa še tečaji delnic so bili precej nižji in bi do lastništva lahko prišli po bistveno nižjih cenah kot sedaj. Igor Lavš je v eni od svojih kolumn ocenil, da je bilo za nastanek slovenskih resničnih tajkunov treba počakati na avtoritativnega političnega vodjo, kar da premier Janez Janša nedvomno je. Ne rečem, da Janez Janša načrtno sproža tajkunizacijo. Toda v državi vlada vzdušje, v katerem se marsikdo počuti negotovo. Menedžerji so ocenili, da je treba uporabiti obrambne mehanizme, in v kapitalizmu je temeljni obrambni mehanizem pač zapiranje lastništva.

Sredi leta je prišlo do prevzema DZS, ki so ga objavili Delo Prodaja, Tehniška založba, Fond Invest in M1. Ali ni bil prevzem priprava na menedžerski odkup DZS?

Zaenkrat o menedžerskem odkupu ne razmišljamo. Že sedaj imam težave, če bi bili lastniki DZS, bi bili pritiski name zaradi lastništva Dnevnika še večji. Strateška lastnina ima pač svoje dobre strani in svoje pasti.

Je bil prevzem DZS obrambni mehanizem, ker ste se bali, da bi zaradi spremenjene prevzemne zakonodaje lahko izgubili glasovalne pravice na skupščini?

DZS je po prevzemu dobil štiri lastnike, ki obvladujejo dobrih 80 odstotkov lastništva. To so relativno velika podjetja, ki so lastniki nekaterih velikih slovenskih družb. Njihov interes za lastništvo v DZS je naraven, saj gre za eno založniško družbo, eno distribucijsko družbo in dva finančna sklada. Vsekakor pa so lastnike v to, da so objavili prevzem, silile tudi razprave o tem, kdo so povezane osebe, grožnje s sankcijami o odvzemu glasovalnih pravic zaradi domnevnih kršitev prevzemne zakonodaje in podobno. Lastniki DZS so s prevzemom brez dvoma legalizirali svojo povezanost, ki je nenazadnje opredeljena v sporazumu o skupnem upravljanju DZS.

Predsednik vlade, ki je začel napovedovati ukrepe proti domnevnim kršiteljem prevzemne zakonodaje, pravi, da je obstoječa zakonodaja dobra, da pa se ne izvaja.

S tem se do neke mere strinjam. Naj se Agencija za trg vrednostnih papirjev loti svojega dela. Tega bom celo vesel, saj se v primeru Term Čatež očitno krši prevzemna zakonodaja. V Termah zakonodajo krši država, saj so Kapitalska družba, Zavarovalnica Triglav in Triglav steber 1 očitno povezane osebe, vendar kljub preseganju 25-odstotnega deleža niso objavili prevzema. Zaradi tega ni še nihče ukrepal. Pričakujem, da bo to storilo novo vodstvo agencije.

Čemu pripisujete to, da so se v lastništvo Term Čatež, ki so po prihodkih šele na 26. mestu med družbami v borzni kotaciji, v zadnjih dveh letih vpletali tako pomembni gospodarski igralci, kot so direktor Pivovarne Laško Boško Šrot, gospodarski minister Andrej Vizjak, predsednik uprave Kapitalske družbe Tomaž Toplak, predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar in še kdo? Kaj je na teh termah tako privlačnega?

Nekaj očitno je. Če se okoli ene punce vrti toliko fantov, je jasno, da je zanimiva. Terme Čatež so po zaslugi dolgoletnega direktorja Boruta Mokroviča brez dvoma postale najboljše slovensko turistično podjetje. Poleg tega je pri Termah privlačen njihov 75-odstotni delež Marine Portorož, ki si ga očitno marsikdo želi. Po poslovanju Marina Portorož sicer ne izstopa, se pa nahaja na enem najlepših delov kratke slovenske obale. V tem je očitno erotika te zgodbe. Prepričan sem, da so Terme Čatež podjetje z izjemno velikim potencialom. Letos bodo imele 650.000 nočitev, torej v povprečju dva tisoč na dan, obiskalo jih bo milijon kopalcev.

Kar zadeva ministra za gospodarstvo, je stvar zelo preprosta. Brežice so čudovito mesto z nekaj tisoč prebivalci, z ministrom sva na dvesto metrov soseda in Terme so pomembna gospodarska družba in pomemben zaposlovalec v regiji Posavje. Del naboja zagotovo izhaja tudi iz tega, da sva oba doma v neposredni bližini Term. Ali je to dobro ali ni, presodite sami. Čatež je brez dvoma eden od načinov pritiska na DZS zaradi njegovega lastništva Dnevnika. Kar so v Termah Čatež lahko storili proti DZS, so v zadnjih letih tudi uporabili. Pred dvema letoma so me odstavili z mesta predsednika nadzornega sveta, januarja pa bo DZS kot največji nedržavni lastnik ostal brez predstavnika v nadzornem svetu. Ob tem, da država v Termah brezkompromisno krši zakon o prevzemih. Zakaj je šla Pivovarna Laško v nakup 10-odstotnega deleža Term Čatež, pa mi je precej nerazumljivo.

Ali dopuščate možnost, da nekateri uporabljajo Terme Čatež za pritisk na DZS, drugi pa za način pritiska na Andreja Vizjaka?

V določenih primerih smo, ko se za nekaj odločimo, neuklonljivi. Vedeli smo, da bodo pritiski v Čatežu, na Dnevniku in povsod drugje. Toda naše stališče se ni spremenilo, še bolj smo se utrdili. Smo takšni kot Srbi, ki so napovedali vojno svetu, čeprav so vedeli, da jo bodo izgubili. Verjamemo v to, kar delamo. Prepričan sem, da bo Čatež prej ali slej v večinski lasti DZS. Za to bomo uporabili vse razpoložljive zakonite poti. Zakaj sploh vztrajamo pri tej naložbi? Zato, ker se Termam čas za razvojni preboj izteka in zamuja priložnosti za širitev na jugovzhodni trg. Aktualni upravi zamerim, da je tako neambiciozna in da se podjetje že tri leta ukvarja samo s seboj.

Andrej Vizjak zagotavlja, da se v zgodbo s Termami Čatež vpleta zgolj kot gospodarski minister, saj naj bi v njegov delokrog sodilo tudi poslovanje gospodarskih družb. Ste od njega kdaj dobili direkten namig ali predlog, da bi delež prodali, na primer, njegovemu znancu Dariju Južni, direktorju in lastniku Perspektive ter več drugih družb?

Direktnega predloga ne, vsaj ne takega, ki bi ga lahko na sodišču dokazal. Je pa bilo o tem veliko govora. Jasno je, da si je minister tega želel. To si upam trditi, pa naj on reče, da to ni res!

So v ozadju bitke za Terme Čatež čustva ali številke?

Čustev je brez dvoma veliko. Kar zadeva DZS, lahko rečem, da prevladujejo številke.

Če so številke za vas res tako pomembne, bi lahko prodali Terme, s tem odpravili eno od oblik pritiska na vas kot lastnika Dnevnika in se rešili še zamere in nagajanj ministra Vizjaka?

Verjamem, da se na tak način problemi ne rešujejo. Že sami ste me prej vprašali, ali ne bi imel še večjih težav, če bi prodal Dnevnik. Preprosto ne verjamem v tovrstna trgovanja. Ne verjamem, da bi imeli mir, če bi vse prodali. Miru nam ne bi zagotovila nobena kupčija. Naj vam tisti, ki so trgovali z Mercatorjem, povedo, kako se je kupčija končala. Zdi se, da slabo.

Ste se s Pivovarno Laško pred julijsko skupščino Term Čatež dogovarjali, da bi odkupili njen delež Term, ki ga je hranila Erste Bank?

Da.

Kje pa se je zataknilo, da so na koncu predstavniki Laščanov glasovali za predloge države in ste ostali brez predstavnika v nadzornem svetu?

Takšna pogajanja niso nikoli preprosta. Ni se nam uspelo dogovoriti o ceni.

Za razliko od pomembnejših slovenskih gospodarstvenikov v preteklosti niste sklepali trajnejših kapitalskih zavezništev. Zakaj niste ustvarili svoje mreže, podobne, kot so gorenjska, primorska ali še zlasti trdna štajerska naveza?

Kdo je bolj ali manj ranljiv, bo pokazal čas. Res je, da imajo eni plantaže, drugi pa imamo bolj vrtičke. Toda vrtovi so vedno bolj urejeni. Nikoli mi ni bilo žal, da nimamo nekih močnih kapitalskih zavezništev, preprosto zato, ker na dolgi rok vanje ne verjamem. Hipotetično takšna zavezništva temeljijo na prijateljskih dogovorih. Ob čemer bi rad poudaril, da je stvar regulatorja trga, da skrbi za zakonitost. Verjamem le v ekonomsko upravičena združenja. Ves čas na primer podpiram idejo o združevanju zdravilišč, pa čeprav bi zaradi tega imeli manjšinski delež v skupnem podjetju. Ekonomsko neupravičena zavezništva so zgolj obrambne narave, kratkoročno so lahko učinkovita, na dolgi rok pa imajo zaradi njih upravljalci lastnine izgubo. Ker to niso naravna zavezništva, lahko pride zaradi odnosov med ljudmi do nestabilnosti, izdajstev. Na dolgi rok se torej takšne povezave ne obnesejo.

V poslovnem svetu ne veljate za človeka, ki bi bil drzen, ki bi se na hitro odločal, velikokrat zavlačujete s sprejetjem odločitev, se tik pred zdajci premislite, zaradi česar je marsikdo nejevoljen…

Ali ni samo po sebi drzno že to, da imaš lastnino časnika, ki gre vsem na živce? Ali pa vztrajati pri Termah Čatež, kjer se ves čas križajo različni interesi? Upam, da moja previdnost še ni povezana s starostjo. Trudim se delati racionalne in premišljene poteze. Tiste, ki so premišljene, so lahko tudi drzne. Ne moreš pa najprej skočiti v bazen in šele potem pogledati, ali je v njem voda.

Kako se bo razvijala skupina DZS?

Usmerili smo se zlasti v širitev na trge jugovzhodne Evrope. Postali smo lastniki pomembnih podjetij za odnose z javnostmi na Hrvaškem, v Srbiji in Črni gori, ki ustvarjajo že sto milijonov evrov prihodkov letno.

Prek svojih podjetij lahko vplivate tudi na javno mnenje v teh državah.

Skozi širitev naše dejavnosti sem navezal stike, ki so neprecenljivi. Pridem lahko do vodstev vseh večjih podjetij in vlad v vseh omenjenih državah. Edina vlada, do katere nimam dostopa, je slovenska. Kar se tiče vpliva na javno mnenje, pa je lahko dvorezen meč, saj se njegova zloraba slabo izide. V zgodovini je veliko primerov, ko je oblast zlorabljala javno mnenje, pa se zanjo ni dobro izteklo. Zato je tako pomembno, da lastniki ne izrabljajo medijev. Bralci časopisov, gledalci in poslušalci so kot volilci, in to vsak dan sproti, ne samo na vsake štiri leta. Če ugotovijo, da se jih zlorablja, mediju obrnejo hrbet.

Prihodnje leto se vam izteče drugi mandat vodenja uprave DZS. Ste se že odločili, ali boste kandidirali za še en mandat?

Moj mandat se v bistvu izteče sočasno z mandatom sedanje vlade. Resno razmišljam, kako naprej, vendar se bom odločil do prihodnje jeseni.