Obe podjetji sta 50-odstotna lastnika novoustanovljenega podjetja. Gradnja plinovoda je posel, ki je vreden približno 15 milijard evrov, z Južnim tokom, ki bo obšel Ukrajino, pa naj bi v Evropo vsako leto priteklo približno 30 milijard kubičnih metrov ruskega plina.
Še veliko nerešenih vprašanj
Ker naj bi novi plinovod potekal prek ducata držav, za njegovo realizacijo pa bo treba razrešiti še mnoga politična, pravna pa tudi gospodarska vprašanja, sta rojstvu novega skupnega podjetja Gazproma in Enija botrovala tudi predsednik Putin in premier Prodi, ki sta poudarila, da je projekt odprt tudi za preostale, predvsem evropske investitorje.
Eni in in Gazprom sta stara partnerja, o realizaciji plinovoda pa sta se pogajala vsaj dve leti. Kot zdaj kaže, je odločilen premik k uresničitvi Južnega toka omogočil nek drug sporazum, o katerem javnost ne ve veliko. Kot je znano, se je ruska država po prisilnem zaprtju Yukosa in njegovega šefa polastila delnic družbe, ki je del svojih energetskih rezerv prodajala tudi na tuje. Med tujimi lastniki je tudi italijanski Eni, katerega zajetni paket pravic za izkoriščanje energetskih rezerv je po ukinitvi Yukosa hotela odkupiti ruska vlada. Po skoraj enoletnem natezanju, v katerem sta sodelovala tudi Putin in Prodi, sta podjetji očitno dosegli sporazum: Eniju ostanejo pravice, ki jih je kupil od zdaj nekdanjega Yukosa, italijanski energetski velikan pa bo Rusom prodal del svojih pravic za izkoriščanje energije na območju Afrike.
Južni tok kot trojanski konj ?
Tako je v četrtek v Moskvi nastal Južni tok, ki je v osrčju Evrope postal ruski trojanski konj. Z njim naj bi, tako trdi Prodi, Evropa rešila del svojih energetskih problemov. Čeprav je Andris Piebgals, evropski komisar za energijo, o novem plinovodu izrazil zadovoljstvo, ostaja dejstvo, da je južni tok projekt, ki se ne sklada z načrtovanim evropskim plinovodom, imenovanim Nabucco. Ta je bil zasnovan z namenom, da bi Evropa zmanjšala svojo odvisnost od ruske energije in se izvila iz Putinovih krempljev.
Projektu evropskega plinovoda, ki naj bi ga napajal izključno plin iz srednje Azije, odločno nasprotuje Putin, ki z dolgoročnimi pogodbami o dobavi ruske energije s posameznimi evropskimi državami poskuša zaustaviti njegovo realizacijo in razbiti evropsko enotnost. Prav zaradi tega preseneča, da sta Italija in njen Evropi povsem predani premier sprejela igro ruskega političnega mogotca. Toda ker podrobnosti novega plinovoda še niso znane, je morda prezgodaj, da bi lahko podali zaključno oceno.
Gotovo je to, da bo Južni tok iz Rusije potekal po dnu Črnega morja, da bo v Bolgariji prišel na kopno, od tam pa bosta potekala dva kraka, eden proti jugu, prek Makedonije in Albanije v Italijo, drugi pa proti severu, prek Srbije ali Romunije na Madžarsko, Češko, v Avstrijo in nato v Nemčijo. Z vidika njegove razsežnosti bo Južni tok torej dejansko postal evropski plinovod, za njegovo večjo politično sprejemljivost v Bruslju in nekaterih drugih evropskih prestolnicah pa naj bi poskrbel njegov domnevni predsednik Gerhard Schroeder, bivši nemški kancler. Devetsto kilometrov dolg plinovod naj bi začeli graditi leta 2008 ali 2009.