Tudi sicer to ne bo povsem običajna predstava, saj se je Buljan odločil za svojevrsten pristop do predloge: Guibertovo prozno delo bo namreč na odru uprizoril dobesedno, prav kakor je bilo napisano, obenem pa bo skozi njega poskušal priklicati občutje določenega zgodovinskega in gledališkega trenutka.

Mlado meso je sicer za Guiberta precej neznačilno besedilo, saj je večina njegovih del določena z avtodomišljijskim književnim procesom, v katerem se loteva lastnega intimnega življenja, vključno z razkrivanjem usod svojih prijateljev in znancev, oziroma svojega odnosa do bolezni, ki ga je razjedala (aids). V tem primeru pa gre za izmišljeno, humorno pripoved o utripu majhnega podeželskega mesteca, njegovih prebivalcih in njihovih pregrehah; zgodbo, sestavljeno iz več vzporednih tokov, povezujejo usode tamkajšnjih župnikov, ki prav tako niso brez človeških hib. Guibert je v romanu postmodernistično prepletel svoje bivanje v vasi na otoku Elbi (ki mu je služila kot model provincialnega kraja in družbenih razmerij v njem), svet kriminalk pisatelja Georgesa Simenona, ki je umrl malo pred tem in čigar dela je Guibert ravno tedaj prebiral, ter vsebinske motive iz romana Dnevnik vaškega župnika Georgesa Bernanosa.

Posebnost nocojšnje predstave je v tem, da si za svojo podlago ne jemlje takšne ali drugačne dramatizacije Guibertovega romana, temveč bo tega "uprizorila" v integralni obliki. "To je bil nekakšen eksperiment, zanimalo me je, kako prenesti romaneskno besedilo na oder, ne da bi ga spreminjali in prirejali," pojasnjuje Buljan. Uprizoritev bo torej obsegala tako dialoge kot opise dogajanja, razmer in oseb. "Ključ za prenos narativnega toka smo poiskali v tem, da igralci niso zgolj interpreti svojih likov, ampak tudi pripovedovalci njihovih zgodb, svoje osebe hkrati igrajo in jih komentirajo," pravi Buljan. "Morda bi lahko pri tem iskali tudi neke vrste vzporednice s filmom Dogville, vendar gre pri Mladem mesu za popolnoma drugačen svet: Dogville je zakoreninjen v protestantski tradiciji, etiki in morali, tu pa imamo nekakšno katoliško veselost, 'nebeški porno', če parafraziram Guiberta."

Po Buljanovem mnenju namreč v romanu močno odseva čas, ko je nastal, torej druga polovica 80. let; to je bil trenutek, ko berlinski zid sicer še ni padel, vendar je Evropo in svet že prevevalo neko veselo pričakovanje, prisotno je bilo prepričanje, da boljša prihodnost obstaja - in okolje majhnega mesta nekako priklicuje to utopijo. "Zato smo poskušali tudi v predstavi ujeti ta duh 80. let, skoraj mesec dni smo gledali filme in poslušali glasbo iz tistega časa, trudili smo se mentalno vrniti vanj." Uprizoritev tako poskuša obnoviti tudi takratno občutje gledališča, ki je bilo, dodaja Buljan, precej bolj sproščeno kot danes, nekakšen podaljšek vsesplošne utopijske misli. "Iskali smo tisti uživaški princip gledališča osemdesetih, ki ga je do danes povsem zamenjalo neoliberalistično razumevanje predstave kot produkta, ki mora biti tržno in marketinško zanimiv; naš projekt negira gledališče kot ekonomsko kategorijo, v bistvu je to eklektična, razposajena igra, ki je v določenih elementih blizu performansu in rahlo anahronemu tipu teatra kot slike sveta." Prav to približevanje nekemu minulemu trenutku je tudi botrovalo odločitvi, da se predstavo umesti na več prizorišč, od velike zgornje dvorane prek Kluba SMG do spodnje dvorane, saj je ta obenem - tako Buljan - tudi nekakšen hommage Mladinskemu in njegovim uprizoritvam tistega časa.