Da o mestu predsednika vlade sanjajo vsi trije šefi levih strank, Katarina Kresal, Borut Pahor in Gregor Golobič, je povsem razumljivo. Najmanj prerivanj je za Kresalovo v LDS. V stranki Zares je za Golobičem vsaj toliko kandidatov za premiersko mesto, kot imajo članov, Pahor pa ima težave s frakcijami znotraj stranke, med katerimi so med močnejšimi podporniki dr. Vlada Dimovskega za predsednika vlade. Skozi katero stranko bo na čelo vlade svojega kandidata skušal potisniti Milan Kučan, se še ugiba. Vendar je najbolj verjetno, da se bo moral prav Borut Pahor še hudo spopasti z Zoranom Jankovićem, ki sicer uradno zanika kandidaturo, neuradno pa se že ve, kdo bi bil minister za zunanje zadeve v njegovi vladi. Najbolj verjetno Borut Pahor, če bo uspel v ministrskem spopadu z Milanom Kučanom, ki bi ga podprl tudi Miran Potrč. Močan poslovni krog ima svojega skritega damskega aduta, generalno sekretarko Foruma 21 Nevenko Črešnar Pergar, ki trenutno s svojim podjetjem NP consulting našim investitorjem odpira poslovni trg v Romuniji. Tudi prevzem predsedniškega mesta v SLS je pri Bojanu Šrotu mišljen le kot etapna zmaga (kot LDS tudi SLS računa na veliko vrnitev na politični vrh) na poti do mesta predsednika vlade, kjer bi se šele lahko uspešno končala zaščita poslovnega imperija družine Šrot in povezav z mariborskim županstvom. Izjemno pa so zrasli apetiti v Jelinčičevi stranki, kjer dajejo prednost Sašu Pečetu pred šefom stranke, če bi izbirali svojega premiera.

Mnogi pa so se že po prvem krogu nedavnih predsedniških volitev pridružili nedvoumni izjavi dr. Jožeta P. Damijana (ki se je povsem od blizu seznanil z idejami o gospodarskih reformah sedanje vlade in jo potem jadrno pobrisal z dosega Janševih ekonomistov), ki je dejal, da bi bila škoda, če bi znanja Mitja Gasparija ostala neporabljena na položaju predsednika države.

Politični analitiki v zamejski Italiji so še prej kot v Ljubljani zaznali, da se sedanja vlada res počasi pripravlja na sestop, kajti znanilec menjave oblasti se kot po pravilu vedno pojavi prvi in vedno v isti osebi. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je namreč pravilno ocenil, da je skrajni čas za pripravo uglednega položaja po letu 2008, ko mu v rojstnem mestu ne bo prav prijetno. Zato si je v zunanje ministrstvo na plačilno listo kot svetovalca za čas predsedovanja Slovenije Evropski uniji pripeljal donedavnega uredniškega šefa tržaškega Primorskega dnevnika Bojana Brezigarja, ki je sicer tudi reden udeleženec študijskih dni v Finžgarjevem domu na Opčinah nad Trstom. Brezigar pa je tudi prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, ki mu je večno slavo septembra 2004 na srečanju v Dragi pel zgodovinar dr. Stane Granda, ki svoje zvezdne trenutke doživlja kot predsednik Programskega sveta RTV Slovenija ter "popravlja" televizijske oddaje in "razdaja" svoje znanje o novinarstvu. Neuslišani pa sta ostali dve Grandovi javno izraženi želji, da bi Barbara Brezigar postala predsednica države in dr. France Arhar župan Ljubljane.

Nedvomno se bo tandem Rupel-Brezigar dobro ujel, zato načrtujeta vizionarsko. Dr. Rupel naj bi se (po vesteh iz zamejstva) menda takoj po prenehanju predsedovanja EU dal oklicati za slovenskega veleposlanika v Rimu, kamor naj bi s seboj popeljal tudi Bojana Brezigarja. Kot zunanjemu ministru dr. Ruplu ne bo prevelika težava iz Rima odpoklicati sedanjega veleposlanika dr. Andreja Capudra, o katerem se, milo rečeno, sploh ne ve, da je v italijanski prestolnici, tako redko je slišati njegov glas.

Na ministrstvu za zunanje zadeve so medse povabili tudi izjemno uspešnega poslovneža in nekdanjega častnega konzula v Braziliji Bogdana Šaleja, ki je leta 2004 v Ljubljani ustanovil Center za Latinsko Ameriko (Ce-La), ki mu sedaj predseduje Marko Jenšterle, dolgoletni dopisnik Dela in Tanjuga iz Argentine. Njegova žena Ines Jenšterle je knjižničarka, ki ji je bil v kranjski knjižnici strog šef Anatol Štern, oče na letošnjih volitvah ponarejenega predsedniškega kandidata Arturja Šterna. Je pa v družini Šalejeve žene Debore Vainer Barneboim (brazilska diplomatka na Dunaju, zadolžena tudi za Slovenijo) izjemno slaven v glasbenem svetu dirigent Daniel Barneboim, sicer generalni direktor glasbenega programa državne operne hiše Unter den Linden v Berlinu, ki je bil pred tem glavni dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu. Daniel Barenboim je bil rojen leta 1942 v ruski židovski družini, ki je trenutno ena najbolj vplivnih in premožnih v Braziliji. Že pri devetih je na Mozartovem špinetu v Salzburgu zaigral Bachov koncert v D-molu in požel svetovno slavo. Pri dvanajstih so Daniela Barenboima povabili, da bi zaigral v Berlinu, vendar je fantov oče odpovedal nastop, češ da je spomin na holokavst še preveč boleč.

Slovenska rojakinja, operna pevka in žena avstrijskega veleposlanika v Sloveniji Valentina Inzka Bernarda Fink, pa je nedavno pela v Carnegie Hall v New Yorku, zato jo je k sebi na obisk povabil tudi dr. Ciril Godec, ki stanuje v neposredni bližini slavne koncerne dvorane.

Kako ugledno je ime dr. Cirila Godca, pove tudi povabilo nekdanjega župana New Yorka Rudolfa Giulianija na večerjo, na kateri se je eden bolj priljubljenih ameriških politikov predstavil kot možni kandidat republikancev na predsedniških volitvah prihodnje leto. Z imeni slavnih Američanov naj bi njegova kandidatura še pridobila ugled možnega strankarskega naslednika Georgea Busha.

Politika, pa naj bo domača lokalna ali mednarodnih razsežnosti, zna za zaščito same sebe vedno najti skupni jezik in tako so še včerajšnji nepomirljivi nasprotniki danes znosni prijatelji. Zato se tudi pri nas ni bati, da bi Janez Janša uresničil predvolilne grožnje iz leta 2004, ko je obljubljal pregone in dokaze o korupciji in klientelizmu iz obdobja vladavine LDS. Vse je potihnilo, zato se tudi sedanji vladi ni bati, da jo bo naslednja skušala lustrirati. Težje je poslovnežem, ki so s prihodom sedanje oblasti "pozabili" na prejšnje dobrotnike, ki so jih naredili velike. Še več, politični in poslovni konvertiti niso nikdar cenjeni in se jih običajno skušajo znebiti tudi novi gospodarji.

Ne preseneča, da se na neuradnem trgu informacij vsak dan pojavlja več ponudb z dobrim plačilom za dogajanje znotraj kranjske Save, ki jo vodi predsednik uprave Janez Bohorič. Ta se je kot pravi Gorenjec v nepopisnih skrbeh za svoje premoženje dovolj prilagodil sedanji oblasti in ne preveč zameril nekdanji, tako da je dovolj prijazen do možnih bodočih oblastnikov. Očitno mu stalno poziranje na golf igriščih (z igranjem golfa so pripadniki SDS menda postali svetovljani) z vladajočo koalicijo ni prineslo zaželenega miru, ki ga skuša ustvarjati tudi Savina služba za stike z javnostjo, ki na vsak zapis o Bohoriču pošlje dodatne, tudi povsem nepotrebne, informacije. In kaj se išče v Savi? Ne samo uradna povezava med Savo in Gorenjsko banko, temveč tudi osebna premoženjska povezava z delnicami med predsednikoma obeh uprav Janezom Bohoričem in Zlatkom Kavčičem Goldijem. Ve se, da ima poslovne niti v Savi v rokah Vinko Perčič, ki sicer izhaja iz številne družine desetih otrok, med katerimi je vladala brezmejna ljubezen do alpinizma. Tako se je Vinkova sestra Barbara leta 1981 smrtno ponesrečila v zahrbtnih Šitah, druga sestra Marija pa je izjemno slavna svetovna alpinistka, ki je žena tudi neustavljivega gornika Andreja Štremflja. V zgodovino sta Štremfljeva (imata tri otroke, Anžeta, Katarino in Nežo) zapisana kot prvi zakonski par, ki je skupaj osvojil Mount Everest (leta 1990), obenem pa je Marija tudi prva Slovenka, ki je osvojila najvišji vrh sveta. Marijin brat Vinko Perčič je v Savi poslovne zvijače pustil svojemu zetu Mihi Dolinarju, direktorju strateških financ (gre za izjemno spektakularen naziv, katerega vsebina najbolj zanima iskalce poslovnih informacij), ki je bil prej zaposlen v borznoposredniški hiši Abanke. Kdo torej išče informacije o skrivnostni koncentraciji lastništva v Savi? Nesporno sedanja oblast, vendar v spregi z bližnjimi poznavalci poslovanja Janeza Bohoriča. Nič nenavadnega, kajti evri enako štejejo na levi kot na desni, za kar je živ dokaz lastnik stalnega malega oglasa v nadzorovanem Delu za podjetje Marand (s podnaslovom Napredna računalniška hiša) Andrej Marčič. Še leta 2003 je Marčič z računalniki opremil delovanje kongresa LDS, v zahvalo, ker so mu omogočili, da je bil velik računalniški opremljevalec državne birokracije in zaslužil toliko, da je bil leta 2002 med resnimi finančnimi podporniki delovanja Cankarjevega doma. Celjan Andrej Marčič, ki je naredil elektrošolo in se že kot mladenič vozil s prestižnim renaultovim fuegom (kupil ga je od danes spektakularnega lastnika Metalke Franca Gajška, ki je njega dni že dal tudi ponudbo za nakup Bohoričeve Save), velja za naravno bistrega poslovneža (po angleškem poslovnem slovarju street smart). Večinoma je "pozabil" na posrednike, ki so mu nekdaj omogočili velike posle (in ga pogovor z njimi še vedno čaka, če bo hotel ostati napredna računalniška hiša), razen na strica svoje nekdanje zaročenke. Ta mu je stal ob strani pri prejšnji vladi in ga toplo priporočil (in uspel) sedanji vladi, pripravlja pa mu že teren za ugajanje prihodnji vladi. Stric pa ni nihče drug kot večni lobist za vse čase, stranke in politične sisteme Božo Dimnik, ki jih je letos dopolnil 75 in niti po naključju še ne namerava odnehati. Boljših pač ni!