Kandidat pozabil glavo v cekarju

Se vam zdi normalno, da se prvega človeka nekdanje vlade, ki je za osamosvojitev Slovenije nosil glavo v torbi, že leta prikazuje kot najbolj negativno osebnost v Sloveniji?

Iz intervjuja Lojzeta Peterleta za Dnevnik (10. januarja 1998)

***

Spoštujem Türka, vendar vidim med nama pomembno razliko v času osamosvajanja. Ko smo brali njegov članek nekaj dni pred plebiscitom, ko smo mi nosili svoje glave v torbah in ko so v Kočevski Reki stali možje, ki so rekli, da bodo vse naredili za državo, takrat Türka nisem videl v tem osamosvojitvenem toku. Avgusta 1991 pa je nastopal v Ženevi v nekem odboru v imenu Jugoslavije.

Iz soočenja predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta s predsedniškim kandidatom Danilom Türkom (TVS, 5. novembra 2007)

***

V volilni teoriji veljata dve pravili. Prvo pravi, da imajo volilci vedno prav. Drugo pravilo pa pravi, da ko volilci nimajo prav, in to je še kar pogosto, velja prvo pravilo. In zato se da o vsem diskutirati in prepirati, le o racionalnosti volilnih izbir ne. Namreč ljudje, kot je predvidel Anthony Downs, vselej izbirajo racionalno. Pač glede na svoje cilje in motive, ki pa so lahko tudi neracionalni.

V volilnih tekmah razni svetovalci niso nikoli niti formalno niti neformalno odgovorni za svoje stranke in kandidate. In ob uspehu vedno v množini govorijo, da so zmagali, ob porazu vedno v ednini, da je kandidat izgubil. A je po drugi strani kandidat vedno odgovoren ne samo za svoja dejanja in stališča, ampak tudi za dejanja svojih svetovalcev in »strokovnjakov«. In tu zna biti neredko problem. Precejšen del uspeha si namreč kandidat zagotovi že s tem, da ima štab in svetovalce, ki mu ne delajo škode. Če pa mu naredijo še kaj malega koristi, ima sploh srečno roko pri izbiri tima. O tem bo imel, kot vse kaže, veliko razlogov in tudi veliko časa za razmišljanje predsedniški kandidat Lojze Peterle. Najslabše, kar se mu je lahko v tej kampanji zgodilo, je ravno njegov volilni štab. Svetovali so mu všečno, a nekoristno kampanjo. Z nepričakovanimi izrazito liberalnimi stališči in celo kritiko koalicije, ki ga podpira, je nagovarjal tiste, ki ga ne bodo volili, in hkrati zmedel ter neredko tudi odvrnil svoje tradicionalne volilce. Zdaj radikalno menjava strategijo. In s tem se dvakrat ujame v past. Po eni strani izpade nedosleden kot politik, ki sproti, po potrebi spreminja stališča, po drugi strani pa z obratom h govorici desnice in tradicionalizma ta čas ne more sestaviti zmagovite formule.

Verjetno je zato prišlo do občutnejše negativne kampanje v drugem krogu. Na nedavnem soočenju Golobiča in Boscarola v gledanem terminu Pop TV je prišlo do prave polomije. Boscarol je povedal tisto, česar ne bi smel, in tako, kot ne bi smel, ni pa povedal tistega, kar bi moral in kot bi moral, če bi hotel svojemu kandidatu pomagati. Pač, ni bil dorasel televizijskemu mediju, kaj šele staremu političnemu mačku Golobiču. A ta Boscarolova eskapada očitno ni bila nekontrolirana, ampak načrtovana, ker je v ponedeljkovem velikem soočenju na nacionalki Peterle naredil enako: napadel je Türka tam, kjer ne more zmagati. Očital mu je nedržavotvornost v osamosvojitvenih dneh. In pri tem zdrsnil v svoje zguljene fraze (»medtem ko sem jaz nosil glavo v torbi…«), s katerimi se bolj smeši kot promovira. Kot da se v dolgi politični karieri ni ničesar naučil!

Zanj sem pred mnogimi leti prav na straneh Dnevnika napisal, da ga bog ni naredil za to, da bi v politiki kaj razumel. No, kasneje se je vendarle postopoma »naredil«; s kilometrino mu je rasla politična rutina, izostril sem mu je politični čut in s tem tudi samozavest. Lojze Peterle je začel kot politični grdi raček in se postopoma prelevil v enega najbolje preferiranih in najbolj univerzalno sprejemljivih politikov iz desnega bloka. Zato je bila prednost Peterleta, ko je Pahor tik pred zdajci razjahal konja, velika, skoraj nedosegljiva za na hitro izmišljene leve kandidate. Moral bi zgolj prodajati podobo, ki je veljala v zadnjih letih: Lojze Peterle, ljudski politik, sprejemljiv tudi za »drugo stran«.

Peterle in njegovi načrtovalci kampanje ostajajo dosledni samo v eni točki – v svoji nedoslednosti. Tako Peterle ne zna ali ne upa odgovarjati na vprašanja o škofu Rožmanu in se rešuje tako, da namesto vsebinskih odgovorov ponavlja mantro, da on ne gleda nazaj, ampak naprej, da noče biti predsednik za tematski park dvajsetega, ampak za enaindvajseto stoletje. A v isti sapi črpa material za korekcijo svoje podobe in blatenje nasprotnikove v letu 1991 – v osamosvojitveni vojni, ki je za večinski del volilnega telesa manj aktualen utrinek iz dvajsetega stoletja kot druga svetovna vojna in leto 1945. To so potrdile že volitve 1992, ko so »osamosvojitelji«, ki so pozabili glave v torbi, izgubili volitve. Lojze Peterle jo ima očitno še vedno v torbi.

In tudi zato se zaganja v stvari, ki jih ne razume. Na primer, iz umetne »afere Lukšič« dela zgodbo. Doslej ni nihče od kritikov Lukšičevega projekta spremljanja diskurzivnih praks v volilni kampanji povedal, kaj je pravzaprav sporno. V metodološko-raziskovalnem smislu. Zakaj pa ne bi bila Cerkev tako kot druge civilnodružbene institucije dostopna raziskovanju in observaciji? Eksces je drugje. V posegu politike in Cerkve v avtonomijo univerze. In to je tokrat brez taktiziranja znal povedati Türk. In sploh je Türk v zadnjih nastopih presegel samega sebe, svoje pregovorne slabosti: previdnost, neeksplicitnost, nespodbno koketiranje na vse strani. Brez zagate je potrdil provokativni tezi novinarja, da je Tito uspešno odpiral vrata gospodarstvu v svet. Ni zatajil svoje »mentorice« Vide Tomšič. Na drugi strani pa se je Peterle v trenutku odrekel Pogorevcu, ko je koprski župan Popovič zagrozil s plakatno kampanjo proti njemu, ker da ima v svojem štabu »največjega negativca in bandita v državi«. Kar je velika nedoslednost in še nespametno povrhu. Če bi Popovič polepil Slovenijo s protipeterletovskimi »gusarskimi plakati«, bi mu s tem zagotovo bolj koristil kot škodil. Spomnimo se: Jankovića je v prepričljivo zmago pripeljal ravno poskus diskreditacije nekaj dni pred volitvami.

A kakor koli že. V nedeljo bomo spet šli na volitve. Tokrat brez žara. A z občutkom dolžnosti. Desno in tradicionalistično naravnani volilci bodo šli volit Peterleta, levo-liberalni volilci Türka. In oboji – vedoč, da ne bodo izbirali tistega, kar želijo – s stisnjenimi zobmi. Kot je rekel prijatelj: tudi kandidata bosta volila sebe s ščipalko na nosu.

Sicer pa je še največji razlog za razločevanje med kandidatoma v dejstvu, ki je bilo prvič izrečeno na ponedeljkovem soočenju, sluteno pa že dolgo: medtem ko bi Türk izbiral ustavne sodnike po kriteriju najvišje strokovnosti in moralne pokončnosti, pa Peterle pove, da je »dobro, da je nazor, kot eden od kriterijev, navzoč in da je slika ustavnega sodišča uravnotežena«. Za mnoge bo že to zadosten razlog, da bodo šli na volitve in volili prvega.

In če ne pride kaj resnično nepredvidljivega, kar bi premaknilo vrh političnega Olimpa, in če volilci ne bodo selektivno ostajali doma, misleč, da je tekma dobljena brez glasovanja, bomo v nedeljo dobili pričakovanega očeta naroda – Atatürka.