Mili moj, ne tako, najdi trenutek, pa mu odpri dušo

Leta 1975 je zmagala na tekmovanju ljubiteljskih pevcev in za nagrado dobila snemanje v studiu. Posnela je Zelene oči, ki so postale velika uspešnica in so še danes njen zaščitni znak, čeprav ji pesem ni bila všeč, ker je preveč preprosta. Sledilo je srečanje z nadarjenim rokerjem Milićem Vukašinovićem (Vatreni poljubac), s katerim sta postavila nove smernice popularne glasbe. Že prvi album, Čežnja, je podiral diskografske rekorde, drugi album z naslovom Sanjam pa dosegel neverjetno naklado milijon plošč in pol.

Dvorane in vitrine so se polnile z nagradami, vsi so si želeli Hanke, njena zvezda ni izgubila sijaja vse do leta 1992, ko je tudi Bosno in Sarajevo zagrnila vojna. Po vojni se je počasi vrnila h glasbi in danes je zaželena kot nekoč. Glas je še vedno širok in svetel, vendar je v njem čutiti rano in njen sevdah (pesem ljubezenskega zanosa) je zato tako pretresljiv. Koncert Hanke Paldum z naslovom S sevdalinko skozi čas bo 11. oktobra v Cankarjevem domu na festivalu Mesto žensk.

V Sarajevu me je povabila k sebi na dom. Brez maske in šminke, brez krinke javnega nastopa, domača v svoji sobi sedi pred mano vihravo dekle s pšeničnimi lasmi. Skoči na kavč in ko začneva pogovor, se zgodi nekaj nevsakdanjega: kot pri filmskem projektorju se prižgejo njene oči in sijejo z vsako besedo, ki jo izgovori, veselo ali žalostno.

"Umrl mi je brat. Živel je v Nemčiji, pa sem ga pripeljala sem zadnja dva meseca na zdravljenje, ampak kot pravijo, vsaka bolezen se lahko pozdravi, samo smrt ne. Moje življenje gre naprej, duša pa je ta, ki je včasih odeta v žalost, ampak si jo je treba sleči in spraviti, ker sicer ne moreš živeti naprej."

Živite s polno paro, ravno ste se vrnili z dobrodelnega koncerta v Črni gori...

V Ulcinju se mi je zgodilo tako čudovito, ko se je v občinstvu pojavilo pet gorečih oboževalcev iz Bara, Dubrovnika, Podgorice in Sarajeva. Po koncertu sem jih seznanila med sabo, čeprav so se na daljavo že poznali prek moje spletne strani, kjer imam tudi knjigo za goste, in tam se ljudje srečujejo. Tako toplo, človeško vzdušje se je naredilo, objemali so se kot največji prijatelji, ki se dolgo niso videli.

Največkrat se spominjam prihoda iz Čajnića v Sarajevo, ko sem bila še deklica. To je strašno delovalo name, na moja čustva, na mojo dušo. Tako sem bila nesrečna, toliko sem prejokala, želela sem si umreti, tako hudo mi je bilo, se nekam skriti, kjer me nihče ne bo našel. Pobegniti. Samo si nisem upala, ker sem se strašno bala staršev. Morala sem se ločiti od svojih prijateljic, od svojega vrta, od svoje hruške, s katere so padali sadeži, vsako jutro smo nabrali padle hruške, pa kumarice, pa paradižnik, ki ga je mati zasadila. Samo stopil si v vrt, odtrgal sadež, ga obrisal in pojedel. Od tega se nisem mogla ločiti.

Samo to sem si želela, da bi bila pevka, igralka, da bi bila umetnica. Da bi bila znana, da bi me imeli ljudje radi. Odkar vem zase, sem se želela dokazovati. Verjemite, zelo sem srečna, ko me ljudje hvalijo. Ko naredim nekaj lepega in rečejo, joj, tista Hanka, kako čudovit človek je, to mi hrani dušo. Toda mi smo samo mediji, ki prenašamo tisto, kar nam je Bog dal ob rojstvu, seveda pa je od nas odvisno, koliko smo to zmožni uresničiti, odvisno je od domače vzgoje, od dela, od okoliščin.

Vsi so govorili, kako ta mala lepo poje, jaz pa sem vsa srečna še bolj zapela. Ko sem bila deklica, sem doma odprla okna in zapela, da bi me vsi zunaj slišali, ampak ne da bi me kdo videl. Spominjam se, kako sem šla iz šole in na ulici zagledala Salema Treba, znanega pevca sevdalink. Premišljevala sem, kako naj stopim do njega, preveč me je bilo sram, pa sem se skrila za hišo in zapela na vsa pljuča, da bi se obrnil in vprašal, kdo tako lepo poje. Pa se ni obrnil in bila sem žalostna.

Ko se je začela vojna, smo bili povsem zmedeni, zaslepljeni; mi Bosanci močno verjamemo in včasih ne želimo sprejeti stvarnosti, ker mislimo, da bomo tako zbudili vest pri tistih, ki to počnejo. Alija Izetbegović je v začetku stalno ponavljal, da sta za vojno potrebna dva. Zdaj mu zamerijo, da je tako naivno govoril.

Tisti dan, ko je padla prva granata, bil je ravno bajram, sem odšla s prijatelji na kavo nd Baščaršijo. In ko smo tam v miru pili kavo, nam je lastnik lokala prinesel daljnogled, da pogledamo, kako na drugi strani, iz smeri Pal, prihajajo tanki. In mi smo gledali in se spraševali, pa kaj bodo zdaj tu ti tanki, spraševali smo se kot zadnji bedaki. Slovenija se je že odcepila, na Hrvaškem je divjala vojna, mi pa smo še zmeraj razmišljali, da se nam to ne more zgoditi, saj smo Bosanci. Moji sosedje so Hrvati in Srbi, v prvi hiši tu zraven Arso, pravoslavec, in le kako naj bi si mislila, da bi mi ta človek lahko naredil kaj hudega?

Še vedno je tu in tudi nikoli ni odšel. Mi smo menili, naj se tisti bedaki tam kar bijejo, mi bomo pa vsem vzor enotnosti, sloge. Ko je začelo padati, še vedno nisem imela pojma, kaj se dogaja. Z otroki sem stekla v klet, poklicala sem Nedo Ukraden, Meha Puzića, kolege, prijatelje. Nede ni bilo, je že pobegnila v Beograd, jaz pa nisem imela pojma, kaj se dogaja. Stalno me sprašujejo, kakšen odnos imam z njo. Kakšnega naj imam? Nikakršnega, enostavno ni bila iskrena prijateljica. Lahko bi mi pravočasno rekla, Hanka, vojna se pripravlja, vzemi otroke in pojdi iz Sarajeva. Ne vem, če bi šla, ampak morala bi mi povedati.

Ko se je prvo bombardiranje končalo, sem zaslišala sirene in stopila iz kleti na ulico, tako v trenirki, da vidim, kaj se dogaja, in tam je že bila kamera. Bila sem v šoku, snemalec pa mi je z roko kazal, naj govorim naprej. V sekundi sem se spomnila, kaj bom povedala, spomnila sem se na naše sosede in namenoma omenila njihova pravoslavna imena, da bi tam zgoraj videli, da so med nami tudi Srbi, kajti veliko jih je že odšlo. Tisti moj prihod na ulico in moja reakcija sta stvarno stanje duha našega naroda.

Prve dni me je imelo, da bi šla sama na Pale, častna beseda. Kdo pa lahko mene ubije! Da bi zbudila njihovo človeškost, njihovo vest, res sem mislila, da lahko. Celo zapela sem: Kakor je toplo sonce zemlji, kar je otrok vsaki ženi, kar je človeku življenje, to je meni Bosna. Bosna je moja mati in jaz sem njen sin, Muslimani, Srbi, Hrvati, vse to je narod moj. Sama sem to doživljala kot moj narod. Še danes ga tako doživljam, v tem smislu me vojna ni spremenila. Ljudje pa morajo nositi breme teh zločincev, čeprav niso nič krivi.

Z mojega okna sem gledala Vječnico, tu, vidite, in jokala kot otrok. Rajši bi videla, da bi zrušili mojo hišo kot Vječnico, ker je to nekaj, kar je tu stalo stoletja. Toliko zgodovinskih knjig je zgorelo in tega mi je strašno žal. In seveda življenj. Verjemite, tako sem trpela, kajti vse življenje sem gradila prijateljstva, kariero, ravno sem si postavila temelje, pa se je vse porušilo.

Ko sem snemala album v Zagrebu s Harijem Varešanovićem (Hari Mata Hari), sem poklicala Alko Vuico. Malo je samosvoja, ampak zna lepo pisati. Je izjemna oseba, zelo jo imam rada. Povedala sem ji, kaj si želim, in ko sem slišala pesem, sem rekla, joj, to je zame.

To je spet stanje duha in razumevanja situacije. Ampak če vidim, da gredo otroci mojih prijateljic in sosed, normalno, da bi pustila, da gre tudi moj. Ko pa na koncu razumete, za kaj so ti otroci umirali, za koga so umirali, potem se v vas prebudi tista druga stran, ki vas sprašuje, zakaj si to dovolila.

Da. Zakaj? Na začetku je bilo malo ekstremnih ljudi, malo tistih, ki so začeli vse to, potem pa se je to začelo širiti kot kepa snega, ki drsi po pobočju. Prisili te, da se moraš boriti, moraš se braniti, in potem drugače razmišljaš, vidiš, vsi gredo, grem pa še jaz. Ko pa to mine, se postavi vprašanje, o, moj bog, kaj nam je bilo tega treba. In to je ta pesem.

V nekih stvareh sem se res zelo spremenila, v nekaterih pa sem ostala popolnoma ista. Ista sem ostala v tem, da verjamem ljudem, preprosto nisem sumničava in ne želim dvomiti, če pa se zgodi drugače, se pa poskušam izvleči nepoškodovana, čeprav včasih ostanejo brazgotine. Žal mi je, da mi ni uspelo ohraniti zakona, domnevam, da prav zaradi mojega dela.

Morali bi se truditi, da drug drugemu ugajamo, da si delamo dobro, da popuščamo. Danes vam bom poskušala odkriti svojo dušo, ampak to je skrivnost, ki je nikomur nikoli ni uspelo odkriti, ker je duša božja skrivnost. Niti sama je ne morem v popolnosti odkriti, poskušam jo spoznati in s svojim delovanjem izraziti značilnosti svoje duše. Koliko smo v tem uspešni, je veliko vprašanje, postavljajo se nam ovire, hkrati pa ni potrpljenja ali časa, da bi ljudem odkrili svojo dušo.

Če začutim, da nekdo začne z negativno energijo, da začne koga ogovarjati, rečem, mili moj, ne tako, najdi trenutek, pa mu odpri dušo, da bo začutil, da mu govoriš iz duše, pa ti bo verjel, razumel te bo in poslušal. Če pa poslušaš s posmehom, cinizmom, on to začuti in še bolj tone, še bolj ga potegne vrtinec, zato ne tako, poskušaj ga rešiti tega in ga izvleči. Daj mu malo svetlobe.

Včasih se to ne da. Na žalost. Včasih je slaba zveza. Katastrofa. Včasih rotiš boga, samo to mi daj, dragi bog, tega si želim, ne zavedamo pa se, da nam to lahko prinese nesrečo. Verjetno mi ni uspelo ohraniti zakona, ker me mož ni razumel in me ni hotel podpirati v nekaterih stvareh ter mi vračati, kar sem mu dajala. V tem krutem poslu sem želela biti vzor, da je mogoče imeti dober zakon, dobro vzgojene otroke in biti vrhunski umetnik. Ampak sem se utrudila.

Da. Ko sem se dogovarjala za nastop, sem spregledala, da bo to v času ramazana, jaz pa zadnja leta, odkar mi je umrla mama, nikoli ne delam med ramazanom. Preprosto so se v meni nekatere stvari spremenile, bolj sem spoznala vero in to želim opravljati, kot je treba, zato sem prosila, da mi najdejo hišo, v kateri to prakticirajo, saj je smisel tega praznika, da se ljudje družijo, da ljubezen kroži.

Ko izgubite najljubšo osebo, vas tako pretrese, da začnete drugače razmišljati. Dokler živite z materjo, ne verjamete, da bo nekega dne izginila, ko pa se zgodi, preizprašujete sami sebe. Mi smo odrasli v verni družini, verjeli smo v boga, kot otroci smo se postili in klanjali, ker smo morali. Stalno smo gledali, kako bi se temu izognili, ves čas smo se bali boga. Morati nekaj in nekaj želeti, pa je razlika. Zdaj se trudim, da bi se čim bolj izobrazila in se čim bolj potopila v vero.

Plavalec, recimo, zabrede v morje in se nauči plavati. Najprej zna samo plavati, ko pa se začne potapljati in odkrivati morske globine, življenju spodaj ni konca. Tako je pri duhovnosti. Potapljate se v nekaj, kar je v resnici stvarnost in resničnost bivanja na tem svetu. Bog pravi, če pustite za seboj dobro delo, stavbo, ki jo bodo ljudje uporabljali, knjigo, iz katere se bodo učili, vzgojenega potomca, otroka, ki bo ostal za vami, da bodo vsi rekli, čigav je ta otrok, kako je dober, pameten, pošten, a, to je Hankin otrok, naj ji bog da lepa nebesa. Če ničesar od tega ne pustite, je, kot da ne bi živeli.

Prav tako besedilo sem si želela. Nisem dovolj nadarjena, da bi lahko napisala pesem, kakor jo občutim in kakršno želim, zato pa obstajajo ljudje, ki to znajo. Všeč so mi pesmi mladega kantavtorja Al Dina in prosila sem ga, da mi napiše pesem. Rekla sem mu, tako me bremeni ta smrt, želim si, da bi mamo sanjala vsako noč, da bi jo videla in se z njo pogovarjala. To se mi je občasno dogajalo, jaz pa bi hotela vsako noč.

Zvečer sem legla in prosila ljubega boga, da mi pripelje mamo. Zelo hudo mi je bilo, sin Mirza mi je ostal v najtežjih letih, moža ni bilo več, nenadoma sem se počutila strašno osamljeno. Večkrat sanjam mamo, kako odhaja proti vratom, zraven mene pa sedi mladi Hafis in poje. Tako lepo poje, da zajočem in rečem, mama, tako mi je žal, da nisi z nami, samo da bi to slišala, ona pa se na vratih obrne in pravi, hčerka moja, saj sem z vami, vedno sem z vami.

V glavnem pojem pesmi, ki jih imam rada, ki jih čutim, ki jih doživljam. Ko pojem, sem vedno v posebnem razpoloženju, verjemite, vsakič, ko stopim na oder, ko začnem peti, pozabim na vse. To je tako, kot ko stopite k molitvi - tega se sicer ne sme primerjati, bog ne daj - ampak ko začnete molitev in se predate bogu, ne mislite na nič drugega. Tako jaz doživljam oder, občinstvo in pesem.

Lahko sem bolna, pa bolečina izgine, verjemite. Pozabim, da sem recimo doma pustila malega otroka, da je bolan ali karkoli. Čim stopim z odra, sem spet običajna ženska kot vse druge, se pravi, nikoli se nisem doživljala kot posebno osebo ali zvezdo, ker ne živim življenja zvezde. K meni lahko pride vsak v hišo, ni se vam zgodila kakšna posebna čast.

Sama sem jih izbrala. Začela sem tako... Prihajam iz Sarajeva in spodobi se, da zapojem eno pesem o Sarajevu - Sarajevo, divno mjesto, l'jepo, gizdavo, nadaljujem s pesmijo, ki s tako malo besedami tako veliko govori o ljubezni, tako je zaljubljen, v takšnem stanju je, da ne ve, kje je in kaj se dogaja okoli njega. Ko sem jo pela zdaj v Skopju, sem po naključju v hotelu spoznala Švede, etno skupino, ki so tam igrali za svojo dušo. Stopila sem zraven in zapela z njimi, ker so ravno igrali makedonsko pesem. Gledali so me, pojma niso imeli, kdo sem, malo smo še peli skupaj, potem sem pa šla.

Ko so izvedeli, da sem Hanka Paldum, so prosili, naj se vrnem in spijem pijačo z njimi. Bila sem že pripravljena za kopalnico, pa sem se spet oblekla in šla dol. Kako so bili veseli! Vprašala sem jih, katero bosansko pesem poznajo, in so začeli naštevati. Potem pa me je eden od njih vprašal, ali poznam Il' je vedro, il' oblačno. On mene vpraša! In takoj začnem peti. Naenkrat so se na oknih pojavili ljudje, on ves prevzet, solze so mu tekle...

To je tisto, kar združuje ljudi! Na koncertu sem povedala to zgodbo in zapela samo eno kitico, pa vidim v prvi vrsti Esmo Redžepovo, ženska je začela jokati. Mila moja, mila moja, mi pravi, zraven pa ji tečejo solze. To je ljubezen.

V glavnem sem izbirala pesmi, ki jih bodo ljudje lahko poslušali in peli, nekaj pa je tudi težjih, da začutijo draž in lepoto sevdalinke. Kraj tanana šadrvana sem zapela v nemščini, torej v originalu, ker je izvirna pesem Heinejeva (pravzaprav je Heine v pesem Der Azra prepesnil perzijskega klasika Omarja Hajama, op.p.), da ljudje vidijo, da je sevdah mogoče peti in čutiti tudi v drugem jeziku. V izvirniku pojem tudi stari turški marš, o vojskovodji, ki je izgubil pet tisoč vojakov, strašno pesem, ki govori o njegovem čustvu in želji po zmagoslavju: pravi, prej se bo kamen prelomil in bo reka zaustavila svoj tok, kot bo on, Osman Paša, izgubil bitko. Pa jo je izgubil. Rada imam zahtevne pesmi, široke, težke, kjer se lahko dokažem, kjer lahko vnesem svojo dinamiko, da je podobno prizoru, da si predstavljam sebe na odru, da vsaka pesem postane predstava.

Vedno sem rada eksperimentirala, poskušala iskati nove poti, nove oblike. Ko sem snemala svoj prvi album Čežnja in potem album Sanjam, sem sodelovala v glavnem s sarajevskimi pop in rock glasbeniki, ki niti niso marali narodne glasbe, so pa imeli radi sevdalinke in so me cenili kot izvajalko sevdalink. Takrat smo naredili korak naprej, izstopili smo iz utečenih okvirov, lahko celo rečem, da smo naredili revolucijo v tej glasbi, ki so jo tradicionalisti sprejeli s precej neodobravanja. Na koncu se je izkazalo za dobro in pesmi so ostale. Tudi tu smo želeli tradicionalno pesem obleči v novo obleko, malo neobičajno, da nagovorimo tudi mlade, ki niso ravno oboževalci sevdaha.

Niso, zelo dobro so jih sprejeli. Sevdalinko sicer najraje pojem sama, ob spremljavi enega inštrumenta, ali pa ji dam malo drugačno barvo, drugačno vzdušje, ki ponuja presenečenja, da se ljudje sprašujejo, kaj je to, kaj bo sledilo, in jim potem vzame sapo. Če pa začnete običajno, že zehajo in kaj lahko s tem naredim? Nič.

Meni so všeč pesmi, ki ostanejo v ljudeh, še posebno v mladih, da se nekaj naučijo, da nekaj začutijo, da jih nekaj pretrese, da jih opomni, da delujejo tudi vzgojno, takšne pesmi imam rada, ne pa tiste, ki ponujajo samo trenutno zabavo, potem pa se jih pozabi. Sevdalinka je duhovna pesem. Ne bi obstala tako dolgo, če ne bi bil vanjo vtkan duh mnogih ljudi, ki so jo peli in prenašali iz roda v rod.

Pšeničice, sitno sjeme,/ ah, moj dragi, slatko ime!// Otkada se mi gledasmo,/ još se nismo poljubili.// Ja bih tebe poljubila,/ kad bi majka dozvolila.