Na čelu odprave, ki je 24. julija zapustila Murmansk, pristanišče na severu, je veliki jedrski polarni ledolomilec Rosija, ki lahko s svojo močjo razbija debel polarni led, za njim pa je plula oceanska raziskovalna ladja Akademik Fjodorov, na kateri je bilo okoli sto znanstvenikov. Ekspedicija je točno na severnem tečaju v morje spustila dve podmornici z znanstveniki, in sicer kar 4200 metrov globoko, kjer bi v globinah, ki jih doslej še ni videlo človeško oko, znanstveniki zbirali material za nadaljnja raziskovanja. Poleg tega bi na morsko dno spustili škatlo iz titana, v kateri je ruska zastava. S tem simboličnim dejanjem bi Rusija pokazala, da je severni tečaj njeno območje, čeprav tega uradno ni razglasila. V ekspedicija sta tudi dva člana ruskega parlamenta: slavni 68-letni raziskovalec Artur Čilingarov in njegov kolega Vladimir Guzdev.

Iskanje dokazov

Gre za enega od dokazov, da se je začel boj za območje severnega tečaja. Nenaseljeni kotiček Zemlje, ki je bil do nedavnega nezanimiv, v zadnjem času postaja za bližnje države vse pomembnejši in kar nekaj jih ima skomine po tem prostoru. V Združenih narodih so konec prejšnjega stoletja Rusija, ZDA, Kanada, Danska in Norveška, katerih ozemlja so ob severnem Arktičnem morju, podpisale sporazum, po katerem ima vsaka pravico do območja, ki se nahaja 200 milj od njene obale. Severni tečaj je tako po tem sporazumu zunaj dosega katere koli od petih držav, saj je oddaljen več kot 200 milj od njihovih obal. V sporazumu je tudi določba, da država, ki ima dokaz, da je del arktičnega morskega dna nadaljevanje njene kontinentalne plošče, lahko zahteva lastništvo nad dodatnim delom območja severnega tečaja.

In omenjena ruska ekspedicija želi prav to: začeti z raziskovanjem, ki bi dokazalo, da se ruska kontinentalna plošča prek podmorskega grebena Lomonosov širi do morskega dna pod severnim tečajem, ki bi potemtakem moral pripadati Rusiji. Pred desetletji je ZSSR trdila, da je severni tečaj njen in je to prikazala tudi na zemljevidih, a druge države tega niso priznale. Zdaj tudi nekatere druge države z ozemlji ob severnem tečaju trdijo, da se njihove kontinentalne plošče raztezajo do tečaja. To velja za Dansko, ki ji pripada Grenlandija, pa tudi za Kanado in ZDA, ki imajo na Arktično morje dostop prek zvezne države Aljaska. Še posebno ZDA so aktivne na tem območju in 1. julija se je z Norveške odpravila ameriška ekspedicija, da bi raziskovala morsko dno okoli severnega tečaja, predvsem floro in favno.

Diši jim nafta

Vse večje zanimanje teh držav za severni tečaj je povezano s segrevanjem ozračja, saj se na severu topi polarni led, kar bo imelo velike posledice za območje Arktike. In če se bo tanjšanje ledu nadaljevalo, bi lahko po Arktiki kmalu začele pluti ladje, kar bi precej spremenilo pomorski promet, saj bi se lahko nekatera svetovna pristanišča povezala po krajši poti mimo severnega tečaja. Nekateri strokovnjaki za pomorstvo predvidevajo, da bi pri sedanjem nadaljevanju globalnega segrevanja do teh sprememb lahko prišlo že v osmih letih, poleg tega bi se, kar je veliko pomembneje, s tem lahko začelo resno iskanje tamkajšnjih energetskih virov.

Nekateri strokovnjaki za energetiko so prepričani, da je na območju okoli severnega tečaja veliko plina in nafte. V nizozemsko-britanskem Shellu, eni največjih naftnih družb, glede tega niso tako optimistični, pač pa v ameriškem Exxonu, največji družbi na svetu, že delajo načrte za iskanje plina in nafte na severu.

Po nekaterih ocenah naj bi se na Arktiki nahajalo 18 odstotkov vseh rezerv svetovnih energentov. Za zdaj bi bilo vsako tamkajšnje iskanje ter črpanje nafte in plina predrago, a drugače bo, če se bodo s segrevanjem ozračja razmere spremenile.

Rusija in nekatere druge države se verjetno na nove razmere že pripravljajo ter si poskušajo zagotoviti čim boljšo izhodiščno pozicijo za čas začetka boja za ta prostor. Nekateri celo trdijo, da se na območju severnega tečaja kuha "zadnja kolonialna vojna". Kmalu naj bi spet ustanovili posebno komisijo strokovnjakov Združenih narodov, ki bi proučila zahteve po arktičnih območjih.

Gotovo je v tehničnem smislu s svojimi močnimi ledolomilci najbolj pripravljena Rusija, a tudi druge države poskušajo izboljšati svoje tehnične zmožnosti.

Kanadska vlada je nedavno sprejela odločitev o izgradnji osmih velikih arktičnih patruljnih ladij, ki bodo stale pet milijard evrov, ZDA pa so okrepile financiranje obalne straže in povečale prisotnost ameriških ledolomilcev na Arktiki, kamor naj bi prišle še vojaške ladje in jedrske podmornice. Celo britanska vlada je te dni naznanila, da bo na polarno območje poslala svoje jedrske podmornice, da bi bile pripravljene na delovanje, če bi Arktika postala teren za rivalstvo svetovnih sil.