Rebula je namreč pred tem Šuštarju opisal neko fotografijo, "na kateri se (Josipu) Vidmarju usta odpirajo v popadljiv izraz apodiktičnega dokazovanja", medtem ko mu Šuštar - tako Rebula - nekaj dopoveduje "iz spoštljive ponižnosti". Toda sogovornik se ni pustil ujeti na limanice ideološkega ekskluzivizma.

"Menim, da je to mogoče," je mirno odgovoril, "ker so bili globokega duha že filozofi in pesniki pred Kristusom, a ga niso poznali. Odkar je Kristus stopil v zgodovino človeštva, je nedvomno odnos do njega odločilnega pomena. Vendar seveda samo za tiste, ki ga osebno poznajo. Če ga ne poznajo, potem na svoj način ustvarjajo kot pesniki ali filozofi," je odgovoril pokojni dr. Šuštar in dodal: "Mislim tudi, da napačno razlagate fotografijo, ki ste jo slučajno odkrili."

Šuštarjev odgovor razodeva dve ključni značilnosti njegove osebnosti. Prvič, da prizadevanje za dostojanstvo vsake osebe nikoli ni bilo samo teološko načelo. Šuštar je v resnici spoštoval ljudi ne glede na njihov nazor, zato se je - za razliko od mnogih svojih cerkvenih sotrudnikov - za dialog na vseh ravneh zavzemal brez fige v žepu. In drugič: svoje stališče je vedno oblikoval tako, da je poskusil zajeti resnico v njeni mnogoplastnosti. Diplomatskost Šuštarja zato ni bila poza ali izgovor za izogibanje odgovoru, vsaj praviloma ne.

V največji meri je bila rezultat njegove moralne drže, ki bi jo lahko povzeli v dveh mislih. (Zgodovinska) dejstva je treba sprejeti in jih skušati razumeti. Lahko zavzamemo kritično stališče, nikogar pa ne smemo obsojati. V duhu tega stališča je Šuštar krmaril cerkveno ladjo skozi razburkana osemdeseta in devetdeseta.

Glede Rožmana, OF ali Kocbeka se, denimo, ni nikoli do konca opredelil. Vsaj ne tako, kot so hoteli mnogi v RKC. Ob politično preveč provokativnih vprašanjih se je najraje zatekel v odgovor, da se je v Slovenijo vrnil šele leta 1977, zato preprosto ni pristojen za presojanje o med- in povojnih dogodkih. Ko ga je v že omenjenem intervjuju (Pogovori v vinogradu, 1995) Rebula vprašal, kako gleda na Rožmanovo opcijo med okupacijo in ali bi sam morda zavzel manj radikalno držo do OF in radikalnejšo do okupatorja, je odgovoril v svojem stilu.

"Vprašanje, kako bi sam takrat ravnal, se mi zdi nepotrebno, ker ni mogoče presojati, ali bi sam ravnal drugače ali pa tako, kot so pač ravnali tisti, ki so stali na jasnem načelnem stališču. Po vsej verjetnosti bi ga zavzel tudi sam." Kar zadeva samega Rožmana, pa je dejal, da je o odločanju in nagibih škofa Rožmana mogoče le ugibati, "nekatere stvari pa je mogoče razumeti iz njegove celotne osebnosti". Tudi glede Kocbeka, ki je bil po mnogih svojih lastnostih zelo blizu Šuštarju, se ni prepustil provokacijam. (Rebulovo) mnenje, da je bilo Kocbekovo medvojno samohodstvo zunaj katoliških koordinat "samomorilno politično dejanje" in da je zato vprašanje, ali bi se moral sodobni kristjan zato distancirati tudi od bistva njegovega krščanskega sporočila, je mirno obšel z utemeljitvijo, da ne more presoditi njegove vloge, ker ne pozna njegovih del. (Pisalo se je leto 1995!) In dodal: Opredelitev sodobnih kristjanov do Kocbeka prepuščam drugim, moja edina želja je, "da bi bilo čim manj obsojanja in čim več medsebojnega razumevanja in spoštovanja".

Ta Šuštarjeva značilnost, da se je znal upreti, da bi ga povlekli v dnevnopolitične boje, vsem v Cerkvi seveda ni bila všeč. Tudi z izjavo o spravi, objavljeno ob 50-letnici druge svetovne vojne, si je prislužil hude kritike, najostrejše od argentinske Zedinjene Slovenije. Kljub temu je bil v Cerkvi vse do svoje smrti visoko spoštovan.

Nadaljevalci njegovega dela so mu pripravili lep pogrebni obred in mašo zadušnico, toda zdi se, da sporočil Šuštarjevih 17 let aktivne škofovske službe vsi niso dojeli. Kako bi se sicer lahko komemoracija za človekom, ki si je vse svoje življenje prizadeval za spoštljiv odnos med različno mislečimi, spremenila v manifestacijo ene politične strani?

Drugače si pač ni mogoče razložiti dejstva, da pripravljavcem slovesnosti ni prišlo na misel, da bi bilo prav in spodobno, če bi ob Šuštarjevi krsti poleg kardinala Rodeta, premiera Janše in bodočega predsedniškega kandidata Peterleta spregovoril tudi predstavnik levice - Šuštar je bil navsezadnje škof vseh vernih ljudi. Na primer župan prestolnice, ki bo, kot je napovedal, predlagal, da bi po nadškofu imenovali kakšno ljubljansko ulico, ali nekdanji predsednik države, ki je s Šuštarjem tesno in plodno sodeloval v prelomnih devetdesetih in skupaj z njim 8. julija 1990 na pobudo Spomenke Hribar simbolično tlakoval pot za (še ne dokončano) pot sprave med živimi.

Še huje, nadškof Uran je le njiju pozabil poimensko navesti v uvodnem nagovoru gostov iz sveta politike. (Po neuradnih glasovih iz cerkvenih krogov naj bi do tega ceremonialnega kiksa prišlo zaradi pozne prijave obeh gostov). Tudi kardinal Rode je v svojem govoru kljub laskavim besedam o Šuštarju več povedal o sebi kot o njem.

Rodetova trditev, da je bil tudi Šuštar (tako kot on) razočaran nad mediji, ni netočna, a brez konteksta ni popolna. Drži, da je Šuštar večkrat potožil zaradi predsodkov do Cerkve, nepripravljenosti oblasti, da bi izvedla denacionalizacijo in omogočila verski pouk v šolah, ali opozoril na abotne dezinformacije, denimo, da bo z denacionalizacijo vse cerkveno premoženje dobil Vatikan. Toda njegova kritika medijev je bila za razliko od Rodetove vedno vsebinska, argumentirana in razumevajoča, v njegovem besednjaku ni bilo kričečih obdolžitev. Šuštar se zagotovo nikoli ni pritoževal nad "diktaturo ateizma", vsaj s temi besedami ne. Tudi intervjujev "neprijaznim" medijem ni nikoli zavračal. Nasprotno, novinarjem in vsem drugim, tudi tistim, ki so se deklarirali za ateiste in agnostike, a so si želeli pogovora z njim, je bil tako rekoč dnevno na razpolago. Na splošno znano telefonsko številko ordinariata se je skoraj vedno oglasil kar sam. Ko so ga nekoč povprašali, kako lahko takšna osebnost, kot je on, kar sama dviguje telefon, je odgovoril, da ima rad neposredne stike z ljudmi.

In če bi kdo iz Rodetovih besed sklepal, da je pokojni nadškof za vse zlo dolžil komuniste (po Rodetovih besedah naj bi mu ob prevzemu ljubljanske nadškofije rekel, zapomni si, komunisti so še tu), bi napačno sklepal. Šuštar je namreč vedno znova poudarjal, da je treba razlikovati med komunizmom in komunisti, tako kot med krščanstvom in kristjani. Med komunisti, je večkrat dejal, so tudi dobromisleči in pošteni ljudje. In z njimi mu nikoli ni bilo odveč voditi dialoga.

"Da Vi pišete s svojega stališča, ki je po svetovnonazorni usmerjenosti in osebnem prepričanju drugačno od mojega, pa tudi doživetja, ocenjevanja in soočanja z dogodki in ljudmi, z zgodovino in z načrti za prihodnost so drugačna, še ni noben razlog, da ne bi razmišljali o naših skupnih izzivih in odgovorih nanje. Sama v sebi ugotovitev drugačnosti najprej še ni nobeno kulturno, etično ali politično ocenjevanje pod vidikom boljše - slabše, ampak le dejstvo drugačnosti. (...) Da bi se pa marsikaj spremenilo, če bi se nekoliko bolj osvobodili svoje ujetosti v ideologije in načrte, strukture in metode, ki so več kot dovolj pokazale svojo neuspešnost, o tem ni nobenega dvoma." Tako je daljnega marca 1988 v Dnevnikovi sobotni prilogi, v odgovoru na odprto pismo glavnega urednika Dnevnika Milana Medena, elegantno, spoštljivo in premišljeno premikal meje razumevanja (politične) pluralnosti.

Seveda je bilo obdobje, v katerem je na čelu slovenske RKC stal pokojni nadškof, bistveno drugačno od časa, v katerem je RKC vodil dr. Franc Rode. Šuštarjev stil je bil zagotovo tudi produkt časa, ne le njegove omikanosti in svetovljanstva. S tega vidika bo morda odgovor na vprašanje, kaj je Šuštarjevo obdobje pomenilo za Cerkev v primerjavi z Rodetovim in še trajajočim obdobjem Urana, presenetljiv.

Vsem trem je kljub velikim osebnostnim razlikam namreč skupno to, da so bili kar najbolj primerno izbrani za obdobje, ki so mu oziroma mu vtiskujejo svoj pečat. "Mehki" Šuštar je s svojo prislovično blagostjo - ob primerni meri nepopustljivosti v zahtevah - Cerkev umestil kot nepogrešljivo sogovornico v javnem življenju in ver(nosti)i zagotovil mesto, ki ji v pluralni družbi gre. "Intelektualistični" Rode je z dosežene pozicije glasno in, če je bilo treba, s pomočjo avtoritete Rima artikuliral in zaostril cerkvene zahteve. "Ljudski" Uran je v primernem političnem trenutku tiho pobral sadove prizadevanj preteklih desetletij. Naposled lahko v Cerkvi brez "pretiranega" vtikanja javnosti mirno gospodarijo z gozdovi in premoženjem, svobodno obiskujejo zavode zaprtega tipa na državne stroške, snujejo nove projekte od zabavišča na Štajerskem do nove zasebne katoliške devetletke na Kranjskem... Modri in potrpežljivi Šuštar ima za to nemalo zaslug.