Ne le, da je Sarkozy v drugem krogu postal predsednik s 53 odstotki glasov, njegova priljubljenost se je med Francozi še povzpela na 62 odstotkov, potem ko je sestavil vlado širokega političnega spektra z nekaterimi uglednimi imeni iz opozicije.

V prvem krogu parlamentarnih volitev je UMP dobila rekordnih 40 odstotkov glasov, in čeprav so v drugem krogu volilci preprečili veliko volilno zmago UMP, je v skupnem seštevku vladajoča stranka prvič po 29 letih ohranila večino v parlamentu.

V dneh po volitvah je Sarkozy Francijo vrnil v "naročje Evrope" z okrepitvijo francosko-nemškega sodelovanja in odločno podporo prizadevanjem nemške kanclerke Angele Merkel za oživitev osnutka ustavne pogodbe Evropske unije. Pragmatična je bila tudi odločitev, da ne bo z vetom onemogočil nadaljnjih pristopnih pogajanj EU s Turčijo, s čimer je preprečil nepotrebne spore z Veliko Britanijo in Španijo, čeprav še naprej vztraja pri svojem dolgoletnem zavračanju polnopravnega članstva Turčije v EU. Podobno je diskretni molk francoske vlade ob nedavnem dvigu obrestnih mer Evropske centralne banke razumeti kot zgovorno priznanje njene neodvisnosti.

Toda kako bosta Sarkozy in njegova vlada odgovorila na francoske notranje izzive? Z anemično gospodarsko rastjo, brezposelnostjo, ki se že več kot 20 let ne premakne z ravni med 9 in 10 odstotki, in priseljenskimi geti, kjer življenje niha med brezzakonjem in obupom, je Francija dejansko eden od bolnikov Evrope. V času, ko prilagajanje neusmiljenemu boju na svetovnem trgu in hitrim tehnološkim spremembam zahteva fleksibilnost in odgovornost posameznika, ostaja prevladujoča kultura v Franciji sistem socialnih podpor.

Očitno je, da bo francoska vlada dobesedno sledila Sarkozyjevemu predsedniškemu programu. V njem ima osrednje mesto popolna oprostitev plačil socialnih prispevkov in davkov na dohodek za nadurno delo. Za številne ekonomiste in nekatere tuje opazovalce je Sarkozyjeva odločitev za tako drag ukrep uganka. V resnici se lahko zdi nesorazmerno dajati prednost spodbujanju nadurnega dela namesto pospeševanju zaposlovanja.

Toda Francija ni običajna država. Že deset let se otepa s stroški zaradi predpisanega 35-urnega delovnega tedna. Gre za krovni predpis, ki se je tako zasidral v delovni zakonodaji, ki ureja dolžino delovnega časa, da bi njegova odprava vodila v kaos. Alternativa, oprostitev davka za delo zunaj rednega delovnega časa, pomeni dobrodošel prelom s "kulturo prostega časa" in spodbudo za tiste, ki "hočejo delati več, da bi zaslužili več", kot se je glasil Sarkozyjev slogan med predsedniško kampanjo.

Drugi ukrep, ki ga predvideva njegov predsedniški program, je cela vrsta znižanj davkov za srednji sloj, podjetnike in bogate, ki, čeprav bo znatno znižal državne prihodke, pomeni podobno dobrodošel prelom s francosko tradicijo restriktivne obdavčitve.

Vendar se nobeden od teh ukrepov ne dotakne jedra francoskih strukturnih problemov. Gordijski vozel, ki hromi podjetniško pobudo in zavira aktivnejše zaposlovanje, je v zmešnjavi pravil in uredb, ki dušijo prožnost trga delovne sile. Francoska podjetja živijo pod nenehno grožnjo obiska delovnega inšpektorja, ki ugotavlja skladnost z debelo knjigo nejasnih predpisov. Še huje, vedenje, da neki zakon ali predpis pokriva prav vsak vidik zaposlitve, še dodatno zastruplja ozračje v podjetjih in odvrača od poskusov pragmatičnega reševanja problemov. Če obe stranki v delovnem sporu vesta, da se bo zadeva najbrž končala pred delovnim sodiščem, ni nobena pripravljena na kompromis.

Najbolj škodljive zakonske določbe v delovnopravni zakonodaji so tiste, ki urejajo trajanje pogodbe o zaposlitvi, saj delodajalca, ki se je odločil zapreti obrat, obsojajo na z zakonom predpisani maratonski postopek, ki lahko traja v nedogled in katerega izid je vedno negotov. To ne le ovira prestrukturiranje podjetij, temveč tudi preprečuje večjo odločnost podjetij pri aktivnejšem zaposlovanju in hromi inovacije.

Premostitveni ukrep, ki podjetjem omogoča zaposlovanje delavcev po pogodbi za določen čas pod pogojem, da ne pride do podaljšanja pogodbe, slabše kvalificirane delavce obsoja na deprimirajoče ciklične izmenjave kratkotrajnih zaposlitev in obdobij nezaposlenosti. Ti marginalizirani delavci so večinoma priseljenci ter otroci in vnuki nekdanjih priseljencev, katerih socialno in ekonomsko vključevanje v družbo je s tem onemogočeno, hkrati pa tako postajajo ujetniki čedalje nasilnejših predmestnih getov.

Obstaja preprosta, čeprav radikalna rešitev: odpraviti zakonske predpise, ki urejajo trajanje pogodbenih zaposlitev, in vrniti razpravo o pogodbenem delu in redni zaposlitvi na raven kolektivnih pogajanj, kot je to drugod po svetu. Logična dopolnitev večje svobode pri zaposlovanju bi bil ukrep, ki bi delodajalce obvezal k plačilu socialnih stroškov zapiranja obratov z uvedbo davka na odpuščanje, ki bi naraščal premosorazmerno s trajanjem zaposlitve odpuščenega delavca pri delodajalcu. Prilive iz naslova tega davka bi lahko deloma uporabili tudi za financiranje širitve močno podhranjene mreže javnih servisov za posredovanje zaposlitev.

Žal je Sarkozyjev program na tem kritičnem področju nejasen. Zaščita delovnih mest gre v prid zaposlenih na račun nezaposlenih. Nekateri sindikati, še posebno tisti najbolj militantni, ostro nasprotujejo večji prožnosti trga delovne sile in so že zagrozili, da bodo vsak poskus liberalizacije zaposlovanja ustavili na ulici. Pragmatičnost je torej narekovala predstavitev splošnih ciljev med predsedniško kampanjo, po volitvah pa je treba le še spodbuditi sindikate, da prvi pridejo na dan s predlogi.

Predsednik vlade François Fillon je že pozval k tristranskim pogajanjem o pogodbenih in rednih zaposlitvah, ki naj bi trajala vse poletje in jesen. Ali se bo vlada zadovoljila z manjšimi spremembami delovnopravne zakonodaji ali pa bo izkoristila enkratno priložnost, da prelomi s preteklimi togimi predpisi na tem področju? Prihodnost francoskega gospodarstva, stabilnost francoske družbe in vpliv Francije v svetu so odvisni od odgovora na to vprašanje.

Georges de Ménil je profesor na École des Hautes Études en Sciences Sociales in avtor knjige Common Sense: pour débloquer la société francaise. (Copyright: Project Syndicate, 2007. www.project-syndicate.org)