Tako so mnogi že potlačili dvome o smotrnosti takšnega Pahorjevega hrepenenja in pričakovati je bilo, da bodo tudi najglasnejši kritiki v vrhu SD odločitev predsednika sprejeli brez kakšnih glasnejših nasprotovanj in jo spoštovali.
Zato se nedvomno postavlja vprašanje, zakaj se je Pahor pri tem stopnjevanju prepričevanja strankinih predstavnikov in volilcev, da ga Slovenija potrebuje na predsedniškem položaju, ustavil oziroma zakaj je v njegovih zadnjih izjavah spet razbrati več možnosti, da ostane na čelu stranke. Razlogov, ki bi lahko vplivali na takšno odločitev, je več. Osrednji je brez dvoma ta, da ima SD po večini javnomnenjskih raziskav že nekaj mesecev najmočnejšo podporo med strankami in da se ji (resda v daljavi in še precej negotovo) po volitvah nasmiha položaj najmočnejše vladne stranke, njenemu vodji pa položaj predsednika vlade. Ta položaj pa je precej pomembnejši kot mesto predsednika republike. Poleg tega je jasno, da si večina v stranki želi doživeti slast oblasti, zato pritiskov, da sedanji predsednik vendarle popelje SD na parlamentarne volitve, ne manjka. Pričakovanja, da naj bi po volitvah socialna demokracija prevzela odločilno vlogo v državi, naj bi jasno izrazili tudi v evropski socialdemokratski družini. Vendar je verjetnost, da bi se SD brez Pahorja uspelo povzpeti na oblast - kot so pokazale tako zadnje strankine kot tudi druge javnomnenjske raziskave - precej majhna. Poleg tega bi lahko moč stranke (morda pa tudi Pahorjevo predsedniško kandidaturo) dodatno ogrozila nakazujoča se bitka za Pahorjevo nasledstvo.
Če k omenjenemu dodamo še jasno izraženo željo vladajočih, da Pahor kandidira za predsednika države, pa vse glasnejše izjave nekaterih vplivnih politikov o potrebnosti sprememb na oblasti po volitvah, kar napoveduje tudi njihovo pomoč možni alternativi sedanje oblasti (v tej vlogi je za zdaj mogoče prepoznati le Pahorjevo SD), morda pridamo k vsemu omenjenemu še malega črvička v Pahorjevem zavedanju, da nasledniku zapušča kar preveč lepo dediščino, je sprememba smeri Pahorjevega razmišljanja razumljiva.
Kakšna bo njegova končna odločitev, tudi po množici križarjenj po Sloveniji in po sobotni skoraj enotno izraženi volji članov vodstva stranke, naj se skupaj z njimi poda na parlamentarne volitve, ni jasno. Cincanje, ki ga sam ocenjuje kot odgovoren razmislek, je namreč stalnica na Pahorjevi politični poti. Stalnica pa vse bolj postaja tudi nekakšno ustvarjanje vtisa o Pahorjevem žrtvovanju. Tako naj bi se za stranko žrtvoval na evropskih volitvah, po parlamentarnih se je odrekel želji po vstopu v vladajočo koalicijo, na napoved takšnega ponovnega žrtvovanja pa kaže tudi njegova zelo odkrita sobotna izjava, da bo moral v procesu odločanja utišati utrip srca, da bo lahko glasneje slišal glas razuma…
