Če popusti jez, bo v udarnem valu, ki se bo zlil vzdolž reke Jangce, verjetno umrlo približno milijon ljudi. Ko je zaradi skokovitega povečanja moči in silovite parne eksplozije razneslo černobilski reaktor in ga je nato zajel ogenj, je ob tem ušla v ozračje velika količina radioaktivnih snovi, vzhodni vetrovi pa so jih odnašali daleč nad Evropo. Mnogi so bili prepričani, da je zaradi černobilske nesreče umrlo na desettisoče, če ne milijone ljudi. Videli bomo, da je bilo žrtev natančno 75.
Priča nesreči
Sam še nikoli nisem videl, da bi zares popustil rečni jez, niti nisem občutil vsesplošne groze, ki bi zavladala ob takšni nesreči, znašel pa sem se v oblaku radioaktivnega prahu, ki je ušel iz gorečega jedrskega reaktorja. Zgodilo se je leta 1956, ko je zagorel vojaški reaktor v Windscalu v Cumbriji in je severni veter velik del radioaktivne vsebine raznesel preko Anglije. V tistem obdobju sem delal kot raziskovalec v nacionalnem inštitutu za medicinske raziskave v Londonu. S pomočjo radioaktivnega izotopa joda 131 sem raziskoval naravo membrane človekove rdeče krvne celice. Ko sem odšel, da bi opravil svoje meritve, sem ugotovil, da moj enostavni, doma narejeni Geigerjev števec iz ozadja zaznava beta sevanje na veliko višji ravni, kot sem jo pričakoval pri svojih vzorcih, zato sem nejevoljno pomislil, da bodo meritve nenatančne, če že ne kar neuporabne. Najprej sem pomislil, da so zatajile moje občutljive naprave in sem jih začel pregledovati, ko je v moj laboratorij vstopil sodelavec dr. Tata in vprašal, če imam kakšne težave z meritvami joda 131. S še nekim sodelavcem inštituta sta prav tako ugotovila neobičajno povišano sevanje. Jod je hitro hlapljiv element in pomislili smo, da je morda kdo od nas treh nehote polil kaj radioaktivnega joda ali pa ga splaknil v laboratorijski lijak. Z nekaj hitrimi meritvami pa smo ugotovili, da je jod 131 prisoten po vsej zgradbi. Vse nas je prevzel nedoločen občutek krivde. Šele približno dvajset let pozneje pa sem ob obisku inštituta za jedrsko varnost v Harwellu v bližini Oxforda izvedel za požar v Windscalu in za radioaktivni oblak, ki je onesnažil večino Anglije. Ob požaru leta 1956 je vlada slabo novico uspešno prikrila. Izgovorili so se, da je reaktor del vojaškega programa in so zato lahko uveljavili načelo uradne skrivnosti. Mediji in zeleno gibanje, ki je bilo še v povojih, so izpustili dobro priložnost, da bi nas na smrt prestrašili.
Kolikor vem, ni ob izpustu 740 trilijonov bekerelov joda 131 umrl ali zbolel nihče od milijonov ljudi, ki smo bili izpostavljeni nevarnemu sevanju. Britansko zdravstvo slovi po dobri statistiki in če bi prišlo do opazne rasti števila rakavih obolenj, bi to zagotovo opazili. V resnični nevarnosti so bili le tisti, ki so bili na samem prizorišču nesreče, delavci pri reaktorju in gasilci.
Rekli boste, da je tu nekaj narobe, saj so ugledni mediji, denimo britanska Times in BBC, zaradi sevanja po černobilski nesreči kar nekajkrat poročali o več kot 30.000 mrtvih po vsej Evropi in v Rusiji. Ponavadi verjamem zdravnikom in radiobiologom iz svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Ti so ponovno preiskovali zdravstveno stanje prebivalstva na onesnaženih območjih štirinajst in devetnajst let po nesreči in ugotovili so lahko, da je za posledicami Černobila umrlo le petinštirideset ljudi, vključno z gasilci, delavci in drugimi, ki so se pogumno in uspešno borili z ognjem v gorečem reaktorju in ki so po gašenju čistili prizorišče, pa petinsedemdeset.Od kod so torej prihajale lažne trditve o neznanskih smrtnih žrtvah zaradi Černobila? Večinoma izvirajo iz napačnih interpretacij radiobioloških dejstev.
Preveč žrtev
Epidemiologi so s pomočjo natančnih in zapletenih opazovanj ugotovili neposredne povezave med prejetimi odmerki radioaktivnosti in smrti zaradi raka. Podatke so dobili med japonskim prebivalstvom, ki je bilo izpostavljeno jedrskemu sevanju v Hirošimi in Nagasakiju, iz terapevtske in diagnostične uporabe sevanja v medicini in iz zdravstvenih kartotek radiologov in drugih delavcev, ki so bili vse svoje profesionalno življenje izpostavljeni sevanju. Znanstveni odbor Združenih narodov za raziskovanje posledic jedrskega sevanja (UNSCEAR) je poročilo objavil leta 2000 in glede na zbrane podatke so ugotovili, da zares obstaja neposredna zveza med sevanjem in smrtnostjo. Iz objavljenih podatkov bi lahko sklepali, da bi umrlo 400.000 ljudi, če bi celotno evropsko populacijo izpostavili desetim milisievertom sevanja, kar je toliko, kolikor ga nastane pri 100 rentgenskih posnetkih prsnega koša.
Na prvi pogled je tveganje strahotno, vendar je to zelo naiven pogled na podatke. Ne gre za to, ali bomo umrli, temveč kdaj umremo. Če bi teden dni po sevanju umrlo 400.000 ljudi, bi bilo zares tragično, toda kaj, če je večina teh ljudi doživela normalno življenjsko dobo in so umrli le teden prej, kot bi sicer? Zbrani radiobiološki podatki namreč govorijo, da deset milisievertov sevanja skrajša človekovo življenjsko dobo za približno štiri dni, to pa je že veliko manj vznemirljiv podatek. Če na enak način izračunamo posledice za vse tiste, ki so bili v severni Evropi izpostavljeni sevanju iz Černobila, ugotovimo, da se je njihova življenjska doba v povprečju skrajšala za eno do treh ur. Zgolj za primerjavo: povprečna življenjska doba kadilca je krajša za sedem let.
Nič nenavadnega ni, da mediji in protijedrski aktivisti najraje govorijo o smrti zaradi rakavih obolenj. Zgodba je veliko prepričljivejša, kot če bi govorili o za nekaj ur krajši življenjski dobi. Če pa že izberemo življenje kot sredstvo namernega zavajanja, potem je govorjenje o velikanskem številu smrtnih žrtev zaradi Černobila vsekakor učinkovito sredstvo.
Prav mogoče je, da se je prebivalcem Ukrajine in Belorusije življenjska doba zaradi Černobila skrajšala za nekaj tednov. Toda kako drugače bi bilo, če bi živeli pod velikanskim rečnim jezom, ki bi popustil. Za mnoge bi se končalo neprimerno slabše; voda kot obnovljivi vir energije je lahko veliko nevarnejša od jedrske energije.
Zelo zanesljive in uporabne primerjave varnosti različnih virov energije so leta 2001 naredili na švicarskem inštitutu Paula Scherrerja. Raziskovali so vse velike svetovne vire energije in primerjali podatke o njihovi varnosti. Nevarnost vsakega vira so izrazili v številu smrtnih žrtev od leta 1970 do leta 1992 na teravatno leto ustvarjene energije (teravatno leto je milijon milijonov vatov elektrike, ki je proizvedena in porabljena v enem letu). Spodnja tabela kaže, kakšne so bile njihove ugotovitve.Tudi sam sem bil presenečen nad ugotovitvijo, da je jedrska energija najvarnejša med vsemi velikimi energetskimi viri. Po švicarskih podatkih naj bi bila kar štiridesetkrat varnejša od premoga ali nafte in celo varnejša od obnovljivega vodnega vira. Toda neresnice o jedrski energiji so tako trdovratne, da se nam še vedno zdi energija razpadanja urana v reaktorju veliko nevarnejša od sežiganja ogljika na zraku.
Utopična hrana in način življenja
Prepričan sem, da je mogoče tudi brez škode za Gajo prehraniti osem milijard ljudi, kolikor nas bo kmalu na Zemlji. Toda za to se moramo odklopiti od metabolizma planeta. Ko bo začela delovati fuzija, si bomo lahko pridelali toliko energije, kot jo bomo potrebovali, še vedno pa bomo obdelovali veliko preveč zemeljskega površja in ogrožali bomo oceanske ekosisteme. Zato rad premišljujem o možnosti, da bi hrano pridelovali umetno in bi se zato lahko odrekli kmetijstvu. Globalna proizvodnja hrane je vsako leto enaka približno 700 milijonom ton ogljika, kar je le majhen del naše trenutne porabe ogljika v gorivih. Kemijske elemente za umetno izdelavo hrane bi lahko dobivali neposredno iz zraka ali še preprosteje, iz ogljikovih sestavin, ki bi jih izločili iz izpuhov v termoelektrarnah. Iz slednjih lahko dobimo tudi dušik in žveplo, torej bi potrebovali le še vodo in preostale potrebne elemente. Delovali bi podobno kot rastline, le da bi namesto solarne energije verjetno uporabljali fuzijo.
S takšno sintezo bi ne nastajale kemijsko zapletene naravne snovi, ki jih danes uživamo v obliki brokolija, oliv, jabolk, zrezkov ali hamburgerjev in pic. Velike novodobne tovarne hrane bi izdelovale preproste sladkorje in amino kisline. To bi bila osnovna hrana za razvoj zapletenejših kultur, ki bi jih bilo mogoče pridelovati iz kateregakoli užitnega organizma. Tehnologija bi ne bila nič zahtevnejša od tiste, ki jo danes uporabljamo za varjenje piva ali za proizvodnjo antibiotikov. Če bi s takšno proizvodnjo lahko nahranili vse prebivalstvo, bi kmetijska zemljišča lahko vrnili Gaji in ponovno bi bila uporabljena za svoj prvotni namen, namreč za uravnavanje zemeljskega ozračja in kemijske sestave. Konec bi bilo tudi prekomernega izkoriščanja morja.
Prav tako pa premišljujem ali ne bi bilo razmeroma majhno in gosto naseljeno državo, kakršna je denimo Velika Britanija, mogoče spet spremeniti v Gaji prijazno deželo, če bi jo razdelili na tri dele. Prvo tretjino bi namenili za mesta, industrijo, pristanišča, letališča in ceste; drugo za intenzivno kmetijstvo, ki bi zadovoljilo potrebe celotnega prebivalstva; tretjo pa bi povsem prepustili Gaji in bi se razvijala brez kakršnihkoli človekovih posegov.
Večina ljudi daje prednost urbanemu načinu življenju, če je le plenilski nagon mestnega prebivalstva dovolj nadzorovan. Radi imajo gosto naseljena in strnjena mesta, o kakršnih v svoji knjigi Cities for a Small Planet (1997) razmišlja arhitekt Richard Rogers; zanja so potrebne razmeroma majhne površine in lahko so celo tako strnjena, da so obvladljiva brez transportnih sredstev. Prav tako ugledni arhitekt Norman Foster pa opozarja, da kar 75 odstotkov vse energije porabimo za vzdrževanje zgradb in za transport; prav v premišljeno načrtovanih in strnjenih mestih bi bilo najlažje in najbolj neboleče doseči prihranke.
Za daljša potovanja pa bi spet lahko uporabljali jadrnice, kar bi nekoliko olajšalo tudi potovalno bolezen, ki muči večino ljudi. Pri tem seveda ne mislim na tiste stare, čudovite lesene štirijambornice, ki so potrebovale celo četo izurjenih jadralcev. Predstavljam si visoko tehnološko avtomatizirane jadrnice, ki bi kot sodobna letala lahko potovale po začrtani smeri in se pri tem samodejno prilagajale moči in smeri vetrov. Seveda bi potovanja trajala dlje kot z reaktivnim letalom, toda stara resnica je, da je samo potovanje pogosto lepše od prihoda na cilj. Iz osebnih izkušenj, ko sem trinajstkrat odšel preko Atlantika v severno Ameriko z ladjo, vem, da je plovba po morju veliko prijetnejša od letala, če pa je že potrebno potovati po zraku, pa ne vem, zakaj bi ne gradili zračnih plovil, ki bi letela na zračnih tokovih? Izdelovali bi jih iz letalskih materialov, za dvig na potrebno višino pa bi lahko uporabljali vodno paro.
Človeštvo se nezavedno razvija v smeri, ko vedno več časa prebijemo ob uporabi naprav z vedno manjšo porabo energije. Kako čudovita iznajdba je bil denimo prenosni telefon, ki izkorišča splošno človeško nagnjenje k medsebojnim komunikacijam in nam omogoča, da to počnemo po več ur na dan ob minimalni porabi energije - to je vsekakor ena najboljših iznajdb vseh časov. V naša življenja so se prikradli tudi izjemno zmogljivi osebni računalniki, ob katerih prav tako ob neznatni porabi energije preživljamo svoj delovni in prosti čas. Takšne naprave so dokaz, da se prav lahko razvijemo v ultra visoko tehnološko in energetsko nizko potratno družbo, toda to bo povsem nekaj drugega od današnje vizije sveta trajnostnega razvoja in alternativnih virov energije, v katerem naj bi milijardne množice preživele ob organski pridelavi hrane na majhnih družinskih kmetijah.
Kakršnakoli že bo oblika bodoče družbe, bo vedno ostala plemenska in vedno bodo v njej privilegirani in revni. V takšnem svetu bo zagotovo med premožnimi še vedno priljubljeno uživanje prave hrane: zelenjave, ki bo zrasla iz zemlje in ki bo pripravljena skupaj s pravim mesom in ribami. V današnjih zagatah smo se znašli zato, ker je razkošje ogrevanja enodružinskih hiš in prevažanja z osebnimi avtomobili nuja, brez katere skoraj ne moremo preživeti. Vendar pa je takšen način življenja daleč nad zmožnostjo Zemlje. Potrebnega bo zelo veliko odrekanja, da bomo zaustavili razraščanje potratnosti, ki ogroža Gajo. Ponovno moram poudariti, da mora imeti dobrobit Gaje prednost pred blaginjo človeštva; brez Gaje ne moremo preživeti.
