Sicer pa se zelo rad ob popoldnevih sprehaja po vatikanskih vrtovih, kjer najde mir, razmišlja in dobi mnogotere prebliske za svoje, sicer skrbno premišljene odločitve. Večkrat tudi zaigra na klavir, tako za svojo dušo, medtem ko je njegov brat, duhovnik Georg že od otroštva predan glasbi. Baje doslej še noben papež ni igral klavirja v svojem stanovanju, vsaj tako dobro ne.

Njegov grb razodeva izvor in obenem tudi nekoliko njegov značaj. Ker prihaja iz freisinške škofije, ima v svojem grbu tudi črnca, kot ga ima Škofja Loka, ki je nekoč tudi spadala pod to škofijo. Za črnca pravi, da ga je "vzel s seboj" zato, ker s tem kaže na univerzalnost Cerkve, ki jo sestavljajo vse rase. Ob črncu je še medved sv. Korbijana, ki je pomagal svetniku nositi prtljago v Rim, kajti to breme, izhajajoč iz svetega Avguština, ki ga nosi za Boga, je razlog, da je lahko vedno ob Bogu. In to si želi tudi Benedikt XVI.

Tu je tudi še školjka, ki simbolizira popotovanje in stalno romanje, kajti kot sam rad pravi: "Na zemlji nimamo stalnega bivališča." Zanimiva in pomembna pa se mu zdi tudi zato, ker je nekoč sveti Avguštin ob morju razmišljal, kako malo od božjega vedenja lahko vzame. Kot da bi s školjko pretakal vodo iz prostranega morja. "Še vedno tako malo vemo o Bogu," razmišlja tudi papež Benedikt.

Toda, ko sem ga skozi podrobno grafološko analizo bolje spoznal, se mi zdi izbira simbola školjke povsem nenaključna. Izjemen mislec namreč ne govori preveč rad o sebi, o svojih občutjih pa sploh ne. In kdo to lahko bolje izrazi kot zaprta školjka, ki v sebi skriva biser, ki navzven ni viden.

Brez meča, le s križem

Čas, v katerem je postal papež, je izjemno težak. Cerkev se v zadnjih desetletjih sooča s pritiski za odpravo celibata, hkrati pa se pojavljajo vedno nova in nova karizmatična in drugačna gibanja. Leta 1998 je pokojnemu Janezu Pavlu II. uspelo, da je v Rimu zbral večino voditeljev karizmatičnih gibanj. Vzrok je bil silen razmah karizem, ki se pojavljajo tudi znotraj rimskokatoliške cerkve. Začelo se je že v začetku 60. letih prejšnjega stoletja pri binkoštnikih protestantskih cerkva, in ker "duh veje, kjer hoče", se je karizma pojavljala in udejanjala tudi znotraj Cerkve, zlasti po 2. vatikanskem koncilu.

Karizma je božji dar in naklonjenost Boga. Kaže se na več načinov: kot izlitje Svetega duha, ki se manifestira v krstu z Duhom, v govorjenju v arhaičnih jezikih, daru preroštva, zdravljenju s polaganjem rok in še z drugimi darovi, ki jih prakticirajo gibanja. Vse to je obsegla "prenova v duhu", ki je zajela tako lokalne cerkve kot redove. Dandanes najdemo prenovo v duhu celo med jezuiti, in to tudi pri nas. Zato je že pokojni papež tedaj poudaril: "Vi ste božji dar Cerkvi našega časa". Poti nazaj tako ni bilo več. Verjetno je bila papeževa odločitev za srečanje s predstavniki karizmatičnih gibanj udejanjena prav na Ratzingerjev predlog.

Kakšna bo ta pot gibanj, je leto dni kasneje, še kot kardinal in prefekt kongregacije, v delu Novi posegi Duha (slovenski prevod - Novi svet, Ljubljana 2006) napovedal Joseph Ratzinger: "Kdor ne sprejema apostolske vere, si ne more domišljati, da uresničuje apostolsko dejavnost," in s tem zelo jasno postavil ločnico v ugibanjih, kako in koliko je revolucionaren ali konzervativen.

Tudi glede ugibanj o celibatu in pomena gibanj znotraj Cerkve tudi v prihodnje je bil zelo jasen: "Če je umestitev, kraj gibanj v Cerkvi 'apostolskost', tedaj mora biti za gibanja vseh časov temeljno merilo - hoteti apostolsko življenje. Odpoved lastnini, potomstvu, uveljavljanju lastne zamisli Cerkve, torej pokorščina v hoji za Kristusom…"

Cerkev se ni in se ne more odreči oznanjevanju evangelija. Toda evangelizacija lahko dandanes uspe zgolj in samo brez nasilja, s svobodnim klicem človeški svobodi. Benedikt XVI. se očitno zaveda vseh napak širjenja vere s križem in mečem v preteklosti. Zato pravi, da se mu zdi to povsem jasno, "kajti evangelij je vedno navzočnost krotkega Gospoda in torej navzočnost moči trpljenja, ki premaga nasilje. Torej nasilje ne spada v evangelij (Novi posegi Duha)." To je zelo pomembno sporočilo drugim verstvom, pa tudi morebitnim fanatikom znotraj Cerkve. Vsekakor pa veliko pove o papeževem odnosu do pretekle, včasih tudi krvave zgodovine Cerkve.

Sicer pa je že Janez Pavel II. proti koncu svojega pontifikata, mogoče prav na Ratzingerjevo pobudo, obsodil vse stranpoti Cerkve v dveh tisočletjih. Benedikt XVI. pa zelo jasno obsoja tudi vso nacionalsocialistično ropotijo in zločine tistega časa. Če ne bi bilo tako, tudi ne bi mogel postati "nemški" papež v nemirnem, a dokaj ozaveščenem 21. stoletju.

Kriza Cerkve

Benedikt XVI. je človek, ki spoštuje in ljubi red. Ne glede na poskus oblikovanja njegovega psihološkega portreta na koncu tega članka pa je tudi iz njegovih odgovorov, predavanj in zapisov razvidno, da ga nadvse moti kaotičnost. Verjetno tudi zato ni zagovornik "teologije osvoboditve" oziroma bojevite ekleziologije, kot jo je v osemdesetih predstavil Leonardo Boff kot rešitev za tretji svet. Benedikt pravi, da takšna teologija ničesar ne rešuje, ker pojma odrešenja ni mogoče skrčiti na osvoboditev od revščine. "Bog ni lepa beseda, ki je nad resničnostjo, če Bog ni navzoč, vse ostalo ne deluje več," pravi v Novih posegih Duha.

Svojo osebnost, ki temelji na sistematiki, tudi zelo dobro predstavi v orisu nadaljnjega razvoja Cerkve, ko meni, da morajo vsa gibanja v Cerkvi imeti svoj pravni razvoj. Češ, tudi sveti Frančišek se je temu upiral, a tudi tam je danes struktura, kot v vseh redovih. Zato si sedanji papež ne predstavlja gibanj kot množice neidentificiranih ljudi, ampak kot urejen učinek, ki celo poživlja začetni dinamizem. Tako je vsaj odgovoril leta 1999 nizozemskemu kardinalu Adrianusu Simonisu, ko ga je ta vprašal o odnosu med t.i. starimi karizmami (duhovniki, redovniki in laiki) ter, kot se je takrat izrazil Simonis, "gibanjskimi".

Benedikt XVI. ne taji, da Cerkev v zadnjih letih izgublja vernike. Prvič, zaradi procesov sekularizacije, ki poteka že od konca 16. stoletja naprej, in drugič, zaradi vedno večje mobilnosti prebivalstva, zlasti v Severni Ameriki pa tudi Evropi. Zdi se, da tranzicijska Evropa trpi še za nečim drugim, kar je tudi zelo nevarno. Kjer namreč karizme niso več karizme, stopi na njihovo mesto konkupiscenca, to je želja po moči in bogastvu. Ta pa že od svetega Pavla naprej izvira iz greha in vodi v greh, ker gre za razdor "med deli mesa in deli pnevme (Duha)". Toda o tem mogoče kdaj drugič.

In kam so šli vsi ti za Cerkev izgubljeni? Veliko jih je odšlo v posodobljene protestantske cerkve. "Če pomislim na svojo izkušnjo iz Nemčije, bi skoraj rekel, da se zdi, da danes prevladuje nekakšen protestantski duh, ki se bolje prilagaja sedanji kulturi: zdi se bolj moderno vključevati se v veliki tok protestantizma kakor katolištva, ki se zdi preveč zasidrano v preteklosti," pove papež v Novih posegih Duha.

Pozna pa tudi morebitne rešitve, ki jih vidi v tem, da ni kritično, če je Cerkev tudi kje v manjšini, saj "gre za dar razumevanja malim, ki niso izgubili resnične preprostosti srca", kot sam pravi. Je realist, ki pozna vse mogoče statistike, ki Cerkvi niso naklonjene. Zato se tudi ne boji zlih napovedi, da bo Cerkev morda že čez desetletja spet v manjšini. Da bo predstavljala zgolj 8 odstotkov celotnega prebivalstva, kot v rimskem Konstantinovem obdobju. Pri tem bi lahko bila v veliko pomoč gibanja, saj na neki način spreminjajo svet. To je manjšina, ki je dejavna v pozitivnem smislu. Gre za kvas, ki lahko na miroljuben način, podoben Gandijevemu, spreminja in spremeni tudi svet.

Benedikt XVI. se zaveda, da je katoliška kultura marsikje izginila. Z njo pa so odšle tudi določene vrednote. Ni več starih pobožnosti. Krščanski temelji so začeli polzeti. Gre tudi za pojmovanje družine, partnerstva, vzgoje otrok, ali kakor pravi: "Vzeti moramo na znanje, da obstaja spopad vrednot, v katerem moramo kristjani braniti ne le Cerkev, ampak tudi človeka kot Božjo stvaritev (Novi posegi Duha)."

Z nekakšno nostalgijo pa se Benedikt ozira v čase komunizma, ko se je napovedovalo, da bo vera kot "opij za ljudstvo" izginila sama od sebe, ko se bodo spremenile družbene razmere, pa se je v najhujšem terorju ohranila in celo okrepila. Zdi se, da je v času novodobnih katakomb celo pridobila. Verjetno zato, ker se družbene razmere niso spremenile na bolje, ampak marsikje na slabše, in, drugič, ker se religiozni instinkt, če parafraziramo C. G. Junga, enostavno ne da amputirati.

Vera je zato nekako večna. Benedikt XVI. govori o "transcendentalni razsežnosti in transcendentalni človekovi želji, ki sta tako globoko zakoreninjeni v človekovo bitje, da religija ne bo nikoli izginila". Kot realist pa hkrati priznava, da je lahko "religija tudi bolna, in dejansko mnogi današnji pojavi kažejo ravno na patologijo religij, ki zares postajajo nevarnost za človeško osebo (Novi posegi Duha)". Vendar pa o tem, katere so te religije in za kakšno bolezen gre, ne reče nič.

Poskus psihološkega portreta

Na temelju kratkega teksta, ki ga je napisal, ko je bil star 50 let, je bilo mogoče narediti tudi grafološko analizo, po B. Wittlichu, ki temelji na metodi, ki ustreza znanstvenemu eksperimentu, saj je preverljiva in omogoča priti do enakih rezultatov, na istem tekstu po isti metodi, ki mimogrede vsebuje tudi matematične ocene posamičnih rokopisnih značilnosti. Treba je tudi reči, da praviloma spada takšna preverljiva grafologija že od leta 1917 med izrazne psihološke discipline, kamor jo je uvrstil Ludwig Klages.

Ne glede na to, da je tekst star skoraj tri desetletja, pa je Ratzinger za Süddeutsche Zeitung 15. avgusta lani dejal, da sta sicer njegova osebnost in osnovna vizija rasli, v bistvenih stvareh pa sta ostali identični. Pri takšnih osebnostnih strukturah je to povsem res in drži kot pribito.

Značaj je usoda

Če parafraziramo Otta Weinigerja, potem je značaj res usoda. Benedikt XVI. je dokaj izrazit predstavnik t.i. introvertnega miselnega tipa osebnosti, če uporabimo Jungovo tipologijo. V tem kontekstu je aktualni papež, kar zadeva psihologijo njegove pisave, zelo blizu čistemu tipu. Mogoče je treba naprej povedati, da sama intro- ali esktrovertnost nista sami po sebi nič dobrega in nič slabega. Gre le za dve različni naravnanosti do zunanjega in notranjega sveta.

Manj kot zunanja so notranja dejstva tista, ki so vzrok takšnega mišljenja pri introvertno naravnanem človeku. Takšen način mišljenja se v bistvu že prične v subjektu in vodi zopet vanj, za razliko od ekstrovertnega tipa, ki je vedno vzpodbujen k razmišljanju "od zunaj". Introvertnemu gre vedno bolj za poglabljanje, ekstrovertnemu za širjenje. Dober primer iz preteklosti sta C. Darwin za ekstrovertnega misleca in I. Kant za introvertnega.

Papež razodeva zelo jasno moč presoje, trdnost stališč, kritičnost, visoko sposobnost samoobvladovanja in vztrajnost pri širjenju svojih idej, konvencionalnost, smisel za tradicijo, močno načelnost, izjemno sposobnost osredotočanja, hkrati pa tudi primerno duhovno gibčnost in odličnost navezovanja stikov z okoljem. In prav zadnje mu omogoča številne dialoge z drugače mislečimi. Je realističen, kar zadeva tuzemsko življenje, in ve, da ga uravnavajo zakonitosti. Je zelo dober opazovalec in zna ubesediti vse, kar potrebuje za dialog. Vsekakor ni menedžer, ampak tipičen učenjak.

Čustva so zminimalizirana, kot se za stan "spodobi". V bistvu gre za tako imenovana "fina čustva", kar seveda govori tudi o takšni in drugačni, tudi telesni občutljivosti. Vljudnost in prijaznost sta sicer resnični, a le kot nujen del kodeksa obnašanja. Medtem ko so njegovega predhodnika bolj vodile emocije, je pri Benediktu povsem jasen primat razuma. Tudi v pogledu čustev gre za njihovo intelektualizacijo. Kar je zelo zanimivo, pa je dejstvo, da je pobudnost-iniciativnost šibkejša plat papeževe osebnosti in da je v tem pogledu morda manj odločen, kakor je tudi glede na svoja znanja kar (pre)skromno samozavesten.

Kot druga funkcija, prav tako po C. G. Jungu, se kaže funkcija čuta. Čuti so pri takšni strukturi vezani na čutečega samega, torej na subjekt in njegovo percepcijo. To čutenje je bolj v dotiku z ozadjem fizičnih predmetov kot pa z njihovo površino. Zato takšno čutenje ne občuti realnosti objekta, ampak realnost tistega, ki čuti, to je subjekta samega. To je za pretežno introvertnega tako resnična stvarnost, kot je za ekstrovertnega tisto, kar lahko prime in otipa.

Nobeno naključje ni, da se je odločil za teologa. Nobeno naključje tudi ni, da se je zgradil v takšnega teologa, ki izrazito gradi na preizkušenem, ki vodi kontinuiteto v duhu dognanega in preverjenega. Um in razum cerkvenih Očetov sta ga namreč očarala že zelo zgodaj. Odlična klasična izobrazba je samo nadgrajevala in sitila izjemno radovedno nrav, ki je hlepela po znanju. Nič presenetljivega ni, da je raziskoval prav Razodetje, ki zahteva proučevanje vseh razsežnosti abstraktnega, ki pa ga je treba ubesediti.

V razmerju med ekspanzivističnimi in realizatorskimi lastnostmi je papež človek, ki ima bolj razvito uresničevalno plat svoje osebnosti. Ni tisti, ki bi se izgubljal in se vsak dan spreminjal v tisočih idejah, ampak je zelo načrten, vztrajen in osredotočen v smeri ciljev, ki jih želi doseči. Vsekakor pa je pri tem prisoten tudi močan pridih asketizma. Zato se tudi lahko prilagaja.

Če bi ga uvrščali v katero od osebnostnih struktur po Schultz-Henckeju, bi ga lahko uvrstili med tiste, ki so rahlo obarvani s tako imenovano prisilno naravo, ki je, zanimivo, kar nekako splošna značilnost nemškega značaja. Kot vemo, je vsak od nas nekoliko obarvan s katero od teh struktur, kamor štejejo še shizoidnost, depresivnost, histeričnost. Ne gre za nevrotičnost, ampak zgolj za pridih ustroja določenih lastnosti.

Ob vsem tem gre pri njem še za značilno in globoko samoomejevanje in samozatajevanje, ko zelo malo ali nič poroča o sebi. O svojih čustvih in občutkih tudi sicer nikjer ne govori in ne piše. Nikjer tudi ne zvemo ničesar o morebitnih frustracijah, tako z vidika njegovega duhovniškega kot osebnega življenja. Prav tako ni sledi o dvomih ali o odnosu staršev, posebno še očeta do njega in obratno.

Vse, celo avtobiografija, je zbir faktov. Vse je zelo neosebno, vse je prirejeno javnosti. Na neki način gre za pravo strategijo stikov z javnostmi, ki ne pusti nikomur vpogleda v intimo. To pa ni toliko posledica bojazni pred javnostmi kot mogoča posledica nekih davnih izkušenj, ko je bil molk res pravo zlato!

Borut Pogačnik je sociolog in psihoterapevt, ki se že več kot 25 let posveča psihologiji pisave in je stalni sodni izvedenec.