Februarja letos je posebna vladna skupina obiskala sedež Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, da bi pregledala - tako minister Lovro Šturm - poslovanje agencije, ki sicer vladi, ki je največja odjemalka njenih informacij, poroča tako rekoč vsakodnevno. Kaj malo razlogov torej, da bi se morala posebna ekspedicija varnostnih analfabetov podati na misijo odkrivanja, kaj je res v govoricah, da na agenciji nekaj ne štima, in še manj razlogov, da bi v veliki meri nepooblaščeni vladni uslužbenci in "neodvisni strokovnjak" brskali po strogo tajnih dokumentih in bazah podatkov Sove. Bolj verjetno je, da so vdiralci v sistem, ki so imeli ob tem lažjo nalogo kot vodovodarji (takšna konspirativna imena so jim nadeli nadrejeni), ki so leta 1972 v Watergate vdirali z vitrihi in lepilnim trakom, naši pa le s pooblastili vlade, iskali v evidencah Sove podatke, ki bi lahko tako ali drugače kompromitirali politične nasprotnike. Približno takšne, kot so prišli v roke rezervne opozicije v podobi SNS, ki nato postavlja na prvi pogled provokativna vprašanja vladi o zaposlitvah bivših varnostnikov v Sovi. Če k vsemu skupaj prištejemo še administratorju strani Gibanje.org in enemu izmed zaposlenih v uradu predsednika države ukradena računalnika, postaja zgodba srhljivo podobna političnemu atentatu na kandidata za guvernerja Mitjo Gasparija. Strelivo za odstrel neprimernih kandidatov za predsednika države je treba nabrati že zdaj.

Travme vladajoče stranke glede Sove so sicer kar stare. Novembra 2002, ko je parlament sprejemal zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb, je v imenu takrat največje opozicijske poslanske skupine SDS Jožef Jerovšek jasno povedal, da je bila "v času demokratične oblasti v Sloveniji Socialdemokratska stranka edina, ki je bila dvakrat podvržena zlorabi obveščevalnih služb v politične namene. Zato je naš interes za zakon, ki jasno opredeljuje parlamentarni nadzor, toliko večji." In še: šele ko bo v nadzor vključen tudi naročnik obveščevalne dejavnosti, to je vlada, bo parlamentarni nadzor v celoti zaokrožen. Štiri leta in pol kasneje je jasno, da so karte razdeljene povsem drugače. Vlada je kar nenadoma prijateljska, parlamentarna komisija pa nekoliko manj, saj jo vodi sedanja opozicija. Zato vlada, še vedno pod vtisom preteklih travm, prevzema nadzor. V splošnem ozračju nezaupanja, ki ga okoli sebe širi premier, je zanj edina pot popolna podreditev vseh virov informacij, še posebno tistih najbolj občutljivih. Če je ob tem zaradi pacanja po občutljivih evidencah ogrožen sam obstoj Sove, je to kolateralna škoda, ki jo je pripravljen plačati, podobno kot je bil leta 1972 pripravljen ceno aretacije petih vlomilcev in do leta 1974 treh svojih svetovalcev plačati Nixon. Avgusta 1974 je Nixona pokopala objava trakov posnetkov iz ovalne pisarne, ki so razkrili celotno zaroto.

Mi trakov obiska (pol)vladne delegacije v tako imenovani bajaderi, kjer domuje Sova, verjetno ne bomo nikoli videli, kot tudi nikoli ne bomo slišali priznanja, da so bili seznami sodelavcev kompromitirani. Preroške besede, ki jih je novembra 2002 izrekel Jerovšek, pa bodo prav tako ostale le začasen preblisk oportunega poštenja: "Zelo pomembno je, da se komisija za nadzor varnostno-obveščevalnih služb lahko ubrani samovolje vlade." Torej tudi te vlade, ki ji postaja selekcionirano odmerjanje informacij o svojem početju in paranoično prepričanje, da so se proti njej zarotili v gospodarstvu (do velikih rošad na samem začetku mandata), medijih (do uspešnega discipliniranja večine teh) in celo v obveščevalnih službah, že modus vivendi.

Benjamin Bradlee, dolgoletni urednik Washington Posta, je dejal, da je maksimalen dostop do informacij najboljši za demokracijo in da mora novinar (javnost) ugotoviti, zakaj oblast ne želi, da medij nekaj objavi. "Ponavadi ne govorijo resnice o tem," je zaključil urednik časopisa, ki svoje zgodbe ni zaključil z obsodbo petih vlomilcev v pisarne demokratske stranke v hotelu Watergate. Zaključil jo je mnogo kasneje - takrat, ko se je končala politična kariera predsednika Nixona.