Ja, tistega leta 1982 je Boris Strel na svetovnem prvenstvu v Schladmingu v veleslalomu prismučal prvo slovensko kolajno na velikih tekmovanjih. Bronasto. Star je bil 23 let. Medalja je zgodovinska iz dveh razlogov. Prvič zato, ker so slovenski smučarji pred pojavom Vogrinca in Križaja dosegali še nekoliko slabše rezultate, kot jih dandanašnja generacija, kar pomeni, da radijski prenos smuka iz sedemdesetih, v katerem sta se kaka Barbara Pikon ali Jože Gazvoda podila za 40. mesto, ni ganil nikogar, nakar so se zgodili uspehi in lakota se je povečala. Drugič pa zato, ker je tistega leta 1982 veljalo, da je že skrajni čas, da kdo od Slovencev na velikem tekmovanju pride med prve tri.
Že v sezoni 1976/77 je Križaju uspela prva uvrstitev med prve tri na slalomu za svetovni pokal v Madonni di Campiglio. Na veleslalomu v Val d'Iseru leta 1979 je bil Križaj drugi, Strel četrti, pokojni Kuralt pa peti, medtem ko je 20. januarja 1980 na poledeneli slalomski progi v Wengnu Križaj dosegel tudi prvo slovensko zmago v svetovnem pokalu. Razprave o tem, ali ni prav prvi Križajev Wengen najbolj bleščeč trenutek slovenskega smučanja, so še vedno žive... Na povsem poledenelem smučišču je namreč premagal Ingemarja Stenmarka, prav tako pa ga po tej zmagi ni bilo več učitelja ali obratovodje, ki bi si upal učencem ali delavcem preprečevati dopoldanske oglede smučarskih tekem. Obsedeno stanje. Pouk je bil prekinjen in celi razredi so se nagnetli v učilnice s televizorji.
Zaradi omenjenih in še drugih uspehov se je slovenska ekipa na olimpijske igre v Lake Placid leta 1980 odpravila s še nikoli drznejšimi ambicijami. To se je dalo razbrati celo iz kombinezonov, ki so jih dobili za olimpijado. Bili so šminkersko samozavestno beli. Vendar pa je Križaj v slalomu v megli zgrešil vratca, v veleslalomu pa mu je bronasta kolajna ušla za vsega dve stotinki. To bi torej bilo na kratko opisano ozadje vročičnih pričakovanj svetovnega prvenstva v Schladmingu leta 1982. Strel je apetite še povečal z zmago v veleslalomski tekmi za svetovni pokal v Cortini d'Ampezzo dva meseca pred prvenstvom. "Sam sem v Schladmingu pričakoval medaljo, saj sem bil tedaj v formi. Ko sem bil po prvem teku veleslaloma šele osmi, sem bil razočaran, zato pa sem v drugo imel najboljši čas in z 0,62 sekunde za prvouvrščenim Stevom Mahrom in 0,11 sekunde za drugouvrščenim Ingemarjem Stenmarkom osvojil bronasto kolajno," se Strel tistih dveh voženj spominja danes.
Nekakšna zgodovinska krivica, da je prvi dobil veliko odličje B. Strel in ne v splošnem uspešnejši B. Križaj, ki je pet dni kasneje resda postal srebrn v slalomu, je malodane slastno dejstvo predvsem za tiste, ki jim je bil Strel ljubši od Križaja. Gre za očitno nujen vzgib javnosti, da na ta način deli simpatije, kadar ima opravka s starejšim, zaradi ponotranjene odgovornosti praviloma bolj umirjenim, ter mlajšim, spet praviloma bolj sproščenim bratom, kar B. Križaj in B. Strel na neki način zagotovo sta. V prvi vrsti brata po smučeh - elankah in pancerjih - san marco, modelu top-racer, nasploh premalo poudarjeni specifiki slovenskih smučarjev. In oba sta najavila kariero kot evropska mladinska prvaka, kar je bila sploh osnovna napoved slovenske smučarske pomladi: Križaj leta 1975 z naslovom evropskega mladinskega prvaka v slalomu v Mayrhofnu, dve leti mlajši Strel pa leta 1977 z osvojitvijo naslova evropskega mladinskega prvaka v Kranjski Gori. Medtem ko je Križaja odlikovala precizna, izpiljena in brezhibna tehnika, je Strel vozil z več napak, nesramnosti, strasti in tveganja. Dovolj, da je prvi obveljal za beatla, drugi pa za stonesa, oziroma prvi za Peleja, drugi pa za Maradono, pa čeprav so bili razlogi za tovrstno razlikovanje bistveno bolj subtilni kot v primerih "dobrih" in "slabih" fantov, s katerimi bi lahko primerjali domače javnomnenjsko percipiranje Križaja in Strela.
A če je pri dandanašnjih slovenskih smučarjih še vedno opaziti anahronosti v tehniki, je Boris Strel v svojem času v resnici veljal za izjemnega progresivca, ki je poskušal izvajati poudarjeno tvegane, kratke in hitre zavoje. "Ta nova smučka v bistvu izhaja iz tega, k čemur smo mi težili tedaj; narediti zavoj na čim manjšem prostoru, da ti potem preostane več ravnega dela, ko si hiter. Moram priznati, da mi carving tehnika dandanes kar paše," pravi o tem danes.
Je pa bilo taisto leto 1982 za Borisa Strela hkrati tudi usodno. Samo dvajset dni po osvojitvi bronaste kolajne v veleslalomu oziroma kak dan po tistem, ko šofer z začetka zgodbe ni hotel speljati, je na treningu smuka na olimpijski progi grozno padel. Po več deset metrih leta je pristal na hrbtu. Kariero je sicer nadaljeval, bil na olimpijskem veleslalomu v Sarajevu recimo odličen peti, vendar pa prav po vrhu ni nikoli več posegel. Šoferjev urok?
