Dejansko bi lahko trenutno rusko politiko skrčili na vprašanje, ali bo Vladimir Putin po letu 2008 še ostal predsednik, čeprav vztrajno ponavlja, da tega ne namerava storiti. In če se bo res umaknil z oblasti, komu bo namenil svoj položaj? Bo naslednik, ki ga bo izbral, pripadal enemu od spopadajočih se kremeljskih klanov? Ali pa se bo odločil za nekoga od zunaj?
Če Putin ne bo obdržal svojega visokega položaja vrhovnega arbitra in oblastnika, je velika nevarnost, da bo v vladajoči eliti prišlo do hudih notranjih bojev. V družbenem okolju, kjer sta oblast in lastnina neločljivi in kjer so vse vladne institucije šibke, bi lahko menjava na vrhu države vodila do nasilne prerazporeditve položajev in bogastva. Omenjena vprašanja so zato življenjskega pomena za rusko politično elito, ki stremi k ohranitvi sedanjih privilegijev in doseganju novih.
Na drugi strani pa se zdi, da se je javnost večinoma vdala v usodo in je pripravljena sprejeti vse, kar sprejme državni vrh. Vsaj 45 odstotkov Rusov meni, da bo Putin določil naslednika, ki bo nedvomno izvoljen za novega predsednika. Skoraj četrtina pa jih je prepričana, da bo ustava spremenjena, tako da bo Putin še tretjič izvoljen za predsednika. Ne glede na ta različna prepričanja pa skoraj vsi verjamejo, da o zamenjavi predsedniške funkcije dejansko odločajo v državnem vrhu in da volilci to odločitev le potrdijo.
Tudi razmerje sil v dumi, ruskem parlamentu, naj bi dejansko določali v Kremlju. V zadnjih letih so v Rusiji že večkrat spremenili konfiguracijo političnih strank in volilno zakonodajo, kot je ustrezalo interesom vladajoče elite. Posledica: na parlamentarnih volitvah decembra 2007 nezaželene politične sile nimajo nikakršne možnosti za uspeh.
Povprečni Rusi, ki niso vpleteni v politiko, so brezbrižni do vsega, kar jih ne zadeva neposredno, in ne zahtevajo, da bi oblast odgovarjala za svoje početje. Tako se tudi niso vznemirjali ob umoru Ane Politkovske, novinarke in publicistke, in umoru Andreja Kozlova, namestnika guvernerja centralne banke; prav tako jih niso motile okoliščine, v katerih je bil zastrupljen Aleksander Litvinenko (kot je pokazala nedavna javnomnenjska raziskava, večina Rusov meni, da so ga ubili "poslovni partnerji").
Odtujitev med državo in ljudstvom ima v Rusiji dolgo tradicijo, že tradicionalna pa je tudi brezbrižnost javnega mnenja. Toda v zadnjem času je brezbrižnost še večja zaradi vse boljšega življenjskega standarda. Ob nepričakovano velikem porastu prihodkov od plina in nafte Rusi živijo bolje kot kadarkoli po padcu komunizma.
Lahko bi celo rekli, da nikoli v ruski zgodovini ni toliko Rusov živelo tako dobro kot zdaj. Očitno so prav zaradi tega ljudje postali bolj pohlevni do vse bolj avtokratske vlade.
Seveda je veliko razlogov za pritoževanje in ljudje najbrž tudi godrnjajo, toda ne bodo se zbrali, da bi nasprotovali trenutnemu stanju. Pri tem se marginalne politične skupine in osebnosti, ki organizirajo proteste, vse bolj soočajo s pritiski ali celo z nasiljem državne oblasti, tako da se širša javnost še bolj odvrača od njih.
Ker so volilni izidi določeni vnaprej, mnogi ne gredo na volitve. V takšni situaciji današnji ruski vladi skoraj ni treba pridobivati aktivne množične podpore za svoje kandidate. Sodelovanje javnosti v politiki bi pač otežilo doseganje ciljev birokracije: ohranjanje pozicij in krepitev nadzora nad dobičkonosnimi viri bogastva. Če je kdorkoli v ruski eliti razmišljal, da bi poskušal Rusijo preusmeriti na pot modernizacije, je take misli gotovo opustil, saj je modernizacija brez sodelovanja javnosti v politiki iluzija.
Kremelj tudi vedno bolj išče oporo v konservativnem, s sovjetskim duhom prežetem volilnem telesu, pri čemer se oddaljuje od naprednih podjetnikov in izobražencev. Stephen Jennings, predsednik upravnega sveta Renaissance Capital, velike investicijske družbe, ki v Rusiji deluje že desetletje, je nedavno opozoril na protislovni trend, ki se kaže v vzponu "vse številnejšega srednjega sloja" ob "zelo centralizirani vladi, ki poraja nov razred državnih oligarhov in krepi vse bolj razraščajočo se birokracijo".
Problem je, da najsposobnejših in najuspešnejših Rusov, ki jih Jennings ceni zaradi "velike spretnosti pri vodenju podjetij, strokovnosti, dosežkov ter zaradi socialnih in gospodarskih ambicij", ne moti dejstvo, da nimajo niti malo vpliva na ustvarjanje politike. Morda so zaradi kremeljske gospodarske politike še ogorčeni, sprijaznili pa so se z vse večjo korupcijo in sramotno nizko uvrstitvijo na svetovnih lestvicah konkurenčnosti kot tudi s splošno erozijo demokracije, manipuliranjem s sodstvom in nespoštovanjem zakonov. Tako kot njihovi manj uspešni rojaki tudi oni ne terjajo odgovornosti oblasti in ne pozivajo k spremembam. Zanje je takšno življenje za zdaj dobro.
Potemtakem lahko rečemo, da bi grožnja zamenjave oblasti ali nevarnost destabilizacije, ki bi sledila menjavi v vrhu, lahko prišli kvečjemu iz notranjih bojev v državnem vrhu in ne iz javnosti. Optimisti sicer upajo, da bo na neki točki svojega vzpona vse številnejši srednji razred prevzel odgovornost za rusko prihodnost in se zavzel za korenito izboljšanje načina vladanja. Toda pri tem se postavlja vprašanje, kaj sploh bi lahko sprožilo premik iz pasivne brezbrižnosti javnosti v njeno aktivno sodelovanje v politiki.
Če dobri časi porajajo politično brezbrižnost in slaba politika vodi v družbenoekonomski zaton, bodo najsposobnejši in najuspešnejši Rusi nekega dne morda ugotovili, da so jih prehitele populistične politične sile.
Masha Lipman je glavna urednica revije Pro et Contra Journal, publikacije centra Carnegie Moscow Center. (Copyright: Project Syndicate, 2006. www.project-syndicate.org)
