Ljudje, ki se izpostavljajo srdu glasbene in filmske industrije, s tem pa seveda tudi sankcijam pravosodnega sistema zgolj zaradi lastnega zadovoljstva in (anonimne) slave njihovega psevdonima, sestavljajo skrivne organizirane skupine, katere mehanizmi se zavrtijo v trenutku ko nek heker vdre v računalnike katerega od filmskih ali glasbenih hiš in ukrade "beta" verzijo datotek, ki pozneje preko bolj ali manj dolge verige "kurirjev", ftp strežnikov in p2p omrežij zastonj pridejo do končnega uporabnika.

Piratska veriga ima obliko piramide

Druga pot po kateri sicer skrbno varovane datoteke pridejo v roke "neposvečenim," je da nekdo izmed zaposlenih v distribucijskih hišah ali CD "tiskarnah" izmakne CD ali DVD z oznako strogo zaupno, doma naredi nelegalno kopijo, le-to pa nato preda kakšnemu prijatelju, ki ima znanca, ki pozna nekoga...Nelegalna kopija nato potuje po istih piratskih kanalih do svetovnega spleta, kjer se v obliki piramide širi med vedno več in več uporabniki.

Piratske skupine tekmujejo za prestiž

V piratskem slengu so zaposleni v zabavni industriji, ki priskrbijo originalne datoteke znani tudi kot "krti". Ko ti opravijo svojo nalogo, pridejo na vrsto t.i. "release groups", piratske skupine, ki originalne datoteke, te navadno obsegajo nekaj gigabajtov, stisnejo do te mere, da so primerne za pošiljanje po internetu oziroma kopiranje na CD-je. Vsaka izmed teh skupin je specializirana za določen medij, naj bo to film, glasba, televizija, ali računalniške igre, pogosto pa se specializirajo še za prav poseben žanr znotraj svojega medija. Vsaka izmed piratskih skupin pusti na končnem izdelku tudi svoj logo oziroma podpis, vse zavoljo prestiža, ki ga skupina pridobi na račun kvalitete izdelka in pa hitrosti. Prej kot priskrbijo določen film ali igro, ki še ni prišel v kinematografe ali trgovine, večjega ugleda so deležni na sceni.

Na vrhu piramide so "top site" strežniki

Datoteke nato svojo pot na spletu začnejo na t.i. top-site straneh, izjemno hitrih in zmogljivih tajnih strežnikih na vrhu piratske verige, za katere razen piratske "elite" in posebnih agentov FBI, ki jih skušajo izslediti, ne ve praktično nihče. Po pisanju spletnega časopisa Wired teh elitnih strežnikov, ki so za zabavno industrijo pravzaprav "vir vsega zla," naj ne bi bilo več kakor 30. Do njih je mogoče dostopati le s preverjenih IP naslovov, gesla za vstop pa se nenehno menjajo. Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da previdnostni ukrepi s katerimi skrivajo spletni naslov in nahajališče strežnika mejijo že na paranojo. Redki izbranci, ki imajo dostop do teh ftp strežnikov, nelegalne datoteke prenesejo na svoje računalnike in začne se množično kopiranje in izmenjavanje vročih datotek, ki se širijo s hitrostjo smrtonosnega virusa.

Datoteke potujejo kot snežena kepa

Naslednjo stopnjo predstavljajo ljudje nekoliko niže v piratski piramidi, ki piratsko "robo" spravijo v širši obtok. Ti ljudje med pirati znani tudi kot "kurirji" prenašajo datoteke na spletne strani, ki so že dostopne širši internetni javnosti, od tam pa se datoteke z eksponentno hitrostjo širijo na torrent in p2p omrežja vse do končnih uporabnikov, milijonov po vsem svetu ,ki lačno čakajo na vsak najnovejši filmski ali glasbeni izdelek. Celoten sistem deluje kot kotaleča se snežena kepa, ko kopija enkrat pride v roke "krtu" je samo še vprašanje ur kdaj se bo začelo njeno množično izmenjavanje na spletu.

Ko odsekaš glavo, zraste nova

Tega se zaveda tudi ameriška filmska industrija, konkretneje njeno združenje za zaščito avtorskih pravic zloglasna RIAA, ki poskuša na vse pretege zajeziti upad dobička, ki ga zabavni industriji povzroča piratstvo. Zdaj očitno poizkušajo z nekakšnim zakonskim predlogom, ki bi jim omogočil nenadzorovano vdiranje v osebne računalnike. Križem rok ne stojijo niti ameriški preiskovalni organi, FBI je s pomočjo svojih agentov, ki so se infiltrirali v nekatere piratske skupine, izvedel že nekaj uspešnih racij, zasegel stržnike in poslal njihove lastnike in upravitelje za zapahe. Najbolj odmevna letos je bila t.i. operacija Fastlink, ko je FBI v sodelovanju s policijami nekaterih drugih držav razbil nekaj piratskih skupin. To je za nekaj časa zaustavilo dotok piratskih vsebin na svetovno medmrežje, toda podobno kot se to dogaja pri organiziranemu kriminalu, so mesta piratskih skupin, ki jih je dosegla roka zakona, kmalu zapolnile druge skupine.

Denar je pri vsej stvari povsem nepomemben

Vendar preiskovalni organi, ki jim RIAA "pridno" ovaja ljudi, ki naj bi omogočali nelegalno presnemavanje datotek, pa tudi sama zabavna industrija ne razume, da v ozadju njihovih prizadevanj ne stoji denar in pohlep, s čimer jim pirati rušijo celoten sistem. V tradicionalni kapitalistični distribuciji produkti tečejo v smeri od proizvajalcev k uporabnikom, v obratni smeri pa seveda potuje denar. To pa ne drži za opisana piratska omrežja. Vse kar dobijo ljudje v piratski "sceni" v zameno za svoje recimo jim produkte je lastno zadovoljstvo in spoštovanje, ki jim ga izkazujejo uporabniki in kolegi v "branži," kar je z vidika logike kapitala nepojmljivo. Večina piratov se ima za nekakšne upornike, ki verjamejo, da s svojim zavzemanjem za prosto dostopno lastnino na svetovnem spletu (kar tudi dosledno udejanjajo) prispevajo k družbeni solidarnosti in pravičnejšemu razvoju svetovnega medmrežja.