Emica si je od nekdaj želela imeti otroke in jim pomagati. Otroštvo je preživela sama z mamo in takrat sta pazili veliko otrok. Imela je sanje: zadeti na loteriji in si kupiti majhno kmetijo, na kateri bi imela polno otrok, ki bi jim pomagala. Sanje o kmetiji ostajajo še danes, uresničila pa je del teh sanj. Pred dvema letoma sta namreč z možem postala rejnika. Štiričlanski družini sta se pridružili še dve dekleti, ki sta po Emičinih besedah zelo prijetni in super punci. »Saj imam dva svoja otroka, a sem hotela resnično pomagati drugim, še zlasti otrokom. Dokler bom lahko, bom pomagala,« prepričljivo pravi in se ob tem sproščeno nasmeje.
Seveda se je na začetku bala, iskreno prizna. »Dva dni sem sedela na straniščni školjki,« se nasmeje. Ko sta dekleti prišli, je strah kar izginil, saj je vedela, da mora nastopiti svojo vlogo. »Z malo sva se stisnili, s starejšo pa ogromno pogovarjali.«
Več pozornosti na starših
Vsak otrok, ki je moral v rejništvo, ima za sabo neke slabe izkušnje, zaradi katerih se eni bolj, drugi manj razlikujejo od preostalih otrok. »Zato tudi potrebujejo več pozornosti in pogovorov. Začutiti morajo, da imaš čas zanje, da lahko pridejo k tebi, ko jim je težko,« pove Emica.
Do tega, da mora otrok zapustiti svojo družino, pride ponavadi zato, ker se pojavijo težave v družini ali pa starši otrokom ne morejo ponuditi osnovnih razmer za življenje. »Starši bi morali še tisti dan, ko gre otrok stran, začeti delati za to, da bi se njihov otrok čim prej vrnil domov,« je prepričana Emica. »Ker če gre otrok od doma, potem je vendarle nekaj narobe s starši. Izjema so bolezni in smrt.«
Rejništvo pa ni le to, da vzameš tujega otroka k sebi in mu pomagaš v obdobju, ko se njegova prvotna družina postavlja na noge, opozori Emica. Nekaterim umrejo starši ali morajo v rejo zaradi določenih bolezni v družini. Pogosto je tudi rejništvo v lastni družini, ko je rejnica denimo babica ali sestra svojemu bratu.
Ureditev rejniške dejavnosti
Rejniška dejavnost je urejena v zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti. Vendar se pojavljajo določene težave, zaradi katerih je delovanje rejniških družin oteženo. »Če moraš zaradi zdravstvenih razlogov peljati lastnega otroka v Ljubljano, dobiš povrnjene potne stroške, pri rejencu jih ne. Če si zaposlen, za rejenca ne dobiš bolniške,« razloži Emica.
Določenih pravic rejnice nimajo, so pa te bistvene, da bi lažje urejale formalne zadeve. »Če so stiki s starši urejeni, potem ni težav, sicer pa utegne biti kar zapleteno,« pravi Emica, ki se s starši rejenk dobro razume.
Ker pogosto hodijo na izlete, je potrebovala podpis staršev, da sta lahko šli dekleti na Hrvaško. »Pri teh stvareh bi lahko imeli bolj proste roke, jasno pa je, da ne moreš imeti enakih pravic kot biološki starši. Mi smo le skrbniki teh otrok,« preudarno reče. Še kako dobrodošla so društva rejnic, kjer se srečujejo rejnice v regiji in si izmenjujejo mnenja, saj gre največkrat za izkušnje, ki jih lahko razume le druga rejnica.
Javnost in očitki
Na splošno rejniki menijo, da je njihovo delo preslabo ovrednoteno. Emica se delno strinja z njimi, vendar po drugi strani pravi, da otrok ne pride k tebi po zlate igrače, pač pa si želi, da ga imaš rad in ga sprejmeš. »Rejnik ne moreš postati, če gledaš na denar,« skorajda ogorčeno doda.
V javnosti je ta dejavnost drugače prikazana, kot je v resnici. Ljudje gledajo rejnike postrani, saj so prepričani, da to počnejo izključno za denar. Tudi v medijih se ta tema pogosto pojavlja, a je spet središče vsega denar. »To me moti, zato ugasnem televizor, kadar naletim na to temo,« pove sogovornica. Zato pa jo povsem drugače sprejemajo sorodniki in sosedje. Marsikatera ženska ji reče: »Dobra si.« »Problem je, ker ljudje ne ločujejo med rejništvom in posvojitvijo, ampak na koncu vedno trpijo otroci, ker jih v takih primerih nihče nič ne vpraša.«
Topel dom za vse
Ko se človek odloči za rejništvo, se mora zavedati, da gre le za začasno pomoč otroku in družini. Rejniška družina mora izpolnjevati določene pogoje, prvi je, da ima otrok vsaj svojo sobo. Nato sledijo psihični testi in izobraževanje, na osnovi katerih se ugotovi, ali je družina primerna za rejništvo.
»Midva z možem sva potrebovala dve leti, da sva pripravila vse potrebno za sprejem otrok. S hčerjo sva se eno leto pogovarjala o tem: kaj misli, kako bi bilo, če… Ker je že kot majhna rada pomagala drugim, ni bilo z njene strani nobenih težav,« opiše Emica obdobje priprav.
Nato sta dala na center za socialno delo vlogo, opravila vse formalnosti, pa je minilo še eno leto, preden sta dekleti prišli k Jurakovim. Ker so se na njun prihod skrbno pripravili, tudi ljubosumnosti med otroki ni bilo. Emica se v tej smeri vedno trudi. Ali kupiti vsem enako ali nikomur. »Razlik ne smeš delati,« odločno reče.
Odgovor na vprašanje o najlepšem trenutku v teh dveh letih izstreli kot iz topa: »Ko se stisneta k meni in rečeta, da me imata radi. Da je pri nas fino. Ali ko gresta in se stisneta k svoji mamici, pa se potem še vedno radi vrneta nazaj.«
Emica pravi, da je ni službe, ki bi jo sprejela z večjim veseljem. »Res, da je 24-urna, a kaj je lepše kot opravljati delo, ki ga imaš resnično rad, poleg tega pa si obkrožen z iskrenimi otroki?«
