Slednje, z aluminijasto folijo vred, zadegamo v tekočino, nekoliko bolj narahlo privijemo zamašek, vse skupaj pretresemo, vržemo v tla, in že dobimo smrtonosni izstrelek, ki ga z vrtoglavo hitrostjo ponese vse tja do osmih metrov visoko. Eksperiment si lahko ogledate na svetovnem spletu, kjer kar mrgoli tovrstnih videoposnetkov.
Ustvarjalcem priljubljene televizijske oddaje MythBusters je pred časom uspelo dokazati, da kokakola učinkovito odstranjuje rjo. Fosforna kislina v njej naj bi železov oksid učinkovito pretvarjala v železov fosfat ter tako blagodejno vplivala na korodirane kovine. V eni od epizod potrdijo tudi to, da eden izmed najbolj prepoznavnih ameriških izvoznih artiklov učinkovito odstranjuje krvave madeže.
Različnih domnev o "čudežnih" lastnostih kraljice osvežilnih pijač pa je še malo morje. V nasprotju z že omenjenimi gre v večini primerov za domišljijske konstrukte. Omenimo le najbolj bizarna med njimi. Kola naj bi bila zaradi visoke vsebnosti najrazličnejši kislin kontracepcijsko sredstvo, taiste kisline pa naj bi v le nekaj urah, ob stalni izpostavljenosti, razgradile še tako zdrav človeški zob.
Kakorkoli že, kokakola je predvsem ali izključno tržni, torej marketinški fenomen. Začetki klasične ameriške zgodbe o uspehu segajo v leto 1886, ko je lekarnar John Smith Pemberton v zvezni državi Georgia svoje kokino vino zaradi strogih prohibicijskih zakonov razvil v osvežilno brezalkoholno pijačo. Ime ji je, v skladu z njenima glavnima sestavinama - listi koke in oreščki afriškega drevesa kole - še istega leta nadel Pembertonov računovodja, kasneje vodja trženja, Frank Robinson.
To so bili časi, ko se je znameniti zvarek prodajal v lekarni kot zdravilo za glavobol, impotenco in prebavne motnje. Cena? Pičlih pet centov za kozarec. V prvih osmih mesecih jima je v povprečju dnevno uspelo prodati le osem kozarcev napitka. Do leta 1887 je Pemberton, razočaran nad skromnim zaslužkom, svoj delež prodal skupini štirih poslovnežev, ki jim je do tridesetih let minulega stoletja s številnimi, za tiste čase pionirskimi tržnimi prijemi izdelek uspelo dokončno lansirati med nesmrtne.
Enega izmed mušketirjev velja posebej izpostaviti. Gre za Griggsa Candlerja, ki je v obdobju svoje vladavine povlekel nekaj legendarnih potez. Njegova zapuščina? Oglaševanje na fasadah, kuponi za brezplačen kozarec kole in steklenička™, katere oblika je vsaj tako legendarna in nesmrtna kot pijača sama.
Kokakolo so prvič ustekleničili že davnega leta 1894, pri čemer preseneča dejstvo, da stekleničenje sprva ni bilo korporacijsko, pač pa si je, navdušen nad odlično prodajo napitka, vse skupaj izmislil Joseph A. Biedenharn, lastnik ene izmed slaščičarn v Vicksburgu, v zvezni državi Mississippi. Menil je, da bo prodaja tako mnogo lažja, hitrejša in še uspešnejša. Kokakolo je pričel prodajati v "hutchinsonki", kot preprosto, a še kako legendarno stekleničko imenujejo poznavalci. Nekaj let zatem so genialno idejo končno pograbili tudi možje iz Atlante ter do leta 1909, s podeljevanjem posebnih pravic lokalnim steklarnam, oblikovali mrežo skoraj štiristotih proizvodnih obratov.
Oblika v tem obdobju ni bila enotna. Različic je bilo prav toliko kot proizvajalcev, zaradi česar so se sem in tja na prodajnih policah pojavili tudi ponaredki. Edina rešitev - standardizacija. Na posebnem natečaju je odgovorne z naskokom najbolj navdušila zamisel steklarske hiše Terre Haute oziroma švedskega steklarja Alexandra Samuelsona. Pisalo se je leto 1916 in zgodila se je ljubezen na prvi pogled. Zgodila se je "Contour Bottle" - steklenička in blagovna znamka, danes ena najbolj prepoznavnih embalaž na svetu, ki je v nekaj manj kot sto letih doživela le nekaj manjših, tako rekoč kozmetičnih popravkov.
Oblika steklenice je splet naključij in predvsem neznanja. Samuelson je namreč želel steklenico, ki bi združila obliki kokinega lista in kolinega oreščka, a mu je sodelavec, zadolžen za umetniško izvedbo, postregel s skicami plodov kakavovca. Usodna napaka! Ta je v marsičem prispevala k današnji vrednosti blagovne znamke, ki naj bi po nekaterih ocenah znašala okoli 68 milijard dolarjev.
Leta 1923 sledi rojstvo superpopularnih "six-packov", kartonov s šestimi steklenicami kokakole, medtem ko nezadržna rast prodaje, ki je nista omajali niti obe svetovni vojni, v šestdesetih letih botruje še pojavu prvih kolinih pločevink.
Posebna zgodba je Coca-Colino agresivno oglaševanje, ki se je - kako tipično ameriško - razcvetelo v najbolj temačnem obdobju svetovne zgodovine. Med drugo svetovno vojno je kokakola po zaslugi spretnih poslovnežev postala uradna pijača ameriške vojske. In prav domoljubna dimenzija je bila tisto, kar je "sladkani vodi", kot legendarni napitek zaničevalno imenujemo na sončni strani Alp, omogočilo popoln uspeh, ki je v drugi polovici dvajsetega stoletja s pojavom globalizacije in tako imenovanih novih medijev dobil skoraj pravljične, tedaj neslutene razsežnosti.
Coca-Coli prav zares nikdar ni bilo žal denarja, ki ga je namenila za oglaševanje. Ta se jim konec koncev vselej vrne, z razkošnimi obrestmi vred. Ko svoj glas in ugled za izdelek zastavi sam Božiček, lahko dobiček le še vrtoglavo raste. Ali, kot pravi James Wheatly, kreativni producent digitalne marketinške agencije Swamp: "Privlačen, vihrav logotip, blagozvočno ime, nepozabna steklenička in asociacija na božič - to je vse, kar potrebuješ za najbolj slavno blagovno znamko na svetu." Preprosto, kot vse genialne stvari.
