Cerkev je to vedela, a očitno ni ukrepala. Zato tudi njihov nasvet, ki nam ga je zaupal ljubljanski pomožni škof, da so ga spodbudili, naj spoštuje pravila pravne države, sodeluje s sodiščem in dokaže svojo nedolžnost, izzveni v prazno. To je toliko bolj obsojanja vredno, ker sta bila za Frantarjem razpisana mednarodna tiralica in evropski priporni nalog. Frantar, če bi bil pošten, bi se moral takoj, ko je prestopil slovensko mejo, predati policiji.
Zoper njega se je že začel sodni postopek, to pa pomeni, da so obtožbe veliko bolj utemeljene, kot če bi šlo zgolj za sum kaznivega dejanja. Čeprav je reakcija Cerkve tudi v primeru Karla Jošta, župnika iz Artič, po tistem, ko se je oglasila ena od njegovih žrtev, nerazumljiva. Saj so se z njim le pogovorili in mu verjeli, da tega ni počel, vendar je takrat šlo zgolj za sum, manj utemeljen kot v Frantarjevem primeru. Vsekakor bi morali tudi prijavo nečednosti župnika iz Artič vzeti skrajno resno.
Seveda ne moremo trditi, da bo sodišče Frantarju spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, tudi dokazalo, a zakoni kljub temu veljajo za vse enako, tudi za cerkvene dostojanstvenike.
Sojenje Frantarju se je na ljubljanskem sodišču začelo že leta 2002, kmalu zatem, ko je obtožnica postala pravnomočna. Vendar se obtoženi duhovnik na sodišču ni pojavil niti enkrat. Na obravnavo so ga vabili kar sedemkrat, nazadnje oktobra leta 2004, in ker ga tudi takrat ni bilo, so zoper njega odredili pripor. Frantar se je vsemu temu izognil in raje izginil iz Slovenije.
V primeru Karla Jošta, tudi zoper njega se je že začel sodni postopek, se je Cerkev zganila šele, ko se je zadeve lotila policija in je svojega uslužbenca iz župnišča v Artičah premestila v okolje, kjer nima stikov z otroki ter mladoletnimi verniki. Jošt je tako v hišnem (cerkvenem) priporu.
Razkritje dolgo zamolčane pedofilije v svojih vrstah je za Cerkev opozorilo, da mora v prihodnje bolj rahločutno prisluhniti vsakemu namigu ali prijavi spolnega napada na otroke in mladoletnike, ki naj bi ga zakrivil duhovnik.
Otroci so povsem nemočna bitja, še zlasti, če jim delajo silo tisti, ki jih imajo radi, so jim vdani in jim zaupajo. Pedofile pa menda v takšnem odnosu privlači prav to, da pri zadovoljevanju spolne sle ne naletijo na odpor, kar se jim dogaja pri odraslih. Sprijenost dveh župnikov seveda še ne pomeni, da je pedofilija razširjena vrsta spolnega izživljanja za cerkvenimi zidovi. Bolj zbuja skrb občutek, da Cerkev raje skrije, kot da bi priznala. S tem pa najbolj škoduje prav sebi. Očitno se bodo morali slovenski cerkveni dostojanstveniki pri tem zgledovati po tujini, kjer so morali zaradi podobnih dejanj že izplačati ogromne odškodnine in počistiti v lastnih vrstah.
Pedofilija velja za enega najbolj nagnusnih zločinov, ki zlorabljene otroke zaznamuje za vse življenje. Trpljenje v otroštvu pa se lahko sprevrže v vedenjski vzorec, ki nasilje nad nemočnimi prenese na novo generacijo.
Pedofile zaničujejo tudi zaporniki, zato bodo morali v zaporu poskrbeti, da se duhovniku Franciju Frantarju za rešetkami ne bo kaj zgodilo.