General William Westmoreland je bil namreč zagovornik takratne doktrine industrijskega vojskovanja, ko so različni ameriški vojaški načrtovalci zatrjevali, da je mogoče matematično izračunati potek vojne in vse, kar je potrebno za zmago v njej.

William Westmoreland se je rodil v Spartanburgu v Južni Karolini in se s 16 leti vpisal na odlično ameriško vojaško akademijo West Point ter se izšolal za topniškega častnika. Med drugo svetovno vojno je poveljeval topniški enoti za podporo desantnim enotam, pozneje odlični vojaško-desantni diviziji, bil pa je tudi poveljnik akademije West Point.

ODHOD V VIETNAM

Ameriški predsednik Lyndon Johnson ga je leta 1964 imenoval za načelnika ameriške vojaške misije v Južnem Vietnamu, torej za glavnega poveljnika ameriške vojske v tej državi, kjer so se prav takrat začeli spopadi med proameriško oblastjo in komunističnimi gverilci ter vse močnejšimi enotami, ki so tja prodirale iz komunističnega Severnega Vietnama. Bil je zagovornik večjega ameriškega poseganja v vojno, zato je zahteval vedno nove in nove okrepitve. Prepričan je bil, da se Severni Vietnam ne bo mogel upirati ameriški vojaški moči, kar je dokazoval tudi s številkami in bil tako začetnik nečesa, čemur so pozneje rekli "preštevanje trupel". S preštevanjem nasprotnikovih žrtev je dokazoval, da Američani izčrpavajo nasprotnika in da ga bodo prisilili k priznanju poraza. Izhajal je iz prepričanja, da je Vietnam majhna država z omejenimi človeškimi zmožnostmi. Če mu jih bodo Američani uničevali, ga bodo premagali, je trdil.

Ameriški poveljniki so se šli v Vietnamu pravo industrijsko vojno, uporabljali so najučinkovitejšo vojaško moč, najnovejše taktične rešitve, kot je bila množična uporaba helikopterjev za hitro premeščanje pehote in nepričakovane desante. Vse to je bilo podrejeno uničevanju sovražnikove žive sile. Zato je takrat padlo tudi toliko žrtev.

Sodobne analize pa kažejo, da takratna taktika ni bila najbolj učinkovita. Sicer pa so že takrat nekateri analitiki s številkami dokazovali nasprotno, kot je trdil general.

KONČNI UDAREC

Končni udarec pa je Westmorelandovi doktrini zadala ofenziva Ted, s katero so severnovietnamske enote skupaj z južnovietnamskimi gverilci usklajeno napadle ameriške in južnovietnamske položaje po vsem Južnem Vietnamu. Z njo so dokazale, da so vse močnejši in močnejši, čeprav bi morali biti po generalovem prepričanju že zelo izčrpani. Generala so nekaj mesecev pozneje odpoklicali iz Vietnama in se odpovedali njegovi strategiji. Začela se je tudi vietnamizacija vojne, s katero so večino njenih bremen prepustili Južnovietnamcem.

Zanimivo je, da tudi zdaj v Iraku vse večkrat omenjajo irakizacijo vojne in mrzlično kličejo pod orožje domače vojake za domače enote, da bi se lahko ameriški vojaki začeli čim prej vračati domov. Med iraško vojno sicer nikoli niso preštevali nasprotnikovih trupel, saj bi bilo to nesmiselno, kajti tokrat so nasprotniki vendarle drugačni. Toda ameriška doktrina je vendarle v marsičem podobna tisti iz vietnamskega obdobja. Američani so znova uporabljali najsodobnejše orožje, da bi porazili tehnološko šibkejšega nasprotnika. Toda kot se to ni izšlo Westmorelandu v boju z bosonogimi vietnamskimi gverilci, se tudi sedanjim ameriškim poveljnikom ne izide v vojni z bradatimi samomorilskimi bombaši.