Glede na to, da Večera velikanov ni prenašala nobena slovenska televizija, se je resnično lahko kolcalo slehernemu košarkarskemu navdušencu, ki je bil v četrtek na poletnem dopustu ali ni pravi čas kupil vstopnice. Videti od blizu podaje Tonija Kukoča, natančnost metanja trojk Saše Djordjevića, šaljivost Vladeta Divca, vsestranskost Dejana Bodiroge, iznajdljivost Dina Radje, ostrostrelstvo Predraga Danilovića, letečega Marka Miliča, hitrega in natančnega Bena Udriha, zlato roko Dušana Hauptmana, agresivnost Primoža Brezca, najboljšega Evropejca zadnjih let Šarunasa Jasikevičiusa, horoke Slavka Kotnika in Stojka Vrankovića, veličino glavnega junaka Jureta Zdovca in še in še, je bilo nekaj nepozabnega, morda celo neponovljivega.

Kritičnost do precejšnje časovne zamude začetka tekme, ki je bila predvsem posledica organizacijskih improvizacij v zadnjih trenutkih, je imela tokrat postranski pomen. Kot tudi dejstvo, da sta v moštvu Belih zadnji dan udeležbo odpovedala Zoran Savić in Predrag Stojaković.

Poleg Jureta Zdovca, ki je imel ob svojem slovesu posebno vlogo, po odzivih ljubljanskega občinstva, ki se je od nekdaj spoznalo na košarko, ni bilo dvoma, kdo je v Tivoliju pustil največji pečat. Dušan Hauptman. Naziv največjega zvezdnika pa si je prislužil Vlade Divac, ki je najprej 14 minut čez 19. uro požel ogromen aplavz, ko je stopil iz avtobusa in se po modri preprogi odpravil v dvorano. Med njegovo predstavitvijo pred tekmo pa je doživel večminutno stoječo ovacijo.