Pojdimo po vrsti: Megalopolis je dolgo pričakovana retro futuristična ekstravaganca Francisa Forda Coppole, katere nastanek je hollywoodski maestro sanjal štirideset let. Zdaj jo je dosanjal, vendar jo je, kot se tovrstnim projektom rado zgodi, avtor gnetel predolgo ter vanjo zmetal »vse, kar ve in zna«. Po ogledu filma sem se odločil, da mi je všeč, čeprav mu je dobršen del kritiške srenje žvižgal, aplavz pa je bil bolj vljudnostne narave. Ob tako ambiciozno zasnovanem, sentimentalnem, svetovnonazorsko naivnem eposu bi spektakularno pogorel marsikateri režiser, Coppola pa vendarle prikaže dobršno mero formalne igrivosti, norosti in celo humorja, ki ga v njegovem opusu doslej resnično nismo bili vajeni. Megalopolis je svojevrsten intelektualni blockbuster na temo konca sveta, nujnosti renesanse in manipulacije časa, cikličnosti oblasti in imperijev, pa družinska saga o tekmovalnosti, razočaranjih in seveda ljubezni. Dekadentni New York bližnje prihodnosti (»Feds to the City: Drop Dead!«) nam predstavi kot Novi Rim tik pred propadom, v estetskem in ekscesnem smislu pa bi ga lahko postavili v konstelacijo z Zadnjimi dnevi (1995) Kathryn Bigelow, Kubrickovimi Široko zaprtimi očmi (1999) in Chazellovim Babilonom (2018). Verjamem, da se je 85-letni Coppola po dolgem času počutil mlad, pred tem dolgo ni imel nadzora nad svojo vizijo, prilagajati se je moral sistemu in snemati poceni filme. V Megalopolis je zmetal 120 milijonov dolarjev lastnega denarja in vanj zamešal vse, od neronovske dekadence do citatov Marka Avrelija in Rousseauja. Sklepno sentimentalnost mu oprostimo, ne nazadnje se podnaslov filma glasi Pravljica. Megalopolis je ogromna, ropotajoča in iz vseh žil utripajoča naprava, ki v trenutku genialnosti postane celo performans v živo – na odru pred platnom se nenadoma pojavi igralec, ki z Adamom Driverjem (v vlogi vizionarskega renesančnika) na platnu vzpostavi neposredno komunikacijo! O tem filmu se bo še govorilo.
Dekle s pletilko, asketsko zasnovan film
Dekle s pletilko (The Girl with the Needle) režiserja Magnusa von Horna temelji na resničnih dogodkih, ki so se zgodili kmalu po koncu prve svetovne vojne in pretresli dansko javnost. Zgodba o navidezni filantropinji, ki je v zakulisju svoje trgovine s slaščicami vodila ilegalno »agencijo« za posvajanje neželenih otrok, še vedno velja za najbolj kontroverzen primer množične morilke na Danskem, von Horn pa jo pripoveduje kot pravljico za odrasle. Imamo revno dekle, delavko v švic fabriki, ki živi v abjektni revščini, princa na belem konju, ki se izkaže za strahopetca, pošast brez obraza (vzela mu ga je vojna) in z zlatim srcem ter čarovnico, lastnico slaščičarne, ki junakinjo, obubožano Karoline, najame kot dojiljo. Von Horna, avtorja odmevnega dokumentarca Švic (Sweat, 2019), očitno privlači odnos žensk do (svojega in tujega) telesa, a če je šlo v Švicu za zgodbo o fitnes vplivnici in popolnosti telesa, Dekle in pletilka ponudi do grotesknosti izkrivljeno podobo, ki jo – tako v fizičnem kot psihološkem smislu – zaznamuje velika vojna. Asketsko zasnovani film je posnet v visokokontrastni črno-beli fotografiji, ki prikliče estetiko nemega filma in zgodnjega Dreyerja, čeprav občasno uporablja namerne anahronizme. To je tip visoko zdizajniranega evropskega art filma, ki bi kljub morbidni temi znal postati uspešnica in prejemnik številnih nagrad.
