Ko je leta 1874 prvič zaplula, je bila 48 metrov dolga jahta na paro Sunbeam ena najrazkošnejših svojega časa, znana pa je postala, ko je žena lastnika Annie Brassey izdala knjigo, ki je bila prodajna uspešnica. V njej je opisala dogodivščine, ki so se jima zgodile na križarjenju po svetovnih morjih. Jahto so poimenovali Sunbeam z razlogom: to je bil vzdevek njune hčere. Dobrih 30 let pozneje so ime uporabili znova, ko so na Otoku ustanavljali avtomobilsko znamko. Ta nikoli ni postala tako znana, kot je bila istoimenska jahta, a nekateri njihovi avtomobili so bili vendarle omembe vredni. Tiger na primer, ki je ime dobil po cestnem hitrostnem rekorderju iz leta 1926.
Šlo je za visokozmogljivo različico roadsterja alpine, pri oblikovanju katere je pomagal tudi dirkač Carroll Shelby, avto pa so proizvajali med letoma 1964 in 1967. Za vsak proizvedeni tiger je Američan prejel avtorski honorar. Ker jih je tekoči trak tovarne v West Bromwichu zapustilo 7083, si je kar dobro finančno opomogel.
Zadovoljni lastnik je poklical Henryja Forda II.
Razvojniki so se sprva poigravali z idejo, da bi njihov štirivaljni motor nadgradili pri Ferrariju, a so pogajanja na koncu padla v vodo, v tigerja pa so vgradili Fordov 4,3-litrski bencinski osemvaljnik. Seveda šele, ko ga je odobril lastnik podjetja Brian Rootes, ki je veljal za zahtevnega možakarja. Ker ga niso sproti obveščali o vseh novostih projekta, je bil nejevoljen, precej boljše volje pa je postal, ko je avto testiral. Bil je celo tako zadovoljen, da je poklical Henryja Forda II. in se z njim sam pogajal o dobavi njihovega osemvaljnega motorja. Sprva so omenjali številko 3000, na koncu so jih potrebovali dvakrat več. Tigerja so javnosti prvič predstavili na salonu v New Yorku. Shelby je sicer upal, da bo avto lahko proizvajal tudi v ZDA, a se lastnik s tem ni strinjal, ker pa njihova tovarna v Rytonu ni imela dovolj zmogljivosti, so proizvodnjo preselili v West Bromwich. Tam bi morali sprva proizvajati volvo P1800, a pogodbe na koncu niso podpisali. Leta 1963 so izdelali 14 prototipov, po testiranjih pa je slabo leto pozneje sledila serijska proizvodnja. Originalni motor je imel moč 164 konjev (122 kW), nekateri preprodajalci pa so za doplačilo 250 dolarjev ponujali modificirane različice, ki so imele do 245 konjev (183 kW).
Prva generacija se je hvalila s pospeškom do stotice v 8,6 sekunde in maksimalno hitrostjo 190 kilometrov na uro, teža tega 3,96 metra dolgega avtomobila pa je bila 1010 kilogramov. V prvem prodajnem letu so čez lužo poslali večino izmed 1649 izdelanih tigerjev, katerih cena je bila 3499 dolarjev. Sledila je rahlo prenovljena druga generacija, katere cena je bila 3842 dolarjev. Za primerjavo, ford mustang je stal 2898 dolarjev. 4,7-litrski osemvaljnik je avto do stotice pognal v vsega 7,5 sekunde, tudi hitrost je bila s 196 kilometri na uro nekoliko višja. Avto je bil naprodaj zgolj v ZDA.
Chrysler je potreboval zeleno luč vlade
Podjetje Rootes, ki je bilo lastnik sunbeama, je veljalo za podkapitalizirano, v težak finančni položaj pa ga je postavila tudi 13-tedenska stavka zaposlenih v eni od podružnic. Skorajda hkrati so pri Chryslerju iskali način, kako povečati svojo prepoznavnost v Evropi. Junija 1964 so tako podpisali pogodbo, Američani pa so v zameno za velik delež Rootesu odšteli 34,4 milijona dolarjev, a popolnega nadzora nad podjetjem niso dobili. Pri podpisu pogodbe je sodelovala tudi britanska vlada, Chrysler pa se je moral zavezati, da ne bo kupoval nadaljnjega deleža brez njihove privolitve. Tri leta pozneje so Chryslerju s privolitvijo vlade dovolili, da v zameno za plačilo 56 milijonov dolarjev prevzame nadzor nad angleškim podjetjem. To je takoj prineslo spremembe pri izdelavi tigerja, saj Chrysler logično ni dovolil, da bi v avto še naprej vgrajevali motor konkurenta. S Fordom so prekinili pogodbo, ker pa njihov osemvaljnik ni bil ustrezen in ustreznega motorja niso imeli, so se odločili, da proizvodnjo končajo. Zadnji tiger je s tekočega traku zapeljal 27. junija 1967. »Tiger je bil fantastičen avto, zato ne čudi, da sem ga želel imeti. Prvič sem se z njim zapeljal leta 1967, šest let pozneje pa sem ga tudi kupil. Za tedanje čase je bil avto z veliko začetnico. Vožnja z njim je bila užitek, pa čeprav je od voznika zahtevala veliko znanja, saj na primer volanski obroč ni imel pomoči serva. Osemvaljnik je imel izjemen zvok. V zadnjih letih sem avto popolnoma prenovil in se z njim zapeljal tudi na Le Mans klasičnih avtomobilov,« pravi ponosni lastnik Graham Vickery.
Tiger je bil prisoten tudi na dirkah. Za potrebe 24 ur Le Mansa so izdelali tri dirkalnike, vsak je stal po 45.000 dolarjev. Žal so bili pretežki in posledično nekonkurenčni, tehtali so 270 kilogramov več kot zmagoviti ferrari. Tudi maksimalna hitrost 260 kilometrov na uro ni bila dovolj, za nameček so imeli vsi trije mehanične težave in dirke niso dokončali. A to dirkaških ambicij podjetja Rootes ni zmanjšalo, s tigerji pa so nastopili na številnih evropskih relijih, med drugim tudi leta 1965 na slovitem Monte Carlu. Izkazalo se je, da zasnova avtomobila ni primerna za vožnjo po terensko zahtevnih cestah, zato so dirkanje končali. »Za tovrstno dirkanje je bil neprimeren in zastarel,« je po reliju Acropolis dejal voznik Ian Hall.