A že na samem začetku je treba poudariti, da se kljub temu, da sta interjer in oprema lokala že malce utrujena, v restavraciji Calypso praviloma dobro večerja. Za kosilo ne delajo, je pa tudi večerjo varneje rezervirati kak dan prej, da vam je ne bodo pojedli igralniški turisti.
Preden smo se skozi Vipavsko dolino odpeljali na pot, smo opravili predpriprave na njihovi spletni strani. Pravijo, da imajo slow food menu, pet jedi brez pijače za 60 evrov na osebo. To mora biti pomota, saj tradicionalnih novogoriških jedi, ki bi bile vključene na sezname gibanja slow food, seveda ne kuhajo. Gotovo so mislili degustacijski meni, ki pa ga naša družba niti ni želela: v Calypsu je pametneje naročiti posamezne jedi, saj generacije kuharjev, ki se urijo v tej najprestižnejši novogoriški restavraciji, nasprotno od mnogih modernih trendov poveličujejo najboljše sestavine.
Kot smo v preteklosti že zapisali: v Sloveniji je klasičnih restavracij zgolj za vzorec, v Ljubljani so to denimo Cubo, JB, The Restaurant in Balthazar, v Mariboru pa Sedem ... Očitno je lažje razvijati moderne bistroje, kjer za enako ceno lahko ponudite manj bleščeče, a veliko modernejše vsebine. Več je picerij in lokalov z burgerji, kjer vam seveda ne postrežejo izvrstne Slapšakove suhe penine za šest evrov. V Calypsu imajo namreč solidno vinsko karto, na kateri kraljujejo najboljša briška in vipavska vina, pa omenjene penine, tudi šampanjci, nekaj malega vin z drugih koncev Slovenije ter iz sveta.
Ob penini postrežejo nekompliciran uvod, štiri vrste krušnega peciva, ki ga peče Brumat, zraven ponudijo maslo, sušen paradižnik, olive, oljčno olje iz Buj ter lešnike. Drugi del pozdrava iz kuhinje je špargelj v tempuri z jogurtovo kremo. Soliden uvod, ki mu je sledil kozarec Bregarjevega tokaja. Poznamo njegovo rebulo, bolj všeč nam je malvazija, tokaj pa je bil še korak bliže našemu okusu, rahlo barikiran, a vseeno zelo piten. Isto vino je gostovalo pri kombinacijah hladnih ribjih in mesnih predjedi, obe je enostavno treba pohvaliti in ponoviti, pri sestavinah se v novogoriški restavraciji ne držijo nazaj.
Mesni krožnik so predstavljali pršut, domača salama in panceta iz mesnice Tošč v Štanjelu, prestižni italijanski grosist Jolanda de Coló je prispeval dimljene račje prsi in mostardo. Okusna porcija, ki ji je težko najti enako, stane 18 evrov. Krožnik ribjih predjedi (25 evrov) se po sestavinah prav tako bori z najboljšimi, mestoma celo s Cubom ali Salicornio: marinirani gamberi gredo k mangovi omaki, dimljen losos se sreča s šparglji in avokadovo omako, ocvrte kapesante so si blizu z algami wakame in jogurtovo omako z vasabijem, zraven je zapovedan bakalar.
Jasno, praktično vse omenjene kombinacije je mogoče dobiti kot posamezne jedi, nas pa so v družbi zelo bogatega, kot konjak krepkega vipavskega chardonnayja s kmetije Bizjak presenetili orjaški paccheri z malimi moškatnimi hobotnicami, obogateni z burrato in češnjevim paradižnikom. Recept, ki od vsakega resnega jedca zahteva, da vse skupaj pomaže s kruhom, saj sestavine tvorijo neponovljivo omako, podobno kot v nadstandardnem Da Vittoriju oziroma pri Robertu Cerei, ki je ravno v Calypsu svoje legendarne pacchere prvič in edinkrat kuhal na slovenskih tleh. Jasno, pri toplih jedeh je še nekaj možnosti, malce smo oklevali pri rižoti z divjimi šparglji in gamberi, a smo se na koncu zadovoljili s klasično pomladno špargljevo juho.
Pri glavnih jedeh so ponujali nepretresljivo rdečo zvrst toskanske kleti Petra in se začeli pripravljati na glavne jedi. V osnovi ni večjih dvomov. Na voznem redu so najboljše ribe ali najboljše mesnine, oboje iz najelitnejših lovišč modernega sveta. Jasno, naša odprava, malo zaradi cen, malo pa tudi zaradi tega, ker smo bili že siti, ni posegla po svetovnem vrhu. A je treba reči, da jedi niso zaostajale za začetnimi. Medaljoni morske žabe (30 evrov) so se topili v ustih ob prilogi mladega ješprenja, špinačne kreme in brstičnega ohrovta, na enak način so pospremili zapeljivo zarebrnico iberskega prašička. In ker je pomlad, so na mizo prinesli še prijateljski četi gojenih in divjih špargljev.
Za sladice so natočili polovičko kozarca desertne mešanice rebule in chardonnayja Markiz iz največje briške kleti ter italijansko, pravzaprav kalabrijsko grenčico Del Capo. Gosti Markiz je gladko premagal malce drugačno torto pavlova (osem evrov) z jagodami in neprepričljivimi meringami, bolje se je z grenčico spoprijela čokoladno-lešnikova krostata (osem evrov). Mimogrede, povsem jasno je, da v Perli nikoli ne razočarajo s sladkim slovesom. Kot v najlepši bombonjeri se je na pladnju svetilo osem čokoladnih bombonov. Navadno jih podprejo s kakšnim čezmorskim rumom, v našem primeru so natočili res močan vipavski tropinovec.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.