Ko poslušaš navajanje aktivnosti nekoga, se sliši malo preveč, toda v 60 letih se nakopiči vse mogoče. Živim sicer počasi, vsega delam po malem, a ker sem javna osebnost, je vse na očeh, ljudje opazijo, tudi poveličujejo. Veliko je ljudi, ki imajo kaj zanimivejšega pokazati kot jaz in živijo bolj vsestransko življenje, vendar javnost zanje ne ve.
Vemo pa tudi, da ste vodili erotični kviz, kot avtor sodelovali z drugimi glasbeniki in pevci, pojavili ste se v filmu, ste dolgoletni kolumnist, ukvarjate se s sinhronizacijo ... Je še kaj, še kakšna stvar, ki jo načrtujete, ki bi jo želeli poskusiti?S sinovoma bi rad plul naokoli z ledolomilcem, dokler na svetu še obstaja led.
Nastopali ste pod različnimi imeni. Marketinška poteza ali iskanje samega sebe v globine, tako glasbeno kot značajsko?Ni treba iskati simbolike v tem, niti marketinga. Ko sem brez dela, si dajem nova imena, to me zabava. Poskušam eksperimentalno dokazati rek »Nomen est omen«.
Tokrat nastopate kot Rambo Amadeus. Boste pri tem imenu torej ostali za vedno?Ne verjamem. Noam Chomsky pravi, da je brezsmiselne odločitve treba sprejemati počasi, da imajo ljudje čas navaditi se na absurd. Sedaj torej počasi uvajam ime Tribute samemu sebi.
Več kot očitno so vaša umetniška imena nenavadna. Zakaj ste se odločili zanje?Nimam pojma, morda sem podzavestno sanjal, da me bo nekdo vprašal, zakaj. Sedaj bi se lahko domislil tisoč odgovorov, a takrat o tem nisem razmišljal.
Primerjajo vas s Frankom Zappo. Menite, da spominjate bolj na koga drugega? Kako sicer gledate na takšne primerjave?Osebno imam rad Kurta Veilla, Horasa Silverja, Teloniusa Monka, Charlyja Mingusa. V glasbi imam rad kubizem. To z Zappo je verjetno zato, ker je tudi pri meni humor osnovna gibalna moč. Humor je zame instant teleportacija v domišljijski svet iz okovov realnosti.
Ena vaših značilnosti je tudi, da pesmi izvajate drugače kot na posnetkih. Se kdaj zgodi, da kakšna zaradi takih improvizacij izpade boljše kot original?Seveda, na primer Fap mašina. Ta pesem nikoli ni bila studijsko posneta, tako da koncertna verzija ni le boljša, ampak je tudi edina. Sam preprosto nimam živcev, da identično ponavljam pesmi. Tudi kot dečku v glasbeni šoli mi ni uspelo od začetka do konca odigrati pesmi, kot je napisana. Najljubše mi je bilo odigrati samo začetek, preskočiti pet ali šest strani in zaigrati konec.
Bili ste eden od izvajalcev, ki so med prvimi spet nastopali tudi v Sloveniji po razpadu Jugoslavije. Imate zaradi tega morda kakšno posebno vez s slovenskim občinstvom?Resnici na ljubo, nastopil sem prvi, leto dni prej kot drugi. Zame je vsaka vez posebna. Rad pridem v Slovenijo, a me zdaj dolgo ni bilo. Ne vem, ali je občinstvo še enako ali so se že zamenjale generacije. Ne bi me čudilo, če bi bili na nastopu otroci tistih, ki so me poslušali leta 1992.
Leta 1998 ste priredili poslovilni koncert, odšli v tujino in počeli povsem druge reči. Kasneje ste se vrnili v Srbijo in se spet začeli ukvarjati z glasbo. Zakaj?Razlog je banalen: dolgočasilo me je fizično delo. Na Nizozemskem so mi ponujali samo delo fizikalca. Potreboval sem pol leta za spoznanje, da je balkanski rock'n'roll vendarle boljši.
Od takrat se spet ukvarjate z glasbo. Zakaj ste se odločili v glasbi ostati tako dolgo?Verjetno zato, ker živim dolgo. Veliko glasbenikov umre mladih in njihova zgodnja smrt postavi neki standard v trajanju popularnega glasbenika. A smo tudi taki, ki živimo dlje, vem, da je to manj atraktivno, ampak ... Všeč mi je, da sem živ, ne glede na to, da ima to nekaj estradnih pomanjkljivosti.
Vaša mama je pisateljica. Ste podedovali tudi ta talent?Genetika je znanost, ki je dokazala, da se lastnosti staršev prenašajo na otroke. Mama je profesorica književnosti, pisateljica, oče je bil arheolog, znanstvenik ... Če prideš iz takega okolja, je lahko živeti samo od lastne domišljije.
Letos ste imeli incident, škandal, TV-producentka vas je obdolžila spolnega nadlegovanja. Je zadeva sedaj že rešena?Da.
Obtožba se je menda končala kot obsodba zaradi kaljenja javnega reda in miru. Kako to komentirate? Zakaj se je končalo tako?Zahvaljujoč temeljitemu preiskovalnemu postopku in pričanju ljudi, ki so bili tistega dne na snemanju, se je končalo tako.
Koncert v Ljubljani se imenuje Tribute samemu sebi. Zveni strašno nevsakdanje. Od kod ideja?Bil sem ljubosumen, ker nihče ni hotel biti moj tribute, pa sem moral stvari vzeti v svoje roke. Saj veste, da se šalim, kajne? Nujno sem potreboval odklon od samega sebe in svojega repertoarja. Malce groteskno se mi zdi, da imitiram samega sebe.
Če bi že, koga bi si sami želeli za tribute koncert, posvečen vam?Davida Bizića in Natalijo Radić, operna pevca. On bi bil Rambo, ona Amadeus.
Bo ljubljanski koncert v kakšnem smislu po vsebini in repertoarju drugačen?Ena mojih nočnih mor je, da nastopam, a me nihče ne posluša. In bolj ko se trudim za pozornost, manj me poslušajo. Ljudje so najbolj dolgočasni, ko se trudijo biti zanimivi. Potem pa se zbudim, srečen, ker sem samo sanjal. Razlika med vajo in koncertom je prav v odsotnosti ali prisotnosti občinstva. Od komunikacije občinstva in izvajalca je odvisno, kakšen bo koncert.
