Ker ste vi tako hoteli – intervju z genetikom Paulom Nursom: Med nami in kvasovkami je več kot milijarda let razvoja. A vendar smo v sorodu.

Sir Paul Nurse, britanski genetik in celični biolog, je leta 2001 prejel Nobelovo nagrado za odkritje, kako ciklini in od ciklina odvisne kinaze regulirajo celični cikel. Svoje raziskave, ki so se začele že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je osredotočil okrog vprašanja, kateri mehanizem v celicah omogoča, uravnava oziroma zavira celično rast in delitev. Odkritja Paula Nursa in njegovih sodelavcev so bila posebno pomembna za razumevanje rakavih obolenj. Pozneje so na tej podlagi nastala zdravila, ki so, med drugim, v uporabi pri zdravljenju raka dojk.

Pozneje je sir Paul Nurse dosegel še vrsto znanstvenih uspehov in prejel mnoge mednarodne nagrade in priznanja – nagrado gairdner, kraljevo medaljo Kraljeve družbe, nagrado Alberta Laskerja za bazične medicinske raziskave, pa tudi svetovno nagrado za znanost Alberta Einsteina, ki jo podeljuje Svetovni kulturni svet. Leta 1999 je bil povišan v viteza, leta 2002 je prejel francosko državno odlikovanje legija časti in leta 2018 japonsko državno odlikovanje red vzhajajočega sonca. Pred izstopom Združenega kraljestva iz Evropske unije je opravljal tudi funkcijo glavnega znanstvenega svetovalca evropske komisije.

Leta 2020 je izdal poljudnoznanstveno knjižno uspešnico z naslovom What is life? (Kaj je življenje?). V knjigi je opisal zgodovino znanstvenega raziskovanja razvoja življenja na Zemlji in predstavil nekaj ključnih elementov, ki živa bitja ločujejo od nežive narave. V knjigi in na predavanjih, s katerimi gostuje po vsem svetu, predstavlja življenje vseh živih bitij kot enoten fenomen, ki ima skupni izvor. »Vsi smo nekako v sorodu. Seveda je to sorodstvo zelo oddaljeno, a vendar smo povezani in smo za naše 'sorodnike' tudi odgovorni,« je dejal ob nedavnem obisku Slovenije, kjer ga je na dogodku ScienceBEAT gostilo podjetje Lek. Tezo, da smo ljudje v sorodu z vsemi drugimi živimi bitji, vključno s kvasovkami, rastlinami in žuželkami, je utemeljil v živahni pripovedi, polni iskrivih domislic in tudi biološkim laikom naklonjenih razlag – od kod prihajamo in kam gremo.

Najprej bi poudaril, da sem želel napisati knjigo, ki bo, tudi če jo bodo brali še čez petdeset let, vsebovala pravilne informacije. Veliko knjig s področja poljudne znanosti skuša pogledati za obzorje, v prihodnost, in pri tem pogosto zgrešijo. Jaz pa sem napisal knjigo, ki je na neki način dolgočasna. Naslonil sem se na pretekla velika znanstvena odkritja in z njihovo pomočjo skušal definirati, kaj je življenje. Med pisanjem sta se pred menoj izpostavili dve zadevi, ki sem ju seveda poznal, a sem ju hotel posebej poudariti. Ena je, da so vsa živa bitja v interakciji z drugimi živimi bitji. Vse oblike življenja so medsebojno odvisne. Gre za značilne odnose, ki jih vsi precej dobro poznamo, a sem jih hotel definirati tudi na znanstveni način: vsi smo odvisni od cele vrste drugih oblik življenja. Drugi poudarek, ki ste ga tudi sami omenili, pa se je pred menoj pojavil šele, ko sem se lotil pisanja knjige: poudariti sem želel, da so vsa živa bitja med seboj povezana tudi genetsko. Vsi smo nekako v sorodu. Seveda je to sorodstvo zelo oddaljeno, a vendar smo povezani in smo za svoje »sorodnike« tudi odgovorni. To je način razmišljanja o biosferi in okolju, ki je danes zelo relevantno. Ljudje smo del živega sveta, odvisni smo od živega sveta in smo zanj odgovorni, ker smo edina življenjska oblika, ki se polno zaveda povezanosti vseh živih bitij na Zemlji.

Ta povezanost ni zgolj abstraktna, ampak gre za povezavo s preteklimi generacijami na ravni celic. Za vsak osebek lahko rečemo, da izhaja iz jajčne celice in spermija svojih staršev, matere in očeta. A to gre nazaj in nazaj in nazaj skozi mnoge generacije. Ne govorimo o milijonih let ali desetih milijonih let, ampak o milijardah let v preteklost.

Tako je, pred več kot tremi milijardami let. Možno je sicer, da se je življenje na Zemlji pojavilo večkrat. Morda so na začetku obstajale druge življenjske oblike, ki niso preživele. Kakšne oblike naj bi to bile, ne vemo. Njihovega obstoja ne moremo z gotovostjo dokazati. Prepričani pa smo lahko, da ima skupen izvor življenje, ki obstaja v zadnjih dveh milijardah ali treh milijardah let. Ker je kemijska sestava današnjih živih bitij – tudi če pogledamo najenostavnejše bakterije in enostavne viruse – tako zelo podobna, je zelo verjetno, da imajo vse današnje življenjske oblike enega skupnega prednika. V tem času je življenje povezano na povsem fizičen način, na ravni celic, ki so se prenašale iz generacije v generacijo. Pomislite, to je nekaj izrednega! Verigo celičnih delitev je mogoče natančno izmeriti. Temu sem v svojem raziskovanju posvetil tudi največ pozornosti.

Natančno tako. Kolikor nam je znano, smo res edini, ki se polno zavedamo življenjske verige, ki nas povezuje. Večina civiliziranih ljudi se zaveda odgovornosti za druga živa bitja na planetu. Kot omenjeno, pa nas ne zavezuje zgolj odgovornost, ampak smo od drugih živih bitij tudi življenjsko odvisni. Če jim škodujemo, škodujemo sami sebi.

Ali so virusi živi, je značilno vprašanje o življenju. S tem smo se vsi, tudi jaz osebno, srečali že pri pouku naravoslovja v šoli. Pozneje sem se z njim ponovno srečal, ko sem se ukvarjal s preučevanjem medsebojne odvisnosti živih bitij. Vprašanje se zastavlja, ker so virusi popolnoma odvisni od svojega gostitelja. Vstopijo v naše celice in prevzamejo nadzor nad celičnimi mehanizmi za proizvajanje proteinov in aminokislin. Na tak način se lahko razmnožujejo. So torej živi ali ne? Pri tem vprašanju se mi zdi pomembno, da virusi niso edini, ki so odvisni od drugih živih bitij. Enako denimo velja za parazite. Če bi parazita vzeli iz človeškega telesa, bi umrl. V primerjavi z virusi tu res ni velike razlike. Navsezadnje lahko tudi za človeka ugotovimo, da je povsem odvisen od drugih živih bitij. Prehranjujemo se z rastlinami in živalmi, sami pa ne zmoremo proizvajati niti nekaterih kemijskih spojin, ki jih vsebuje naše telo. V naših telesih živijo drugi organizmi, ki namesto nas proizvajajo nekatere ključne snovi. Ljudje skušamo določiti ločnico med živim in mrtvim, a se pri tem soočamo z zveznim prehodom od enostavnih h kompleksnejšim strukturam. Kje potem začrtati mejo? Moj odgovor je, da je ne moremo začrtati. Lahko pa rečemo, da smo vsi v medsebojnih odnosih, vsi smo soodvisni, nekatere verzije odnosov pa so pri tem skrajne. Na tej podlagi zaključujem, da med živa bitja spadajo tudi virusi. Pri tem se zanašam na osrednjo darwinovsko definicijo življenja, ki pravi, da je živo bitje entiteta, ki se razvija na podlagi naravne selekcije. Na tak način lahko obstoju živih bitij pripišemo smisel oziroma namen, kot če bi bi jih nekdo ustvaril. Namen živih bitij določa naravna selekcija. Ta selekcija deluje na več različnih načinov, bistveno pa je, da se pojavljajo različne genetske variacije, med katerimi so nekatere uspešnejše od drugih. To pomeni, da imajo bolj učinkovit namen – da preživijo, rastejo in se razmnožujejo. Zasledovanje tovrstne učinkovitosti ljudje običajno povezujemo z namensko stvaritvijo, a v tem primeru gre zgolj za naključja. Darwinovski mehanizem nadomešča stvarnika. Tako življenje pridobi smiseln namen, žive entitete pa postajajo vse bolj učinkovite. Če tega mehanizma ne bi bilo, si ne znam predstavljati, kako bi se življenje lahko razvilo. Potem bi res potrebovali intervencijo stvarnika. A sam imam raje razlago, ki ne vključuje stvarnika, saj sicer življenja ne bi mogli nikoli zares razumeti.

Bilo bi ideja boga. Ne bomo pa se spraševali, ali bog obstaja ali ne, ker tega ne vemo. Zato se sam raje držim osnovnega principa, ki sem ga opisal. Ob tem pa seveda delujejo še drugi življenjski principi, ki se nanašajo na upravljanje informacij, kemijskih procesov, genov, celic …

Ta izraz uporabljam namenoma, ker skušam biti izzivalen. Ideja, da imajo živa bitja namen, mnoge znanstvenike, ki se ukvarjajo z biološkimi znanostmi, moti. Ob tem občutijo nelagodje. Jaz pa hočem, da se počutijo nelagodno, saj je namenskost žive entitete pomemben koncept. Seveda pa to nima nobene zveze z zavestnimi namenskimi odločitvami, kot jih sprejema človek. Beseda »namen« ljudi zmede, ampak meni se to zdi v redu, saj jih prisili v razmišljanje. Ko ljudje razmišljamo o namenu, to povezujemo z zavestnimi odločitvami, svobodno voljo in nekim ciljem, ki ga želimo doseči. Jaz ne govorim o tem. Pravim, da ima delovanje živih entitet namen, a pot, po kateri je do tega prišlo, ni imela namena. Te koncepte je pravzaprav najlažje razložiti, če govorimo o celicah. Sposobnost celice, da raste, da vzdržuje svoj obstoj in da se razmnožuje, je primer delovanja z namenom. O namenu pa ne bi mogli govoriti, če bi izolirali zgolj eno samo kemijsko reakcijo, ki poteka v celici. Smisel oziroma namen ima tisoče kemijskih reakcij v celici, ki delujejo povezano. O tem bi morda veljalo napisati novo verzijo knjige, v kateri bi načela redukcionizma združil z načeli holizma. Redukcionizem entiteto razstavlja na temeljne komponente, holizem pa jo obravnava kot celoto. Seveda je treba razumeti posamezne dele, a razumeti jih je treba kot celoto.

Govorimo o enem življenju, o eni življenjski arhitekturi, ki se je razvila v mnogih različicah – od virusov do človeka. Če bi si predstavljali življenje v kakšnem drugem vesolju, bi se ti koncepti morda zameglili. Lahko da bi bilo tam življenje drugačno, a o tem zgolj ugibamo. Zamislili bi si denimo lahko življenje v obliki kolonije. Takšne so tudi nekatere oblike gliv, ki se pod površjem razpredajo v kilometrskih kolonijah. A takšna oblika življenja se razvija izredno počasi. Pri drugih oblikah organizmov s posameznimi osebki je prednost v številkah. Nas, ljudi, ali na primer mikrobov je ogromno število, pri čemer se vsak osebek razvija posebej in vsak je podvržen naravni selekciji. Pri kolonijah pa selekcija deluje v okviru ene same entitete in poteka res počasi.

Natančneje, pravim, da so celice najenostavnejša entiteta, za katero ni nobenega dvoma, da je živa. S tem se izognem debati o virusih, pri katerih so stvari bolj dvoumne. Za celico nihče ne bo trdil, da ni živa.

Moje raziskovanje celičnega procesa rasti in reprodukcije, pri katerem iz ene celice nastaneta dve, se je začelo že na fakulteti, ko sem bil še študent. Zavedal sem se, da gre za zelo težko področje raziskovanja, na katerem je zelo težko uspeti. Nenehno se dogajajo napake. Sam pri sebi sem si mislil, da če bom že vse življenje počel nekaj tako težkega, mora biti raziskovanje vsaj zanimivo. Zadal sem si, da bom preučeval mehanizem, ki nadzoruje delitev celic. Niso me toliko zanimale podrobnosti delitve, ampak bolj to, kateri mehanizem upravlja delitev. Ta mehanizem lahko primerjamo z upravljanjem hitrosti pri avtomobilu. K razvoju hitrosti prispeva veliko elementov – motor, prestave, kolesa … Avto bi lahko ustavili, če bi mu odvzeli kolesa. A če se morate ustaviti pred semaforjem, tega ne naredite tako, da odstranite vsa kolesa. Elemente lahko pustite, kjer so, potrebujete pa mehanizem, ki avtomobil pospešuje ali ustavlja, torej stopalko za plin in zavoro. Tovrstni mehanizem me je zanimal v zvezi s celično delitvijo. Raziskave sem opravljal na kvasovkah, lotil pa sem se tudi genetike. V sedemdesetih letih 20. stoletja seveda to področje še ni bilo tako razvito kot danes – dotlej še nihče ni kloniral nobenega gena. Ukvarjal sem se s klasično genetiko, z opazovanjem procesov in premišljevanjem o njih. Tedaj še nisem imel jasne predstave, kaj pravzaprav preučujem. Zavedal sem se, da mora pri delitvi celice potekati na stotine manjših procesov, pri čemer vsi gotovo niso enako pomembni. Potekalo je na stotine delitev kromosomov, ki so se podvajali, ločevali, celice so se delile … Pri tem je bilo zelo težko prepoznati, kateremu procesu je treba posvetiti pozornost. Najprej sem opazil, da nekatere celice sicer rastejo, proizvajajo proteine, ribonukleinsko kislino in podobno, a se nikoli ne delijo. Iz tega sem sklepal, da imajo okvarjen zgolj določen gen, ki skrbi za delitev. Nekega dne pa sem skozi mikroskop opazil tudi celice, ki se sicer delijo, a so bile manjše od drugih. Vse celice so imele obliko cilindra in jih je bilo dokaj enostavno opazovati. Večina je bila podolgovatih, te, ki so pritegnile mojo pozornost, pa so bile krajše. Na to, da bi se kaj takšnega lahko dogajalo, prej nisem pomislil. Šele narava mi je ponudila takšno sliko. Ugotovil sem torej, da se nekatere celice delijo, še preden odrastejo. To pa je pomenilo, da mora obstajati mehanizem, ki v običajnih primerih ureja pogostost delitve celic, da se ne delijo prehitro. Na to prej še nihče ni pomislil. Tudi jaz ne. Nisem imel vnaprej izdelane velike ideje, kako naj bi mehanizem deloval. Zgolj sledil sem temu, kar sem opazil pod mikroskopom. To moje odkritje je torej »odklenilo« skrivnost mehanizma, ki nadzoruje delitev celic. Mutirane celice te vrste, ki se prekmalu delijo, so zelo redke. Kvasovke imajo pet tisoč genov in uspelo nam je sekvencionirati njihov genom. Ugotovili smo, da je za opisano dogajanje odgovorna zgolj peščica genov, štiri ali pet. Osrednjega pomena pri tem je bila od ciklina odvisna kinaza, CDK. Proteinska kinaza je encim, ki umešča fosfate na druge proteine in s tem spremeni način njihovega delovanja. To smo torej s sodelavci odkrili na primeru kvasovk. Zdaj pa pride na vrsto naslednje vprašanje. Se vi zanimate za kvasovke?

Razumljivo. (Smeh.) Večine ljudi kvasovke ne zanimajo preveč. Tega sem se takrat povsem zavedal.

Ugotoviti sem moral, ali enak mehanizem deluje v človeških celicah. Razkorak med kvasovkami in človekom je sicer velik. V razvoju življenja na Zemlji smo se ločili pred poldrugo milijardo let.

Tako je. Predvidel sem, da če kontrola celične delitve pri obeh poteka na enak način, bi rezultat moral biti enak. Zato sem uporabil prvo zbirko človeškega genoma, ki so jo leta 1985 ustvarili v ZDA. Ameriški znanstveniki so mi v okviru mednarodnega sodelovanja dovolili uporabo. Človeške gene sem enostavno poškropil po kvasovkah, ki so imele okvarjene gene, ki uravnavajo delitev celic. Razmišljal sem, da bodo kvasovke morda iz človeškega genoma prevzele del, ki jim bo ponovno omogočil, da zrastejo, se delijo in se razmnožijo. Ta eksperiment je imel zelo malo možnosti za uspeh. Težko je bilo pričakovati, da se bodo po preteku poldruge milijarde let geni ponovno vklopili in bodo delovali. Vendar je delovalo! Ko so se kvasovke razrasle, smo s sodelavci v laboratoriju ponovno izolirali te ključne gene in čez nekaj mesecev dokazali, da so se človeški geni dejansko vključili na mesto, kjer so bili prej okvarjeni geni kvasovk, in kvasovkam omogočili preživetje. Kljub temu da je med obema vrstama celic več kot milijarda let razlike. Za to odkritje sem dobil Nobelovo nagrado. Dokazali smo, da v večini živih bitij, ki jih vidimo okrog sebe, poteka enak kontrolni mehanizem celične delitve. Pozneje smo preverili mehanizme pri rastlinah, pri muhah … Povsod je enako.

Rak je bolezen, pri kateri se celice nekontrolirano razmnožujejo, v laboratoriju pa smo identificirali, kateri geni nadzorujejo celično delitev. Problem pri tem je, da se tudi zdrave celice v telesu morajo razmnoževati. Mehanizma delitve ne moremo kar ukiniti, saj bi potem umrle vse celice. Zato sprva nisem verjel, da bi moje odkritje lahko bilo koristno za terapijo pri raku. Izkazalo pa se je, da se motim.

Sem, a ne zato, da bi s sodelavci odkrili zdravilo, ampak da bi bolje razumeli, kako rak sploh nastane. Pozneje pa smo odkrili tudi način, kako delitev rakavih celic delno zaustaviti, ker so rakave celice bolj občutljive. Zdaj je ta metoda v uporabi pri terapiji za raka dojk. Poleg tega smo odkrili še en koristen vidik pri zdravljenju raka. To bolezen povzroča okvara genov, torej je treba povečati nadzor nad njihovim delovanjem. V mojem laboratoriju smo odkrili, da je ravno nadzor nad CDK prava tarča za zdravila proti raku. Zdravila torej ne delujejo neposredno na okvaro genoma, ampak na pomembne vzporedne mehanizme.

Med raziskovanjem, ki sem ga opisal, nisem mogel vedeti, kakšen bo izid. Mediji se leta 1985 ali 1987 sploh niso zanimali zame, nihče me ni intervjuval. Odkritja so do prave veljave prišla šele v devetdesetih, torej deset let pozneje. Leta 2001 pa je prišla še Nobelova nagrada.

Res je, obenem pa so se s podobnimi raziskavami ločeno ukvarjali še v dveh drugih laboratorijih pod vodstvom Lelanda Hartwella v Ameriki in Tima Hunta v Angliji. (Z obema si sir Paul Nurse deli Nobelovo nagrado, op. p.). Hunt je moj dobri prijatelj in pozneje se je izkazalo, da je celo bolje od nas razumel biokemijsko ozadje mehanizma, ki smo ga odkrili. Isto zadevo je raziskoval z drugačne perspektive.

Okrog deset.

Med njimi je bila tudi moja hči, ki je fizičarka v Cernu. Tudi ona je prispevala k odkritju. Glede sodelovanja znanstvenikov imate prav: predstava o samotnem znanstveniku, ki nekaj raziskuje v svojem laboratoriju, ni pravilna. Veliki znanstveniki so imeli vedno sodelavce in pomočnike. Znanost je vedno delovala kot skupnost. Tudi Einstein je deloval v skupnosti. Jaz sem sicer deloval nekoliko na robu skupnosti, a v okviru mojega laboratorija smo bili medsebojno zelo povezani. Raziskave genov, ki sem jih opisal, je pri nas izvedla raziskovalka Melanie Lee, v okviru svojega postdoktorskega programa. Prišla je k meni in rekla, da hoče sodelovati v kakšnem težkem projektu. Dal sem ji res težko nalogo, a jo je do potankosti izvršila. V prvih dveh letih ji sicer poskusi niso uspevali, saj smo sprva uporabljali konvencionalne pristope. Pristop, ki sem ga opisal (s kombiniranjem človeških genov in genov kvasovk, op. p.), je bil v resnici zadnja možnost. Nihče ni verjel, da bo to delovalo. Na inštitutu smo imeli čajnico in tam so ji že vsi govorili, da sem malo čez les. Vedeli so, kaj poskušamo, in nihče ni verjel, da bo kaj iz tega. A Melanie Lee je pogumno vztrajala in uspelo je. Na splošno lahko rečemo, da je Nobelova nagrada, ki smo jo prejeli trije vodje laboratorijev, zasluga vseh članov teh laboratorijev. Na podelitev nagrade sem pripeljal vse sodelavce, ki so prispevali k odkritju.

Zato, ker je izbirni postopek res dober. Poteka v popolni tajnosti. Včasih nam sicer uspe napovedati, kdo bo nagrado dobil. Tudi nominiral sem že nekaj ljudi, ki so jo potem prejeli. Na splošno pa velja, da je komisija neodvisna, zavarovana pred vplivi in da se tudi ne trudi biti všečna oziroma v trendu. Druge nagrade, zlasti v ZDA, so včasih kot Hollywood. Nagrade, ki jih podeljujejo v velikih državah, kot je denimo Nemčija, so obenem pretirano usmerjene v nagrajevanje domačih znanstvenikov. V velikih državah je dovolj dobrih znanstvenikov, da je takšno podeljevanje mogoče utemeljiti. Švedska (kjer podeljujejo Nobelove nagrade, op. p.) ni tako velika država, obenem pa ima dovolj ugleda, da pritegne mednarodno znanstveno skupnost.

Velikost države in bogastvo sta gotovo odločilna dejavnika za doseganje znanstvenih uspehov. A pri izboru Nobelovih nagrajencev so pomembni še drugi dejavniki, zaradi katerih je nagrado res težko dobiti. Omejena je na največ tri prejemnike, obenem pa mora biti popolnoma nedvoumno, da so zgolj ti trije ljudje zaslužni za prelomna odkritja. Če torej do kakšnega pomembnega odkritja hkrati pride pet ljudi, Nobelove nagrade ne bodo dobili. Poleg tega tudi nekatere velike države z močno znanostjo niso na vrhu. Kitajska si denimo izredno želi večjega števila Nobelovih nagrad za znanost, pa jih za zdaj še ni dobila veliko. (Na seznamu Nobelovih nagrajencev je doslej zgolj pet kitajskih znanstvenikov, op. p.) Predvidevam, da se bo to sčasoma spremenilo. Pri Nobelovih nagradah me pravzaprav preseneča moja država, Velika Britanija. Nismo tako bogati kot Amerika, a smo doslej prejeli razmeroma veliko število nagrad. Če vprašate mene, mora to imeti neko zvezo z vremenom. (Smeh.)

Nekaj mora biti na tem. (Smeh.) Naše uspehe je včasih res težko razložiti. Naš izobraževalni sistem ni preveč dober. Res pa že tradicionalno gojimo spoštovanje do svobode mišljenja. Država se tudi ne vpleta preveč v institucije. To morda pomaga.

To, da nismo več člani Evropske unije, je za mojo državo gigantska napaka. Tega ne mislim zgolj kot znanstvenik, ampak kot državljan in človek. Upam, da bo ta odločitev nekoč spremenjena, saj je povsem absurdna. Pretrgali smo povezavo s sosedskimi narodi, s katerimi so nas vedno povezovale močne ekonomske in kulturne vezi. To je povsem naivno, je kot nekakšen odmev britanske imperialne zgodovine. Desna vlada, ki nas je popeljala v brexit, je hotela za državo doseči poseben status, da bi lahko ignorirali mednarodno regulacijo in se vedli kot ZDA. Zatrjevali so tudi, da bodo s tem rešili problem imigracije, a ga seveda ne bodo. Vse skupaj je neumno. Vseeno pa smo se vsi strinjali, da moramo z Evropsko unijo skušati ohraniti vsaj znanstvene povezave. Vse zadnje leto smo se trudili, da bi bili sprejeti v evropski program Obzorje za raziskave in inovacije. Premier Rishi Sunak je to odločitev odlagal, saj ga zanimajo predvsem preglednice. Ne vidi, kaj lahko znanost prispeva, ampak gleda zgolj na stroške. Vseeno pa nam ga je uspelo prepričati in dosežen je bil dogovor (med britansko vlado in evropsko komisijo, op. p.). Ravno danes (pogovarjali smo se 7. septembra, op. p.) bo ta odločitev slovesno razglašena. Povabili so me na dogodek, in če ne bi bil v Sloveniji, bi bil zdaj v premierjevi pisarni na Downing Streetu v Londonu. To je fantastična novica za nas in tudi dobra novica za Evropo, saj bomo lahko veliko prispevali. Ponovno bomo lahko vzpostavili stare povezave, tudi s Slovenijo, seveda. To je mogoče prav v okviru EU. Danes se, enkrat za spremembo, sploh ne bom pritoževal nad našo vlado. Zjutraj sem pisal ministru za znanost in mu čestital. »Well done,« sem mu napisal.