Čeprav smo od njihove dejanske množične uporabe še daleč, bo, tako vsaj trdijo strokovnjaki, čas za leteče avtomobile, ki jih bomo torej uporabljali na kopnem in v zraku, nastopil prej ali slej. Še precej starejša pa je medtem ideja o uporabi vozil oziroma prevoznih sredstev na kopnem in – na vodi. Tako imenovana amfibijska vozila (amfibija pomeni dvoživko) so se namreč pojavljala že precej preden se je pojavil prvi avtomobil, precej preden je človek izumil motor z notranjim zgorevanjem. Že leta 1770 naj bi tako neke vrste amfibijsko kočijo izdelal Neapeljčan Raimond di Sangro – »opremil« jo je s plavajočim materialom, poganjalo pa se jo je s pedali.
V obratno smer je šel dobrih 30 let kasneje ameriški izumitelj Oliver Evans, ki je na čoln namestil kolesa in ga opremil s parnim pogonom, tudi naslednjih sto let pa so bili vsi zabeleženi poskusi takšnih vozil videti podobno – bodisi so skušali na čolne namestiti še kolesa bodisi so okoli kočij namestili plavajoče dele. Nemara najbolj slaven poskus se je zgodil leta 1849, ko je ameriški izumitelj Gail Borden, sicer najbolj znan po tem, da se je domislil procesa za izdelovanje kondenziranega mleka, oblikoval in izdelal odprto kočijo z jadri, a je vse skupaj klavrno propadlo že na testiranju, ko je zaradi močnega vetra kočijo začelo nekontrolirano premikati in je zgrmela s 15-metrskega prepada v morje.
Šaljivi ameriški predsednik
Prvo amfibijsko vozilo z bencinskim motorjem je nato nastalo leta 1905 – šlo je za trikolesnik, motor je poganjal ogromni zadnji kolesi, na njune napere pa so pritrdili neke vrste »vedra«. Naslednji »prelom« je prinesla druga svetovna vojna, med katero so dva najbolj pomembna plavajoča avtomobila izdelali Nemci in Američani. Prvi so tako imenovani »schwimmwagen« (v prevodu plavajoči avto) zasnovali na osnovi takrat že široko uporabljenega terenskega »kübelwagna«, ki je nastal na podlagi VW hrošča, od leta 1942 pa je bil ta plavajoči terenec del redne opreme njihove vojske. Drugi so imeli manj uspešen ford GPA, ki je bil pretežak in preokoren, tako v vodi kot na kopnem, kljub temu pa so jih v dveh letih izdelali skoraj 13.000. In kljub temu da je bil, kakršen je pač bil, je z njim, oziroma njegovo močno predelano različico, Avstralec Ben Carlin leta 1951 obplul svet, kar mu je uspelo kot prvemu s tovrstnim vozilom (oziroma plovilom).
Kakor koli, kmalu po vojni je kazalo, da utegnejo imeti amfibijska vozila prihodnost tudi za »civilno« uporabo in leta 1961 je nemško podjetje Quandt Group z veliko pompa predstavilo – amphicar. Navzven je deloval kot običajen kabriolet, imel je spodobne vozne lastnosti, poganjal pa ga je 1,2-litrski bencinski Triumphov motor, ki je premogel 32 kilovatov (43 konjskih moči), kar je na cesti zadostovalo za najvišjo hitrost 110 km/h, na vodi pa za 7 vozlov (13 km/h). »Amphicar je najboljši in najhitrejši čoln na kopnem ter najboljši in najhitrejši avtomobil na vodi,« se je glasil njegov neuradni slogan.
Amphicar je postal tudi zvezda številnih filmov, predvsem v 60. letih, med znanimi lastniki pa je bil tudi ameriški predsednik Lyndon B. Johnson – zgodba pravi, da je z njim rad vozil goste po svojem ranču v Teksasu in se z avtom zapodil direktno v jezero ter pri tem na ves glas kričal: »Zavore so odpovedale!« Skupno so med letoma 1961 in 1968 izdelali 3900 primerkov amphicarja, ki je imel največ težav z rjo, še posebej, če so ga lastniki uporabljali v slani vodi. Do danes se jih je ohranilo okrog 500, eden izmed ponosnih lastnikov pa je tudi nekdanji urednik revije Old Cars Keith Mathiowetz, ki je za to, da je svojega spravil v skoraj originalno stanje, potreboval kar nekaj let. »Zdaj pa ga nameravam uporabljati za to, za kar je bil mišljen. Po tem avtomobilu, ali pač plovilu, sem hrepenel 35 let in zdaj ga zagotovo ne bom zgolj opazoval, temveč bom z njim užival ter zanj lepo skrbel – verjetno pa ga za ribarjenje vseeno ne bom uporabljal,« je povedal.
Neuresničene sanje
Ko so leta 1968 izdelali še zadnji amphicar, si ob njegovi precejšnji priljubljenosti zagotovo nihče ni mislil, da je proizvodne trakove zapustil do danes zadnji amfibijski avtomobil serijske proizvodnje sploh. Kar pa ne pomeni, da kasneje poskusov ni bilo. V začetku stoletja je tako nase opozorilo angleško podjetje Gibbs, ki je po naročilu izdelovalo amfibijski avtomobil gibbs aquada, za katerega pa je kupec moral odšteti kar 150.000 funtov. »Lahko, da gre za čoln na kolesih in je videti malce hecno, a aquada se pelje kot povsem spodoben športni avtomobil. Do hitrosti 60 milj na uro (96,5 km/h, op. p.) pospeši v 8,5 sekunde, kljub visokemu položaju za volanom pa se dobro znajde tudi med ovinki. Pravzaprav je volanski mehanizem neverjetno neposreden, med standardno opremo pa med drugim dobite tudi signalne rakete in rešilni jopič,« je v testu v reviji Autoexpress med drugim zapisal Mat Watson, gibbs aquada pa je slaven postal tudi zavoljo tega, ker je z njim lastnik Virgina Richard Branson leta 2004 postavil nov rekord pri prečkanju Rokavskega preliva z amfibijski vozilom – potreboval je uro in 40 minut. »Nekaj valov, ki so jih povzročili trajekti, nas je med vožnjo dobesedno preplavilo, sicer pa je vse potekalo nemoteno. Vozilo je prepričljivo tako na cesti kot v vodi, je veličastna zverina,« je po vožnji dejal Richard Branson.
Drugi amfibijski avtomobil, ki so ga v zadnjih letih izdelovali po naročilu, pa je bil ameriški panther podjetja WaterCar. Šlo je za terensko amfibijsko vozilo, ki močno spominja na jeepa willysa. »Naše sanje so ljudem ponuditi spodobno in dostopno amfibijsko vozilo. Smo blizu tega, da nam uspe,« je še pred leti povedal ustanovitelj podjetja Dave March, a očitno se zadeva ni prijela. Ker serijska proizvodnja ni stekla, so posamezni primerki stali blizu 200.000 dolarjev, izdelali so jih vsega dobrih 100, pred dobrim letom pa so sporočili, da je podjetje in z njim vsi patenti naprodaj. Da, cena je zagotovo glavni razlog, da amfibijskim vozilom ne uspe preboj, drugi pa je, da gre tako pri vozilu kot pri plovilu za kompromis. Je oboje, a hkrati ne eno ne drugo.
No, je pa za konec vseeno vredno dodati, da če pojem amfibijskih vozil malce razširimo, danes vseeno najdemo nekaj primerkov amfibijskih kvadrociklov, verjetno najbolj razširjeno vozilo za premikanje po kopnem in vodi, ki ga največ uporabljajo predvsem na močvirnatih področjih, pa so vsem dobro znani hoverkrafti.
