Dušenje človečnosti

Za kapitalizem sta značilna dva razreda z nasprotujočimi si interesi. Na eni strani je kapitalist s svojim kapitalom, na drugi strani je delavec, ki prodaja svoje delovne sposobnosti kapitalistu. Konflikt med omenjenima razredoma je v delitvi ustvarjene nove vrednosti. Kapitalist si prizadeva povečati svoj dobiček na račun delavskih mest. Delavski razred pa se je dolga desetletja boril za pravičnejšo porazdelitev in boljše delovne razmere. Z napredovanjem tehnične opremljenosti proizvodnje se je zmanjšal donos kapitala. Zato se je kapital delno preusmeril v finančna vlaganja, delno v ustvarjanje svetovnih monopolov in tudi v privatizacijo javnega sektorja. Na tej poti je z nevidno prisilo zasenčil delavski razred in male kapitaliste.

Značilnost kapitala je neutešljiva pogoltnost, ki se udejanja preko delničarjev. Na svoji poti vsrkavanja ne prenaša preprek, nasprotno, kreativno in inteligentno jih ruši. Svetovne liberalistične elite si že desetletja prizadevajo uresničiti korporativno družbo. Z distopično vizijo strukturira svet v obliki enovitega tržišča, ki bi v skrajni obliki zajemal vsak najmanjši prostor človeškega življenja.

Svet je bilo treba preoblikovati in upravljati po novi paradigmi, po zasebnih podjetniških principih. Zaradi vedno večjega vpliva liberalistične vizije je bilo treba ukiniti meje, da bi se spodbujal prosti pretok blaga, kapitala, storitev in oseb. Torej, blago, storitve, kapital in osebe so še bolj poudarjeno osnovni faktorji bogatenja svetovne plutokracije. V tem smislu je človeku bila odvzeta človečnost in njegovo delo je postalo le surovina. Delovna sila se mora premikati v kraje povpraševanja, v nenehni mobilnosti, v znamenju neizogibne prilagodljivosti in podrejenosti, ki ni nič drugega kot popolna prekarizacija. Slednja otežuje ali celo preprečuje družinske in skupnostne vezi in posledično organizirane reakcije in zahteve. Vsak posameznik je prepuščen samemu sebi in svojemu egoizmu, ki podpira medsebojno konkurenco in preprečuje sodelovaje. V tem smislu delo na daljavo močno olajša uspeh sodobne paradigme.

Omenjena preobrazba se je začela davno in nenehno je povzročala in povzroča temeljne spremembe v družbi in v gospodarstvu, četudi niso bile in niso takoj razumljive. Družbena in gospodarska struktura se enosmerno spreminjata v privatizacijo vsega. Zgovorni primeri so privatizacija prej družbenih podjetij, privatizacija infrastrukture (promet, šolstvo, zdravstvo itd.), privatizacija naravnih virov (na primer gozdov, vode). V nobenem primeru pa proces ne poteka v obratni smeri, to je sprememba zasebnega v javno dobro. Tako je omejena tudi država, ki zadržuje le funkcijo zaščite neoliberalističnih interesov.

Danes lahko ugotovimo, da je nova paradigma izčrpala svoje možnosti v fizično omejenem svetu. Rešuje se, na osnovi strahu, s popolnim obvladovanjem in nadzorom ljudi, ki so skozi leta bolj ali manj spregledali dogajanja. To pa si lahko tudi razlagamo tako, da se svetovne elite ne samo rešujejo, temveč da se močno bojijo prebujanja človečnosti.

Črt Tavš, Koper