Ob tako smelih napovedih je številka 150 milijonov evrov, ki se bodo letos natekli v slovenski podnebni sklad, mala številka, še posebno problematična, če jo primerjamo s 155 milijoni evrov, ki smo jih v preteklem letu namenili za subvencioniranje fosilnih goriv. To pomeni, da je Slovenija še daleč od zelene preobrazbe, ki jo napoveduje in zapoveduje Evropa.
Če odštejemo problem migracij in nacionalizmov vseh barv, ima Evropska agenda največji poudarek v zeleni preobrazbi, kar je nedvomno dobra, zahtevna in edina perspektivna naloga. Ob tem se pojavljajo vprašanja, ali lahko preživimo brez klasičnih tehnologij in energijskih virov in ali ni zelena preobrazba bolj kot ne nerealistična?
To je politična odgovornost
In temu sledijo neskončne razprave in dokazovanja, ali in kaj je možno in kaj ni možno. Ob tem je treba vedeti, da so pri dokazovanju, da brez klasičnih virov ne moremo, najbolj močni in glasni ravno tisti, ki imajo od tega največje koristi. Torej ne gre za enakopravno strokovno ali politično razpravo, kako in kaj v bodoče, ampak predvsem, kdo ima več takšnih ali drugačnih argumentov, in predvsem, kdo je bolj glasen in bolj medijsko slišan. Da so promotorji jedrske energije glasni in močni, smo okusili zadnje pol leta, ko nas obsipavajo z nešteto članki, da bi nas prepričali o tem, česar si oni želijo in od česar imajo oni koristi.
Politika se v primeru energetike in trajnostnega razvoja previdno drži ob strani in pravi, naj odločijo strokovnjaki. Kateri pa? Zakaj imamo pa potem politiko? Je torej ne potrebujemo? Da bodo o političnih temah odločali inženirji, ki jih plačuje klasična energetika, in le nekatere aktualne številke, denimo vračilna doba za posamezne energente? Ali ni to le izgovor politike, da ne sprejme odgovornosti in jasnega stališča? Da politične odločitve prepušča tistim, ki na svoje področje gledajo iz svojega zornega kota … Kot bi v restavraciji gostje pustili kuharjem, da namesto njih odločajo, kaj bodo jedli.
Odločitev o nadaljnjem razvoju v zeleni smeri ne more temeljiti le na »strokovnih« argumentih, saj ta okvir ne vidi širše slike in bodočih ekonomskih razmerij. Argumenti so lahko le politični. Odločitev na tem področju je najbolj politična in najmanj strokovna. Namreč trajnostni razvoj je v naših glavah ali pa ga ni. Trajnostni razvoj je filozofska opredelitev, ki nima zveze s takimi ali drugačnimi podatki. Ali je zelena preobrazba možna ali ne, je tudi stvar odločitve v naših glavah, ne pa stvar številk in grafov. Nemčija je lep primer za navedeno in po Nemčiji se radi zgledujemo.
Ali je denar ali ga ni, je brezpredmetno ugotavljati. Če želimo nekaj narediti, denar bo. Tako kot je bil takrat, ko se je z milijardami reševalo kriminalne in nekaznovane zgodbe bank – in tega denarja je bilo veliko več, kot ga potrebujemo za zeleni preboj. Nenazadnje je razogljičenje tudi velik posel. Vedno večji bo, vse je posel in vsaka dejavnost prinaša denar.
Še pred nekaj leti so električni avtomobili dajali vtis nerealnih pričakovanj, danes imamo že soliden avto srednjega razreda po ceni okoli 20.000 evrov in kmalu nas bo sram, če se bomo vozili v avtomobilih, ki ropotajo in smrdijo in so celo zdravju škodljivi. Za posel in denar se ni bati, če se bomo skupno zavezali okoljski preobrazbi ter bo to država tudi spodbujala s palico in korenčki. Pri spodbudah je najbolj zanimivo, da na tem področju niso največ naredile države s svojimi ekološkimi skladi in spodbudami, ampak da vodijo lokalne skupnosti, bodisi mesta ali občine, ki so z lokalnimi predpisi in politiko uveljavili najvišje okoljske standarde, tudi popolno ogljično nevtralnost.
Stanovanjski sektor
Torej ni treba čakati na državo in predsednika vlade, ki se bo vozil s kolesom in živel v plusenergijski hiši. Lahko se odločimo sami in sami vse postorimo. Bodimo konkretni. Kar 40 odstotkov energije porabijo stavbe. To so slabe stare stavbe. Že dolgo znamo narediti plusenergijsko hišo, ki več energije proizvede, kot jo potrebuje. Ne gre za drage eksperimente. Denimo naš znani telovadec Mitja Petkovšek že deset let živi v hiši, ki proizvede okoli 5000 kWh elektrike iz sončnih celic, hiša pa je za vse potrebe porabi le polovico. Polovica je višek, ki ga lahko lastnik hiše uporabi denimo za električni avtomobil. Torej ta hiša ne potrebuje novih elektrarn, le pametno omrežje. In odločitev, da takšno hišo naročiš in zgradiš. Cena take hiše je enaka cenam običajnih hiš, skoraj ni razlike, saj je dodatna kakovost (pasivni standard, naravni materiali, solarni sistem) nagrajevana s strani Eko sklada. Torej smo si vsi po vrsti, ki nimamo takšne hiše, sami krivi, da je nismo bodisi zgradili, bodisi je nismo na tak način preuredili, sanirali.
Pri stanovanjski gradnji smo zadnje čase zaspali tudi pri uporabi solarne energije za ogrevanje sanitarne vode. Namreč (toplotni) izkoristek sončne energije je s temi sistemi najvišji in dejansko nam solarne zbiralnike pokloni država s solidnimi subvencijami. Vse, kar moramo imeti, so zalogovnik vode in cevi od njega do strehe s solarnimi vodnimi sprejemniki energije. Tudi pri tem ne more odločati samo izračun, ali se to izplača ali je toplotna črpalka že dovolj dobra rešitev. Moramo vedeti, da sonce sije stalno in greje najceneje in da je treba z električno energijo varčevati na področjih, kjer je ni nujno uporabljati, topla sanitarna voda pa je tu na prvem mestu.
Res je, da vse hiše niso nove in da je večina stavb starih. Nič za to, saj se vsako stavbo na 30–50 let popolnoma prenovi in pri prenovi je pač treba sprejeti odločitev, da ne gre le za novo fasado, ampak za veliko več. Žal se »energetske sanacije« trenutno začnejo in končajo pri fasadah in oknih, tudi ko gre za šole in vrtce …
Industrija
30 odstotkov energije potroši industrija. Tudi industrijski objekti so lahko energetsko samozadostni, kar nekaj jih je že narejenih na način soproizvodnje toplote in električne energije, ki jo bodisi prodajajo ali pa s toplotnimi črpalkami povečujejo njen učinek. Seveda so spet potrebna pametna omrežja, ki bodo znala prenašati in kratkotrajno shraniti električno energijo. In seveda so nekatere industrije, ki so energetsko intenzivne, kot denimo proizvodnja aluminija, ki same na svoji lokaciji ne bodo mogle zagotoviti samooskrbe z elektriko. Je pa takih industrij malo in je obenem veliko površin, kjer se lahko dodatno elektrika proizvaja.
Torej zadeva nikakor ni brezupna, saj je vse večji delež industrije, ki ni energetsko intenzivna. Delež energije, ki jo troši industrija, je torej mogoče bistveno zmanjšati in pri industriji je to najlažje narediti. Gre namreč za manjše število subjektov (v primerjavi s stanovanjskim sektorjem), ki se že zaradi lastnega razvoja intenzivno razvijajo in obnavljajo, ob takih dogodkih pa je treba le dodati okoljsko sanacijo in jo spodbuditi s subvencijami. Kar 130 velikih bank, ki obsegajo tretjino svetovne bančne industrije, med njimi Deutsche Bank, Citigroup in Barclays, je podpisalo zavezo, da bodo financirale le projekte, ki podpirajo podnebne cilje OZN. To pomeni, da se bo tudi zaradi tega industrija lažje okoljsko preobrazila.
Promet
In na koncu je tu promet s svojo 30-odstotno rabo energije. Če se spomnimo Mitja Petkovška, ima njegova hiša 2500 kWh viška električne energije, kar bi bilo dovolj za osebni električni avto. In enako možnost imamo vsi, ki imamo hiše in streho, ograjo ali nadstrešek obrnjen na jug. Tudi mi lahko preklopimo na elektriko. Ali se splača ali ne, se ne sprašujte, saj se pri nobeni zadevi o tem ne sprašujemo, ko gre za našo varnost in udobje. Morda vas spomnim na delavnico Slovenskega društva za sončno energijo, ki je pred 35 leti na Rogli organiziralo srečanje na temo uporabe sončne energije v praksi. Ko smo poslušali referat o sončnih celicah, je bil zaključek naslednji: sončne celice so perspektivne, vendar je odplačilna doba trenutno še predolga, znaša kar 600 let! Nihče takrat ni pričakoval, da se bo v času njegovega življenja ta odplačilna doba skrčila na le nekaj let, zato nikar iskati odločitev v trenutnih številkah, ampak se odločimo, kot je prav. Zato zdaj uživajmo to dobo in preklopimo na sonce. Denar? Ni problem. Slovenci imamo samo v bankah več kot 13 milijard prihrankov, pa še zunaj bank ne dosti manj, in denar sam po sebi nič ni vreden, dokler ga ne aktiviramo, dokler ga ne spravimo k delu – naj dela za nas in za zeleno preobrazbo Evrope.
