Po 2. svetovni vojni in vse do sredine sedemdesetih let so se evropske države v nasprotju z ZDA razvijale v socialne družbe. Postavljeno je bilo ravnotežje med kapitalom in delom, ki je bilo posledica močnih sindikalnih bojev in vpliva tedanje ZSSR. Zaradi tega so se dobički na kapital znižali. Vpliv tehničnih in tehnoloških inovacij v šestdesetih in sedemdesetih letih je spremenil način svetovnega proizvajanja. Pred tem se je proizvodnja odvijala v okviru posameznih držav, nato so se proizvodni procesi organizirali globalno, kar je spremenilo svet v en trg. Omenjeno je povzročilo zatiranje pridobljenih delavskih in socialnih pravic ter vzpon neoliberalizma. Njegovo delovanje zavira vsakršne socialne, družbene in okoljske omejitve s trditvijo, da bo za uravnoteženje poskrbela moč svobodnega trga, ki bo pospešeno povečal vsesplošno blaginjo.
Krize so se pojavile že po letu 1980, ker se ni uresničevala ustrezna družbena porazdelitev. Nasprotno, razpon med bogatimi in osiromašenimi se je povečeval. Na prvo resno krizo je ta model naletel zaradi zasičenosti trga s proizvodi in storitvami in zaradi zmanjšane kupne moči. Na tej točki je neoliberalni model odgovoril s finančnim posegom: če se ne more zagotoviti ustrezen profit s prodajo blaga, se ga lahko uresniči ali celo poveča s trgovanjem s finančnimi produkti. Na primer: na sto transakcij, povezanih z žitom, je samo ena vezana na proizvodnjo ali distribucijo, druge so med predstavniki, ki nimajo nobene povezave z žitom, določajo pa mu ceno.
Proces financializacije je nastal iz poraza delavskih gibanj v konfliktu med kapitalom in delom ter tako omogočal uvajanje zadolževanja. Za potrebe, ki so jih imeli ljudje v preteklosti, jim je zadostovala plača. Ta se je zniževala, zato so se morali zadolževati, da so lahko pokrivali svoje potrebe. Tudi ta proces se je znašel v krizi zaradi ustvarjanja finančnih balonov, ki so vse pogosteje začeli pokati. Sledilo je vsiljevanje kupovanja dobrin, kot so izobraževanje, zdravstvo, infrastruktura, voda. Pravice postajajo produkti za tiste, ki imajo denar. Napad na javno dobro in socialne pravice predstavlja za obravnavani model njegovo nadaljevanje in vir trajnih in zanesljivih dobičkov.
Javnost ni več verjela v pravljico o svobodnem trgu in o njegovi dobrobiti, zato je bil potreben šok, imenovan javni dolg. Šok je nekdanjo pravljico pretvoril v moro. Past zadolževanja je oblika »državnega udara«. Ljudje smo navajeni, da je odnos med posojilodajalcem in posojilojemalcem enakopraven. Dejansko pa je dolg odnos moči med tistimi, ki razpolagajo z viri in močjo, ter tistimi, ki se morajo zadolževati.
Dolg ne bo nikoli izplačan zaradi neizplačljivega obsega in zato, ker posojilodajalcem njegovo izplačilo ni v interesu. Zanima jih redno črpanje ustvarjene nove vrednosti (obresti) in moč, da vplivajo na premoženje, miselnost in življenje dolžnikov. Dolg je osnova sedanjega kapitalističnega modela – ekonomika zadolževanja. Ne dopuščajo nam govoriti o ukinitvi dolga, ker bi to pomenilo ukinitev tega modela gospodarjenja.
Zgodovina pripoveduje o številnih izbrisih dolgov: v Hamurabijevem kraljestvu so v petnajstih letih štirikrat izbrisali dolgove. Različne vere so zapovedovale izbris dolgov v določenih časovnih presledkih. Nemčija je po 2. svetovni vojni imela dolg v višini 573 % BDP. Leta 1953 so ji odpisali polovico dolga in nato še 25 odstotkov z dobo izplačila 50 let.
Kapitalistični model ni ravno v najboljšem stanju, saj mora oddajati nasprotujoča si sporočila. Najprej mediji sporočajo dolžniku krivdo za dolg: lenobo, neproduktivnost, prezgodnje upokojitve, krajši delovni čas in s tem občutek, da je treba dolg vračati. Vmesne reklame hkrati oddajajo sporočilo o nedolžnem, brezskrbnem kupcu, ki ima pravico kupovati ponujeno blago. Past zadolževanja omogoča modelu njegovo uresničevanje; je ideologija, ki služi temu, da nas prepriča, da je zasebna lastnina obvezna in zato zadostuje, da se kot množica temu predamo in se tako izognemo državnemu bankrotu.
Torej, ali privatizacije služijo za zmanjševanje javnega dolga ali javni dolg služi kot alibi za nadaljevanje privatizacije? Če je zadeva taka, kot je opisana, je naša dolžnost, da ustvarjamo vsebine, ki temu nasprotujejo.
Črt Tavš, Koper