Pravzaprav se naši oblastniki in vsa politična elita takšnim razpravam načrtno in spretno izmikajo. Verjetno iz bojazni in strahu, da bi se lahko porušile njihove avtoritete, ko bi ljudje spoznavali, da ne delujejo v njihovem interesu. Od naših vladajočih slišimo le »Evropa to zahteva«, »Bruslju smo obljubili«, »pogovarjali se bomo s komisijo«.

Ljudi se poskuša odvrniti od aktivne participacije s tem, da se jih demoralizira, depolitizira, naredi brezbrižne in nezainteresirane ter tako poskrbi, da se ne vmešavajo preveč v stvari, ki zadevajo velike, močne, in da oblast prepustijo oblasti.

Državljanke in državljani bi morali razumeti, kaj pomenijo določbe, ki so zapisane v pogodbah EU. Ali bolj natančno: predvsem bi bilo treba razumeti, katere določbe so zapisane v pogodbah in v številnih virih, ki so raztreseni v hoteni anarhiji. Namreč, sistem pogodb EU ne priznava sistema, ki jamči demokracijo in ki vsebuje hierarhijo normativnih virov. Torej, najprej bi bilo treba spoznati določbe, zapisane v pogodbah EU, nato pa jih razumeti na podlagi ocen in izkušenj, da bi lahko postavili predpostavko za njihovo sintezo. Spoznati bi morali, kateri so bili načini njihove aplikacije v gospodarskem in družbenem življenju.

Zavedati se moramo, da so bile pogodbe namenoma napisane zapleteno, da bi bile nerazumljive, kar so navajali celo njihovi številni avtorji. In niso nerazumljive samo navadnemu državljanu, ki mu je na splošno nerazumljiva skoraj vsa sedanja zakonodaja, izhajajoča iz evropske, ampak tudi parlamentom, vladam in, če izključimo nadčloveške napore, celo tistim specialistom in birokratom, ki se ukvarjajo s posameznimi področji, povezanimi s konkretno pogodbo. Skratka, dejanski doseg in skupen vpliv te normativnosti sta neznana tudi tistim, ki jo izvršujejo.

Vsebino pogodb EU lahko razberemo s pomočjo ključa za njihovo dekodiranje. To je maksimalno učinkovito delovanje mednarodnega tržišča, ki izhaja iz treh osnovnih prvin: uporaba zlatega standarda (pomanjkanje denarja v obtoku – stabilnost cen), monetarni parameter (ki ga spremlja neodvisna centralna banka) in svobodna trgovina (v smislu maksimalnega odpravljanja institucionalnih ovir). Iz omenjenega izhaja premoč svobodne menjave nad državno suverenostjo, kar nas postavlja v obdobje merkantilizma. To je povečanje svoje proizvodnje za izvoz na račun bližnjih in daljnih evropskih držav. Teorija, ki ureja svobodno trgovino, je teorija hierarhije: jaz zmagam v tekmi na mednarodnih tržiščih in sem zato politično najmočnejša država. To nas spominja na to, kako je Nemčiji s pomočjo politike in podporo Francije uspelo v bistvu pridobiti to, česar ni dosegla v dveh svetovnih vojnah.

Pogodbe EU so povezane s poudarjanjem stališč liberalističnega ekonomista Davida Ricarda in njegovo teorijo komparativnih prednosti. Znan je njegov primer trgovanja med Veliko Britanijo in Portugalsko, v katerem je Portugalska končno prisiljena v proizvodnjo drugorazrednih proizvodov in v popolno odvisnost od britanskega imperija. Sedanjost se v bistvu ne razlikuje od tega primera. Hierarhije tu in tam uporabijo topove, da bi utišale vlade, ki želijo postavljati limite in zamejitve. Ekonomist John Maynard Keynes je zapisal, da nihče ni bil bolj vpleten v vojne kot »veliki razsvetljenci«, ki so pridigali svobodno izmenjavo. Po svetu se je dejansko sistematično imperialistično koloniziralo.

In prišlo je do te lepe ideje, da za zagotavljanje miru v Evropi moramo uvesti ta tip konkurence med državami, ki so v svojem bistvu (Nemčija, Francija, Velika Britanija) imperialistične. Torej, v Evropo, v kateri so si posamezne države priborile neodvisnost od imperializma, jim je uspelo vnesti neusmiljen sistem gospodarske hierarhije, kar je najbolj razvidno iz grškega primera in iz tega, kar se na splošno dogaja v Evropi.

Jasno je, da evropski predstavniki, izvoljeni v posamezni nacionalni državi, ne predstavljajo nacionalnih interesov, ampak kot člani evropskih strank zastopajo in zagovarjajo stališča, načela in vrednote ter seveda tudi s tem povezane interese posameznih strank EU znotraj evropskega parlamenta, kolikor slednji sploh odloča. Stališča in vrednote ter dinamika evropskih strank pa so za večino Evropejk in Evropejcev popolnoma neznane in državljani ne vemo ničesar o tem, kako naši evropski poslanci v našem imenu, na naš račun in namesto nas glasujejo v Bruslju. Kaj pravzaprav počnejo tam? Podobno velja za vladne predstavnike v Svetu ministrov, ki praktično odločajo kar mimo nas in domnevno potrjujejo, kar so jim že vnaprej pripravili, ter nas postavljajo le pred izvršena, gotova dejstva.

ČRT TAVŠ, Koper