O čem odločajo evropske volitve?

Na osnovi na primer 3. člena maastrichtske pogodbe naj bi evropski parlament med drugim spodbujal skladen in uravnotežen razvoj gospodarskih dejavnosti, trajnostno rast ob spoštovanju okolja, visoko stopnjo konvergence ekonomskih učinkov, visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite, zvišanje rasti in kakovosti življenja ter ekonomsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami.

Kakšna je moč evropskega parlamenta? Delitev oblasti (zakonodajne in izvršilne) v EU je med evropskim svetom, v katerem sedijo predstavniki vlad in držav in ki ga ne smemo zamenjati s Svetom Evrope, ki se kameleonsko sestavlja v različnih zasedbah (zunanjih ministrov, ministrov za kmetijstvo, finančnih ministrov itd.), ter evropsko komisijo, ki edina lahko predlaga normativne akte. Te sprejema svet v svoji vsakokratni sestavi, evropski parlament pa pri tem zgolj sodeluje. Poslanci, ki sedijo v evropskem parlamentu in ki so edini pridobili ljudsko legitimnost, imajo le omejeno moč odločanja, predvsem pa ne morejo predlagati in sprejeti nobenih svojih normativnih aktov. Tako so si vlade držav EU, ki izbirajo svoje komisarje, vzele pravico, da v Bruslju igrajo zakonodajno vejo oblasti. V EU je povsem nedvoumno kršeno načelo delitve oblasti, kar bi bilo pri kateri koli članici Unije nepredstavljivo in protiustavno.

Naj vzamemo spet 3. člen maastrichtske pogodbe, ki sočasno določa neinflatorni razvoj, tržno gospodarstvo s svobodno konkurenco in stabilnost cen. Vidimo, da omenjene določbe bistveno vplivajo na vsakdanje življenje ljudstev, članic EU. Neinflatorni razvoj in stabilnost cen pomeni zaščito kapitala, da ne bi v času zgubljal svoje vrednosti. Omenjena dva cilja prinašata visoko stopnjo brezposelnosti, varčevalne ukrepe in omejitve vlaganj v gospodarski razvoj posameznih članic, posebno tistih, ki imajo precenjen evro glede na njihov gospodarski potencial. Tržno gospodarstvo s svobodno konkurenco pa v okolju EU-članic pomeni, da si močnejša gospodarstva prisvajajo dele šibkejših gospodarstev tudi do meje pojavljanja prekritih kolonialističnih odnosov v območju evra.

Obup državljanov v EU so začutile stranke, ki kandidirajo za evropski parlament. Na eni strani so glasnice »več EU«, ki jo je treba nadgraditi, na drugi strani pa so zagovorniki suverenih držav, ki obljubljajo spremembo odnosov znotraj EU. Pri slednjih se postavlja vprašanje, ali imajo verodostojne programe in rokovnike, da bi v prvi vrsti ublažili pritisk EU-aparata (če ima EU-parlament omejeno moč) in v nadaljevanju postavili državljane članic EU (z imenom in priimkom) pred nadvlado anonimnega kapitala, ki v ozadju vleče niti EU-strukture.