O tem, da je ta listina povsem transparentna, dvomijo ZDA, Madžarska in Avstrija ter Poljska, Bolgarija, Češka, Hrvaška. Če bi se pridružila še Nizozemska, bi bilo kar osem držav, ki vidijo v sporazumu nevarnosti. Umik prej omenjenih držav iz marakeškega sporazuma nas močno opozarja na previdnost. Natančneje, ugotoviti bi bilo treba, zakaj je tak sporazum potreben oziroma zakaj se z njim zavrača možnost, da vsaka posamezna država suvereno določi svojo migrantsko politiko in strategijo.
Iz celote besedila se lahko ugotovi, da se namerava migracijo v prihodnje pospeševati, kar bi pomenilo, da se želi »izprazniti« Afriko njenih najboljših kadrov in preplaviti Evropo z dodatnimi delavci, ki bi konkurirali domačinom na področju dela in socialnih pravic. Vmes pa je še pot, ki je za posameznike kar donosna. Povprečnemu človeku je težko predstavljivo izenačevanje legalnih migrantov z ilegalnimi in azilante z ekonomskimi in podnebnimi migranti.
Zagovorniki trdijo, da marakeški sporazum v duhu mednarodnega prava ni obvezujoč, temveč je le izjava o namerah. Tom Zward, priznani profesor in poznavalec mednarodnega prava, pa izjavlja, da bi sodniki utegnili tolmačiti marakeški dogovor kot obvezujočega v primeru, da bi se na njega sklicevale nevladne organizacije in aktivisti. Sporazum namreč naj bi močno poudarjal zaščito omenjenih osebkov do te mere, da bi preprečeval njihovo nadzorovanje s strani državnih organov posamezne države.
Sklepno se lahko vprašamo, komu koristi marakeški sporazum. Afričani in afriške države bodo še naprej propadali, da bi postali vse lažji plen mednarodnih korporacij. Evropejci in evropske države, kot vidimo tudi v zadnjem desetletju, bodo šli po poti obubožanja afriških držav. Pri tem bo pridobivala samo maloštevilna svetovna elita, ki si hoče še bolj olajšati svoje možnosti podrejanja ljudi in izničevanja suverenih držav.
Črt Tavš, Koper