Obdobja menopavze se v razvitem svetu drži nekoliko slabšalni prizvok, saj naj bi (pre)dolgo veljalo za del življenja, ko so ženske že izpolnile svoje življenjsko poslanstvo. »Živimo v družbi, ki jo obvladuje kult mladosti in lepote. V njej nekako ni prostora za kakovostno, dejavno in izpolnjujoče življenje žensk po menopavzi, ki jim pri 50. letih zagotovo še ni treba staviti le na vlogo babice, ki mirno trpi vročinske valove in se lahko v želji po samouresničitvi razdaja le še družini,« poudarja prim. Lucija Vrabič Dežman.
Ginekologinja je prepričana, da je marsikatero žensko strah menopavze in se jih veliko ne zna spoprijeti s klimakteričnimi težavami. Ne vedo, ali naj se jih otepajo, ignorirajo ali gredo po pomoč k strokovnjaku. Da jih strah hromi in stopnjuje njihove težave, po besedah Vrabič-Dežmanove dokazujejo kulture, kjer ženske v tem obdobju še bolj cenijo in spoštujejo. Zato se tega obdobja veselijo in ne poznajo klimakteričnih težav, kakršne pestijo več kot polovico žensk v razvitem svetu.
Znaki klimakteričnih težav
Najpogostejši znaki klimakteričnih težav so spremembe menstrualnega ciklusa in vročinski oblivi, nespečnost, razdražljivost, čustvena nestanovitnost, neodločnost, jokavost, glavobol, bolečine v sklepih, pospešeno bitje srca in številni drugi znaki, ki jih ženske pogosto sprejmejo kot normalen in običajen proces staranja. A ni treba, da vse to mirno prenašajo in si otežujejo življenje, opozarja Vrabič-Dežmanova. Ženske poziva, da raje poiščejo pomoč. »Pri teh težavah je treba nadomestiti poglavitni vzrok težav – upad hormonov, prvenstveno estrogena. Njihovo pomanjkanje lahko že v nekaj letih vodi v težave na področju sečil in spolovil, dolgoročno pa tudi do srčno-žilnih bolezni in osteoporoze,« opozarja. Ženskam hkrati s hormonskim zdravljenjem svetuje spremembo življenjskega sloga, zdravo prehrano, redno gibanje in izogibanje stresu. Svetuje tudi, da se hormonskega zdravljenja ne bojijo, čeprav je bilo kar nekaj časa na zatožni klopi. »Ženske so se ustrašile, zdraviti pa so se prenehale prav tiste, ki bi ga najbolj potrebovale,« pravi. Po drugi strani je naredila veliko škode tudi propaganda o bioidentičnih hormonih kot naravnih in edinih pravih. »Gre za povsem nepreizkušene pripravke brez ustreznih kontrol učinkovitosti in varnosti,« je jasna Vrabič-Dežmanova. S hudimi posledicami jemanja takih zvarkov se redno srečujejo tudi na ljubljanski ginekološki kliniki, pritrjuje strokovni direktor klinike prof. dr. Adolf Lukanovič.
Hormoni delujejo preventivno
»Poznamo več oblik hormonskega zdravljenja, pomembno pa je, da se vedno uporabi čim manjši odmerek in zdravljenje začnemo čim prej po menopavzi,« pravi doc. dr. Branka Žegura Andrić. To potrjujejo tudi študije, ki so dokazale, da takšno zdravljenje preprečuje številne bolezni, podaljšuje življenje in izboljšuje njegovo kakovost. Med drugim so dokazale, da je pravočasen začetek jemanja terapije odličen za zdravje srca in ožilja ženske, da ugodno vpliva na preprečevanje raka debelega črevesa, sladkorne bolezni tipa 2 ter celo na nastanek kognitivnih motenj in demence. Hormonsko zdravljenje ima tudi zaščitni učinek pred aterosklerozo in srčno-žilnimi boleznimi pri starostni skupini od 50 do 60 let oziroma manj kot 10 let od menopavze.
Pri nas imamo na razpolago več vrst in oblik hormonskega zdravljenja, ki je lahko oralno ali parenteralno v obliki obližev in od letos tudi v pršilu, pri čemer se izognemo prehodu skozi jetra. Ob jemanju estrogena je za zaščito sluznice maternice treba dodati progestagen, v tableti ali vaginalno, razloži Žegura-Andrićeva. Meni, da bi bilo treba ženske bolj spodbujati, da bi čim prej poiskale pomoč in jih pri tem ne bi preveč zaviral strah pred morebitnimi posledicami hormonske terapije. »Tveganje pri prilagojeni terapiji je zanemarljivo majhno ali ga ni, koristi pa ogromne,« poudari. Tveganje raka dojke se ne poveča oziroma se minimalno poveča šele po petih letih jemanja, ko je vpliv še vedno manjši kot zaradi premalo gibanja ali povečane telesne teže.
Vpliva na inkontinenco
»Urinarni in genitalni trakt imata skupno embrionalno osnovo in funkcionalno anatomsko povezavo in oba sistema delujeta in se spreminjata pod vplivom spolnih hormonov,« razloži prof. Lukanovič. Pomanjkanje hormonov, zlasti estrogena, povzroča metabolične in trofične spremembe na vseh organih, ki imajo estrogenske receptorje, nadaljuje in doda, da so atrofične spremembe urogenitalnega trakta najpogostejši vzrok za nastanek stresne urinske inkontinence in urgentne inkontinence. »Ponavljajoče se okužbe urinarnega trakta v pomenopavzi so pogosto posledica spremenjene strukture urinarnega in reproduktivnega trakta, kar zmanjša imunsko zaščito in omogoča kolonizacijo z enterobakterijami,« opozarja in doda, da bi lahko z zdravljenjem preprečili okrog 90 odstotkov uroinfektov pri starostnikih.
