Gospod spremljevalec je njeno reakcijo na predlagan keramični izbor sprejel brez ugovora. Zgolj še kanček bolj je spustil glavo med rame oziroma zavzel še bolj previdno defenzivno držo. Kajti – ena od tez Blaža Ogorevca, upokojenega novinarja, splošnega raziskovalca, literata in svetovnega popotnika, je, da je najbridkejši možen preizkus partnerske zveze skupen obisk Indije, soočenje s tamkajšnjimi življenjskimi razmerami, navadami, higienskimi standardi ter drugimi za Evropejca drugačnimi okoliščinami.
Vedno izbere ženska
A ni nujno. Družno izbiranje keramike se zdi celo bolj zagaten preizkus partnerske strpnosti kot obisk Indije. Družno kroženje med policami z razstavljeno robo, pred katerimi se želje tepejo s financami, pomanjkanje lastnih idej pa s ponudbo, ki težko stoodstotno prepriča. Kajti keramične ploščice niso premičnina. Ko so enkrat zalepljene, postanejo definitivne. Težko jih je odstraniti in zamenjati. Niso samo strošek, ampak tudi umazan opravek. Zato se ljudje za nakup praviloma ne odločijo takoj, ampak si jih pridejo večkrat ogledat.
»In na koncu vedno izbere ženska. Lahko da prvič ali drugič še izbirata skupaj, na koncu pa pride ženska sama in to uredi,« pove gospod Tomaž Nagode, mednarodni trgovec s keramiko in človek s 30-letnimi izkušnjami. Torej še iz časov Jugoslavije, ko je bila količina uvoženih ploščic, ki so bile na voljo v domačih trgovinah, zaradi pomanjkanja deviz še omejena s kvotami. Zaradi česar so bile »kahlice«, kot se jim je v tistih časih tudi reklo, v rangu bele tehnike oziroma v rangu preostale robe, ki se jo je tihotapilo čez mejo. Konec koncev so del zgodnjega osamosvojiteljstva. Tednik Mladina je zaradi stavka »Kočevski ris, najpogumnejši slovenski brigadir, je brez carine iz Italije uvozil za 18.000.000 lir keramike in marmorja (prijavil ga je kot vojaški material press)« izgubil tožbo proti brigadirju Krkoviču, ker je nepodprto z virom (nikogar ni bilo, ki bi uradno izjavil, da jih je prevažal, polagal ali pač »zbijal« s stene) namignil, da so Bosanci nakup slovenskega orožja med drugim plačali tudi s keramiko.
Kahlice so torej široka tema, ki se v naših krajih dotika tako politike in državotvornosti kot medosebnih odnosov. Nudijo tudi vpogled v nacionalni karakter. Od časov socializma, ko je bila ponudba bolj ali manj monotona, se razmere niti niso bistveno spremenile, še več, nekdanja monotona socialistična keramična zapuščina v današnjih časih deluje pestro. Dokaz je AKC Metelkova, ki je sploh muzej stare keramike, tamkajšnji WC-ji pa v konkurenci z javnimi zagotovo vrhunec domiselnosti.
Ker če hočete v kateri od osrednjih trgovin z gradbenim materialom dandanes kupiti ploščico »normalne« rdeče, rumene, modre, zelene barve, je ne boste dobili. V primerjavi s časi nekoč imate resda možnost naročiti robo iz tujine, na kar praviloma čakate vsaj mesec dni, vendar pa je nakup prek kataloga tvegan, saj ni nujno, da bo barva res enaka tisti na fotografiji, na podlagi katere se odločate. Pa tudi možnost pomote še vedno obstaja.
Zakaj je še vedno tako? »Pri nas je sicer na voljo nekaj klasičnih barv, a se bolj prodajajo nevtralne barve, in sicer v obeh primerih, torej tako pri talnih kot pri stenskih ploščicah. Pri keramiki je treba ločiti med proizvajalci in trendi. In slednje vsaj za naš trg narekujeta Skandinavija in Beneluks,« pove gospa Tanja Bratun, ki je pri Bauhausu zadolžena za oblikovanje ponudbe.
Takole nadaljuje: »Glede barv se pri keramičnih ploščicah hitro ušteješ, kar se nam je že zgodilo, ko smo pričakovali dobro prodajo, pa je ni bilo. Večina kupcev išče ploščice v cenovnem razredu od 10 do 12 evrov na kvadratni meter, obenem pa je večini kupcev pomembno tudi to, da so ploščice na zalogi, da jim torej ni treba čakati na njih. No, najbolj priljubljena odtenka sta bež in siva.«
Vzorčna definicija pojma »preseravanje«
Ob tem, da o podobni barvni zadržanosti Slovencev govorijo tudi ponudniki drugih izdelkov (oblačila, avtomobili itd.), se ponuja teza, da je v Sloveniji na delu kolektivno, nacionalno izogibanje »močnim« barvam. Kar ne nazadnje lahko opazimo že pri športnih dresih reprezentanc. Se vam zdi kateri od odtenkov zelene, s katerimi kolobarijo slovenske reprezentance, skrajno privlačen? Poln? Privlačno živahen? Kot je na primer »polna«, živahna zelena, kakršno uporabljajo hokejisti ekipe Minnesote v NHL, nemara najlepša zelena na sceni ta čas.
»Kultura keramike je nastala in se širila s Sredozemlja oziroma iz severne Afrike. Bolj ko se odmikaš od sredozemskega bazena, bolj postajajo priljubljene siva, bela in črna. Imam izkušnjo tudi iz ZDA. V stanovanju, ki je vredno 1,5 milijona dolarjev, so mi pokazali vse in vse je bilo na najvišji ravni, samo v WC me niso peljali. Ko sem hotel videti stranišče, ker me je pač poklicno zanimalo, so me pogledali, kot da sem iztirjenec, češ, kaj mi bo to. Na koncu so mi ga le pokazali, bilo pa je popolnoma običajno, kot da bi ga opremili v Bauhausu. Nimajo tega odnosa,« pove gospod Nagode. V nasprotju z Mehičani, njihovimi najbližjimi sosedi, ki se jim obeta zid. Ste kdaj videli školjke Talavera? Ali njihove ploščice? Njim, podobno kot maroškim manufakturnim izdelkom, res ne moreš očitati pomanjkanja domišljije oziroma tega, da v sanitarni opremi ne vidijo nič drugega kot zgolj sanitarno funkcionalnost. Seveda tudi ne nizkocenovnosti. Mehiška školjka stane okoli 750 evrov, maroška ploščica pa vsaj štiri evre.
Vrnimo se na domač teren. In k barvam. Siceršnja slovenska glinarska proizvodnja nudi sila ljubko dizajnirane posodice in druge izdelke. Smisla za barve ne manjka. Ploščic pa ne izdeluje nihče. Zakaj? »Ne izplača se, cena je prenizka, poleg tega pa to potegne za seboj kup drugih zadev. Tehnologijo. Potrebuješ prešo za stiskanje,« pojasni eden od proizvajalcev razloge za to, zakaj manufakturnih ploščic ni vsaj toliko, kolikor je dandanes različnih malih pivovarn.
Neko barvno serijo je imelo pred leti Gorenje, vendar jo je opustilo. Njihov predstavnik, David Kovač razloži: »Prodajne številke so nas prisilile k temu, da smo program barvnih ploščic ukinili. Redko kdo naroči samo rdeče ploščice. Ljudje so pri izbiri keramike previdni.«
In previdnost v primeru stranišč na splošno ni odveč. Kot se je izkazalo v Ukrajini, v primeru 280.000 dolarjev vrednega zlatega stranišča Viktorja Janukoviča, živelj še nekako prenese nekatere vrste razkošja, ki si jih privoščijo vladarji, ko zagledajo, da nekdo opravlja fiziološko potrebo v pozlačeno školjko, pa je to kaplja čez rob. Vzorčna definicija pojma »preseravanje«.
