Ni treba živeti in umirati v bolečini, zagovarjajo letošnje geslo svetovnega dneva paliativne oskrbe in hospica tudi v prvi slovenski hiši hospica na Hradeckega cesti. Ta je ob tej priložnosti odprla vrata vsem, ki jih zanima njihov vsakdan in ki se spogledujejo z mislijo, da bi se jim pridružili kot prostovoljci. Prav tako je ekipa hiše Ljubhospic, ki od februarja deluje pod okriljem Lekarne Ljubljana, spomnila, da so na voljo vsem, ki se zaradi bližajoče se smrti znajdejo v stiski – tako bolnikom kot njihovim bližnjim.
»Sprva smo se spraševali, ali bodo ljudje sploh vedeli, da smo spet odprti, ampak tisti, ki nas potrebujejo, nas najdejo. In to so navadno ljudje v velikih stiskah. Pogosto ne vedo, kje začeti. Ne morejo izgovoriti svoje stiske. Potem, ko najdejo besede, pa so izjemno hvaležni že za to, da lahko povedo, da nekdo v družini umira, in da jim prisluhnemo,« je iz izkušenj povedala sestra Emanuela Žerdin, ki je bila vodja oskrbe v hiši hospica že v letih, ko je program izvajalo Slovensko društvo hospic.
Poleg kar nekaj članov iz prejšnje ekipe nespremenjeno v hiši ostaja tudi to, da je celotna paliativna oskrba povsem brezplačna, čeprav hiša še vedno ni umeščena v zdravstveni sistem. Trenutno deluje zgolj s pomočjo donacij in sredstev ustanovitelja zavoda. »Vsaka družina vsaj enkrat doživi te težke čase in mnogi se soočajo z vprašanjem, kam z umirajočim. Nimajo ga možnosti negovati doma, prostih bolnišničnih postelj ni, domovi so polni. Ko jim povemo, da jim pri nas za oskrbo ni treba plačati, je to zanje pravi šok. Ne morejo verjeti, da je takšna celovita nega v Sloveniji res brezplačna,« je še dodala sestra Emanuela, vesela, da je res tako, saj dostojen zaključek življenja ni privilegij, ampak pravica vsakega posameznika. Ljubhospic je zato odprt za bolnike iz vse Slovenije.
Gredo naproti, kolikor je mogoče
V 12 sobah, v katerih velika okna bolnikom omogočajo, da iz postelje opazujejo življenje zunaj, je bilo še v petek devet bolnikov, a do danes so verjetno nekaj imenskih kartic na vratih sob že zamenjali. »Na smrt se ne da pripraviti. Nam pogosto pravijo, da smo že na vse navajeni, ampak nismo. Jaz sem videla ogromno smrti in še vedno me vsaka pretrese,« je bila iskrena sestra Emanuela, ki ji je tako kot preostalim članom tima vedno v uteho, da so bolnikom omogočili slovo po njihovi meri. Imeli so denimo že naenkrat pet bolnikov s petimi različnimi verskimi prepričanji in vsem so omogočili, da so živeli v skladu z njimi vse do konca.
»Vsaka soba je zgodba zase. Ne moremo ustvariti nekega patenta za vse, lahko pa pogledamo, kaj je za bolnika pomembno v tistem dnevu, in se ne ukvarjamo z vprašanjem, kdaj bo umrl. To pri nas ni vsakdanja tema. Mi se vsak dan pogovarjamo o tem, kaj lahko naredimo danes, da bo ta dan lažji,« je pojasnila socialna delavka Helena Gregorčič. V tem duhu iščejo vedno nove in nove načine. Zgodilo se je že, da so nekaj bolnikov popeljali s Kavalirjem na kavo v središče mesta. Peljejo jih tudi na Brezje ali domov za kakšen dan. »Gremo jim naproti, kolikor je le mogoče, ker vemo, da ti dogodki zanje pomenijo, da so še v življenju, in ne samo v trpljenju,« je poudarila Gregorčičeva, ki sicer največ dela s svojci.
Svojci preženejo bolečino
Prav ti so eden izmed ključnih podpornih elementov za bolnike, zato lahko v hišo vstopajo 24 ur na dan. Sploh ko se pojavijo znaki, da je prišel najintenzivnejši čas umiranja, jih v hiši spodbujajo, da so res čim več zraven bolnika. Pogosto je namreč to tudi priložnost za spravo ali čas, ko bolnik doživi preobrazbo. »Vedno znova pridemo do tega, da je človek človeku najboljše zdravilo. Ko se uredijo medsebojni odnosi, kar naenkrat tudi bolečina izgine. To ni znanstveno dokazano, ampak najbrž pa je nekaj na tem, če bolnik ne prejema več injekcij, bolečina pa je manjša. To so mali čudeži, ki jih tukaj doživljamo,« je sklenila sestra Emanuela in s tem spomnila, da umiranje pravzaprav poteka na fizični, psihosocialni in duhovni ravni.
