»Internet stvari? To so nežive stvari, ki nam spregovorijo, čeprav v bistvu ne bi smele govoriti,« je pojasnil in se zasmejal Jan. »To je na primer roža, ki nam pove, da ji manjka vode.« Lončnica na okenski polici, opremljena s senzorji, nam lahko pošlje kratko sporočilo na mobilni telefon. Lahko nam pošlje tudi sliko, grafični prikaz, za koliko se je v zadnjih štiriindvajsetih urah izsušila. »Na predmete in v prostore v stanovanju lahko namestimo senzorje vlage, svetlobe, temperature ali katere koli druge merljive okoliščine,« pravi Jan. »Grafe meritev si lahko ogledamo na računalniku v posebni aplikaciji. Ko je treba rožo zaliti, to izvemo. Če je sistem izdelan še bolj napredno, pa je lahko povezan s servomotorjem, ki samodejno sproži zalivanje rože.«
Ožičeno življenje
Janovo pripoved je poslušalo enajst fantov in dekle, udeleženci poletnega tabora inovativnih tehnologij, ki od ponedeljka do petka poteka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko. Njihova delavnica se imenuje Internet prihodnosti, Jan pa je kot študent elektrotehnike njihov mentor. Na klopeh pred vsakim udeležencem so ležale elektronske ploščice, povezane s tankimi žicami. Iz ploščic so štrlele še manjše žičke in nekatere so imele na koncu bunkice. »To so senzorji,« je rekel Jan. »Sestavljamo elemente pametne hiše. Ta bo nekoč, v prihodnosti, vedela, kaj počnemo: sledila bo našemu načinu življenja, vedela bo, kdaj dvigujemo rolete, kdaj odpiramo okna in vedela bo denimo tudi, kakšna je kakovost zraka v stanovanju.« Računalnik bo povezan z elektromotorji, ki na oknih odpirajo prezračevalne reže. »Še preden bomo ugotovili, da je v stanovanju slab zrak, se bo že zračilo,« je navdušen Jan.
Osnovnošolci in dijaki – na osemnajstih delavnicah jih sodeluje blizu dvesto – se ta teden na elektrotehniški fakulteti poglabljajo v vprašanje, kako delujejo elektronski mehanizmi in računalniški programi, ki bodo poganjali našo prihodnost. Preučujejo sisteme, ki bodo kot roboti oziroma »umetna inteligenca« sobivali s človekom in mu lajšali življenje. Mnogi tovrstni izdelki so že na trgu. Pametne hiše kot zaključene celote sicer še ni mogoče kupiti, a inteligentni, avtonomni sistemi, ki namesto vas odpirajo okna in uravnavajo temperaturo (na primer google nest, googlovo gnezdo), niso več znanstvena fantastika. Na poletnem taboru inovativnih tehnologij, počitniškem koristnem preživljanju prostega časa, pa se mojstrijo bodoče inženirke in inženirji, ki bodo znali takšne naprave tudi sestaviti – boljše različice od sedanjih.
Za kaj takega je treba najprej prodreti v drobovje že obstoječih naprav, da bi razumeli, kako delujejo.
»Roomba je v osnovi le sesalnik, a ga je mogoče še nadgraditi. Z očetom sva se dogovorila, da se po vrnitvi s poletnega tabora lotim programiranja naše roombe, da bo posesala hišo tudi tam, kjer je doslej ni,« je v sosednji učilnici namignil dijak Luka z II. gimnazije Maribor. Na delavnici z naslovom »Rumba, poglej, prisluhni in počisti« se je s kolegi lotil programiranja tega priljubljenega hišnega robota. Mentor delavnice, profesor Simon Dobrišek, je pojasnil, da je roomba (robotski hišni sesalnik, ki ga izdeluje podjetje iRobot) zastavljena kot odprtokodni sistem, torej jo je po nakupu še mogoče programirati. Z ustreznim pristopom lahko deluje tudi kot vozeča se platforma za kakršen koli (znanstvenoraziskovalni ali praktični) namen. »Algoritem, ki so ga za roombo naredili v podjetju, je enostaven. Da se ga izboljšati in prilagoditi lastnim potrebam,« je samozavestno dodal Luka.
Od igre do kariere
Sam se tudi med šolskim letom ukvarja s programiranjem. S prijatelji sodeluje na medšolskem tekmovanju, na katerem robotska vozila simulirajo reševanje ranjencev s terena. Vsako vozilo je opremljeno z robotskim vidom, ki ga prek ovir in skozi ovinke usmerja do ustreznih barvnih kroglic, ranjencev. Sliši se enostavno, a naloga je za mlade programerje težka. »Združiti moramo znanje o strojni opremi z znanjem programiranja,« pravi Luka. Tovrstnega združevanja je v elektrotehniki vse več. Luka bo do petka denimo roombo naučil ubogati glasovne ukaze – da bo znala prepoznati glas »gospodarja«, ga ločiti od glasov iz okolice – in sesati do visokega sijaja.
Na elektrotehniški fakulteti se trudijo z več letnimi prireditvami (poletni tabor letos poteka že sedemnajsto leto zapored) popularizirati študij elektrotehnike. »Pravzaprav me čudi, da se še vedno nesorazmerno več študentov vpisuje na družboslovne in humanistične fakultete, ko pa je jasno, da bo službe v prihodnosti najlažje najti prav na našem področju,« je na fakultetnem hodniku dejal profesor Matevž Pogačnik. Dejstvo je, da v uspešnih informacijskotehnoloških podjetjih v Sloveniji ves čas primanjkuje programerjev in inženirjev, ki bi lahko sledili ostremu vzponu informacijskotehnološke industrije.
Nekateri, ki so pred sedemnajstimi leti skozi igro med počitnicami začeli na elektrotehniški fakulteti spoznavati visoko tehnologijo, so danes že lastniki takšnih podjetij. »Dela je za vse dovolj,« pravi Pogačnik.
