Kakor koli že, bolj zapleteno bi bilo odgovoriti na vprašanje o trenutnem stanju slovenske dramske pisave. Eno boljših priložnosti za merjenje njenega utripa vsekakor ponuja pravkar končani Teden slovenske drame v Kranju, festival, ki je v celoti posvečen domači dramatiki in njenim različnim pojavnim oblikam – tako novim dramskim besedilom kot izbranim uprizoritvam, ki so nastale po slovenskih predlogah pri nas in v tujini. Pri oblikovanju uporabnega mnenja je smiselno upoštevati oboje – torej količino in kakovost novo nastalih besedil ter načine, na katere se slovenska dramatika udejanja na odru in s tem šele zares oziroma dokončno zaživi.
Če se najprej pomudimo pri prvem vidiku, le težko spregledamo, da strokovne komisije, ki imajo opraviti z dramskimi novitetami, v zadnjih letih praviloma ne omedlevajo od navdušenja: žirija za Grumovo nagrado, namenjeno najboljšemu dramskemu besedilu leta, je pred dobrim mesecem v poročilu oznanila, da je na letošnji natečaj prispela rekordna količina besedil, in sicer 82, medtem ko se je njihovo število v preteklih letih najpogosteje gibalo med 30 in 50, a je med drugim tudi opozorila, da so mnogi izdelki po umetniški plati skromni, z uprizoritvenega vidika pa premalo premišljeni – da jim torej manjka obrtne in vsebinske kakovosti, kar je opažanje, ki ga je bilo zaslediti tudi prejšnja leta. Zelo podobno so ugotavljali člani žirije za žlahtno komedijsko pero, ki ga podeljujejo na celjskih Dnevih komedije: na natečaj pride precej besedil, vendar jih je večina neuporabnih, saj ne ustrezajo osnovnim (v tem primeru tudi žanrskim) merilom za uprizarjanje. Po drugi strani se seveda na obeh natečajih znajde dovolj kakovostnih besedil (običajno se izkaže, da so jih napisali že znani in uveljavljeni avtorji), zaradi česar lahko položaj interpretiramo z dveh povsem nasprotnih si gledišč: lahko odmahnemo z roko, češ da je večina sodobnih slovenskih dramskih besedil zanič, ali pa dokaj zadovoljno zaključimo, da vsako leto nastane vsaj ducat novih dram, ki so dovolj tehtne in dodelane, da si brez dvoma zaslužijo odrsko postavitev, kar je glede na velikost našega gledališkega prostora – in ob obilni zalogi besedil iz preteklosti – popolnoma dovolj.
Še nekaj več optimizma utegnejo zbujati razmerja na gledaliških odrih, ki sem jih imel kot selektor Tedna slovenske drame v zadnjih treh sezonah priložnost še podrobneje opazovati. Število predstav, ki letno nastane po uprizoritvenih predlogah slovenskega izvora, je razmeroma stalno (rahlo se celo zvišuje, lani jih je bilo več kot 50) in ima tudi dokaj otipljiv delež v celoti slovenske profesionalne gledališke produkcije: na splošno bi lahko ocenili, da na domačih besedilih temeljita približno dve izmed petih predstav, kar se zdi čisto spodobno. Še bolj pomenljivo je dvoje: da je bil lani pretežni del teh uprizoritev postavljen v gledaliških institucijah, kar je občuten premik v primerjavi s časom, ko so predstave po slovenskih predlogah (pogosto v obliki avtorskih projektov) nastajale zlasti pri neodvisnih producentih; in da so prevladovale krstne uprizoritve nov(ejš)ih dram, le malo pa je bilo predstav po besedilih iz zgodovine slovenske dramatike. To daje vtis, da obstaja v gledališčih skoraj zgledna stopnja zaupanja v kakovost in aktualnost sodobne domače dramske pisave, ki navsezadnje dovolj uspešno išče pot tudi na tuje odre. Pretirana kritičnost do kondicije današnje slovenske dramatike bi bila zato najbrž odveč, sploh če upoštevam občutek, ki se mi je porodil pred nedavnim: da se po obdobju, ko so gledališča tožila, da manjka primernih slovenskih besedil, zdaj včasih zazdi, kot da manjka ustvarjalcev, ki bi znali nekatera (sploh pa nova) slovenska besedila ustrezno postaviti na oder v vsej njihovi vsebinski večplastnosti in izzivalnosti.
