Bodeča žica nikdar ni bila simbol varnosti. Lahko je simbol izključevanja – pomislimo na koncentracijska taborišča. Predvsem pa je simbol okupacije. Med drugo svetovno vojno je fašistična oblast z bodečo žico obdala Ljubljano. Današnja oblast na Slovenskem z bodečo žico obdaja državo – z bodečo žico, okrašeno z neofašističnim simbolom. Tako kot fašisti med drugo svetovno vojno tudi današnji oblastniki postavljajo žico v imenu varnosti. A nekaj nam mora biti popolnoma jasno: to je njihova varnost, ne naša. Naša varnost je ogrožena. Ogrožena je, ker je ogrožena naša temeljna svoboda. Varnost je namreč politični pojem in je ni, če je kratena temeljna svoboda, brez katere ni politike.
Žica ob Kolpi je simbol novega reda. Simbol novega reda je simbol okupacije. Če si okupiran, po definiciji nisi svoboden. Pomena žice ob Kolpi ne prenapihujem: s postavitvijo simbola okupacije je bil že narejen prvi korak realni okupaciji naproti. Vlada, ki se je odločila postaviti to žico, je postala naš okupator. Mi pa smo okupirani. Ne še tako, da bi to že boleče občutili, smo pa že znotraj bodeče žice. Kvalitativni premik je bil storjen. Zdaj so na vrsti kvantitativne spremembe. Dialektika pač.
O okupaciji lahko govorimo v več kot enem pomenu. Govoril sem o simbolni okupaciji in o okupaciji kot političnem napadu na temeljno svobodo. Na ta konkretni akt okupacije, ki ga predstavlja postavitev žice ob Kolpi, lahko gledamo tudi z vidika delovanja prevladujočega – in vladajočega – politično-ekonomskega sistema. Je eden od mnogih ukrepov, katerih cilj je politično razlaščanje in podrejanje prebivalstva znotraj EU. Vlada, ki ji pravimo slovenska, niti v sanjah ni sprejela odločitve o postavitvi bodeče žice na schengensko mejo na lastno pest. Vlada na Slovenskem deluje v sklopu politične mašinerije, katere naloga je zagotavljati pogoje za razširjeno reprodukcijo neoliberalističnega gospostva. Zaradi aktualne krize sistema je eden od teh pogojev postal politična razlastitev ter podreditev – okupacija prebivalstva. Neoliberalistična politika, uradna politika EU, je namreč v tako hudem nasprotju z večinskimi interesi, da mora za svoje preživetje nujno preventivno preprečiti možnost izbruha ljudskega nezadovoljstva in nastopa politične opozicije. Bodeča žica na Kolpi je element tega samovarovanja, del paketa podrejanja. Ko nas okupira lastna vlada, nas okupira EU.
Ampak ni mi treba govoriti abstraktno. Poglejmo si fotografije s Kolpe. Nekaj metrov stran od brega se vije ta grozljiva žica. Žica preprečuje dostop do reke. V tem letnem času večini seveda ni do kopanja, poleti – vsa doslejšnja poletja – pa so se ljudje tam kopali. Posedali in poležavali so na bregu, do katerega zdaj ni več mogoče priti. Zdaj smo izgubili in reko in breg, vodo in zemljo. Naša vlada brani schengen in nam je vzela lep kos naše zemlje ali, bolj tehnično rečeno, ozemlja.
Ker EU nima niti imigracijske politike niti zunanje politike in ker mi nimamo svoje vlade, ampak imamo vlado, ki dela za druge, nam je zdaj preprečen dostop do dela lastnega ozemlja. Če bi EU imela imigracijsko politiko, ne bi bilo treba postavljati na njeno mejo bodeče žice, ki ne rešuje nobenega problema, temveč je substitut za politiko. Če bi imela zunanjo politiko, bi v najslabšem primeru vsaj ublažila ameriški (in posledično izraelski, savdski, katarski) destruktivizem na Bližnjem vzhodu in begunske krize morda sploh ne bi imeli. In če bi imeli slovensko vlado (in ne bruseljske ekspoziture na Slovenskem), bi varovala državno ozemlje. Tako pa ta vlada s svojimi dejanji sporoča (v starinskem jeziku rečeno), da na Slovenskem nismo mi gospodar.
In mi bomo to mirno požrli? Tu je snov za skupni nastop politične desnice in levice. Ne za zlizanje levice in desnice, marveč za nastop ene in druge proti skupnemu nasprotniku ali sovražniku, proti protinacionalnim in protiljudskim ukrepom vlade. »Protinacionalnim« ker de facto izgubljamo državno ozemlje in suverenost, in protiljudskim, ker se okoli nas postavlja bodeča žica.
Tam, kjer je postavljena, je žica pretrgala sosedske odnose (in to odnose z evropskimi sosedi!), zadala udarec gospodarski dejavnosti lokalnega prebivalstva (kmetijstvu, turizmu, lovu in ribolovu), presekala poti divjadi. Na to opozarjajo Kostelci, ki so objavili peticijo proti žici (http://www.pravapeticija.com/ica_ob_kolpi-kostel_je_proti). Ampak to je en glas, ta bodeča žica pa nas prizadeva kot nacijo in ljudstvo. Zato bi morali dvigniti glas vsi, sicer se nas ne bo slišalo. In če se nas ne bo slišalo – če se ne bo slišalo, da nočemo živeti za bodečo žico in da ne dovolimo, da bodeča žica ovira naše svobodno gibanje po svoji zemlji, po lastnem ozemlju –, če v takem položaju, kakršen je ta, ne bomo ničesar naredili, bomo pač živeli za bodečo žico, ki bo meja in mera naše svobode. In tedaj bomo ugasnili kot nacija in bomo izbrisani kot ljudstvo. Evropejci bomo lahko pa še vedno.
