Poljski ustvarjalni tandem, režiser Michał Borczuch in dramaturg Tomasz Śpiewak (tudi prirejevalec besedila), Drame princes razpne kar najdlje tudi v postavitvenem vidiku, pri tem tvega marsikaj, pravzaprav veliko, saj v svojem konceptu ne stremi h ugodni komunikativnosti predloge, ampak jo zazida v hermetični okvir – in jo s tem na neki način, pogojno rečeno, ohranja »avtentično«. Tesnoba, napor, vakuum, nadrealnost, tavanje, vegetiranje in absurd se vpijajo v odrsko dogajanje, ki je sicer zrežirano do zadnje potankosti, a ga to ne (za)varuje pred morebitno blokado opazovalca; blokado, ki izvira iz »nemoči« razumevanja, identifikacije in smiselnega povzemanja, kar pa navsezadnje (ali ne?) ni nič drugega kot jasna ali subverzivna namera avtorice. Ker toliko, kolikor postavitev čvrsto in v obsegu neizprosno posega po dialoški ravni, toliko, morda še bolj, operira s potencialom uprizarjanja kot svojevrstne likovne inštalacije (scenografinja Dorota Nawrot), kot žanra, ki je v osnovi vselej odprtokoden in tako ali drugače sugestiven.
Nizanje ambientalnih sekvenc nemalokrat teče nepovezano, mimo logike s povedanim, včasih so te slike pobrane iz zlizanega vsakdana, spet drugič potekajo prek zgovorne metaforike, ki še bolj kot besede zarežejo kot kritika – družbe, feminizma, mačizma, tradicionalizma. K t. i. govornim ploskvam se z vso težo pripnejo še situacijske/atmosferske in ko se k razkosanim psihološkim profilom Sneguljčice, Trnuljčice, Rozamunde, Sylive Plath, Ingeborg Bachmann, Jacqueline Onassis in Elfriede Jelinek primakne še njihova dejavnostna/fizična večpomenskost, uprizoritev zdrsne v naporno polifonijo znakov in sporočil. Damjana Černe, Daša Doberšek, Janja Majzelj, Boris Kos, Anja Novak in Maruša Oblak se v tem anorganskem sistemu uprizarjanja – ki vase vpleta še video (filmsko) naracijo, petje in izčrpavajočo retoriko – v občutni kolektivni drži gibajo med funkcijo imitiranja, govornih aparatov in skulptur, pri tem so kondicijsko polni, značajsko fleksibilni, predvsem pa je dobrodošla njihova prava mera distance do izvajanja, ki mestoma preseka resnobno noto celote, ki jo sicer razžira slutnja smrti, brezizhodnosti ter večne podrejenosti in objektivizacije ženskega spola.
