Spletni portal Zlovenija, ki je ob porastu sovražnega govora, uperjenega proti beguncev, na enem mestu zbiral ksenofobične in rasistične izjave uporabnikov spleta skupaj z njihovo fotografijo, je sicer ugasnil, a debata o njegovi metodi in učinku ostaja živahna. »Ta stran ne bi smela obstajati,« je zapisal anonimni avtor portala, »ker je skrajna, ker priča o tem, da so odpovedali vsi drugi načini ohranjanja osnovnih civilizacijskih standardov in nam je preostalo le še nastavljanje zrcala.«
Sankcije le izjemoma
Čeprav tako ustava kot kazenski zakonik prepovedujeta spodbujanje in javno razpihovanje sovraštva in nestrpnosti, avtorje takšnih dejanj le izjemoma doletijo sankcije. Pogoji za kaznivost sovražnih izjav so po razlagi in praksi državnega tožilstva in sodišč zelo zahtevni, saj med drugim iščejo elemente konkretnega ogrožanja ali motenja javnega reda in miru, opozarja namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek. Slovenija je po besedah koordinatorice projekta Z (od)govorom nad sovražni govor dr. Veronike Bajt »ubrala pot maksimalne tolerance, saj kot nekdanja socialistična republika še vedno pomni znameniti 133. člen o t. i. verbalnem deliktu, iz česar izhaja strah pred očitki o kršitvi svobode govora«. A če slednja ne spoštuje načela enakosti, to ni več svoboda govora, temveč svoboda do diskriminacije, izključevanja, nasilja, opozarja Bajtova.
Ali je torej do nekoga, ki potepta načelo enakosti in pod pretvezo svobode govora prestopi v polje ksenofobije in rasizma, kljub temu treba biti strpen? Filozof in publicist dr. Boris Vezjak z mariborske filozofske fakultete takšni logiki ostro nasprotuje: »Eno najbolj zgrešenih prepričanj v boju proti nestrpnosti je, da je »biti nestrpen« v boju proti nestrpnosti znova oblika nestrpnosti in da je obsojanje sovraštva že samo po sebi oblika sovraštva. Temu pravimo v filozofiji paradoks strpnosti: če bi namreč do nestrpnih bili strpni, bi neskončna strpnost vodila do svojega izničenja, saj ne bi bili več sposobni braniti strpne družbe in bi na koncu prevlada nestrpnost.« Zato nestrpnost – v smislu pregona – nujno terja nestrpnost, opozarja Vezjak.
»Zažiganje hiše, da opozoriš na ukradeno kolo«
In prav zato se mu »nestrpnost« Zlovenije oziroma njenih avtorjev ob popolni neučinkovitosti organov pregona zdi legitimna in učinkovita. S tem se pravzaprav strinja tudi Rovšek. Čeprav takšna oblika državljanske »samopomoči«, kot pravi, ni sprejemljiva, jo je treba razumeti v kontekstu, ko »država primerov sovražnega govora praktično ne sankcionira in ne daje signalov, da to ni sprejemljivo oziroma je lahko v sedanjih razmerah celo nevarno«.
Poznavalec spleta in družbenih omrežij Domen Savič sicer priznava, da je bil namen Zlovenije dober, a si s tako ekstremnimi metodami na dolgi rok kot družba povzročamo več škode kot koristi. »To je zažiganje hiše, zato da opozoriš na ukradeno kolo.« Če bo postalo normalno, da družbene probleme rešujemo z ekscesi, bomo prenehali iskati sistemske rešitve, opozarja sogovornik, hkrati pa bodo za enak učinek potrebni vse večji ekscesi. Bolj smiselno bi se mu zdelo, da bi se avtorji portala osredotočili na izjave politikov, mnenjskih voditeljev, medijev. »Bistveno premalo se ukvarjamo z nesprejemljivo retoriko parlamenta in vlade, ko ta govori o beguncih,« je prepričan Savič. Nek obskuren profil na facebooku namreč ne nosi enake teže kot izjave politikov v osrednjih medijih. Če obskurneža izpostavimo brez ustreznega kritičnega konteksta, lahko s takšnim populariziranjem oziroma normaliziranjem sovražnega diskurza naredimo celo precej škode. Če bi torej že samo pri javnih osebah začeli dosledno izvajati zakonodajo, ki za sovražni govor predpisuje sankcije, vztraja Savič, bi njegovo nesprejemljivost dojeli tudi »običajni« državljani.
Je tako obsežen virtualni prostor sploh mogoče nadzorovati in regulirati?
Čeprav se zdita ob poplavi nestrpnih izjav večji nadzor in regulacija družbenih omrežij dobra ideja, pa sogovornik opozarja, da se je tega treba lotevati s »tresočo roko«. »Praksa v Bolgariji, Srbiji in nekaterih drugih državah, kjer so splet začeli obravnavati kot javni prostor, je pokazala, da so uporabnike facebooka doleteli plačilni nalogi tudi za zgolj politično nekorektne izjave.« Sprašuje se tudi, ali bi bilo tako obsežen virtualni prostor sploh mogoče nadzorovati in regulirati – in ali to ne vodi v neko drugo skrajnost.
Rovšku se medtem odločitev policije, ki je letos sprejela predlog varuha, da se tudi splet šteje za javni prostor, zdi pomemben korak naprej. Ali in kako bo zadeva delovala, bo pokazal čas, a če bo prestala sodno presojo, bo to po njegovem mnenju pomembno sporočilo države, da je izražanje sovraštva do najranljivejših družbeno nesprejemljivo – in to na vseh ravneh. »Sklicevanje na zasebnost in varstvo osebnih podatkov se mora v primerih javno dostopnih spletnih vsebin umakniti drugim vrednotam, predvsem ustavni določbi o protiustavnosti javnega spodbujanja ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti.«
