Režiser Matjaž Pograjc je nalogo scenarija zaupal političnemu novinarju Boštjanu Videmšku, ki se je žanra dokumentarno-umetniškega besedila za gledališče lotil prvič, a s pomočjo utečenih metod raziskovalnega novinarstva. Tekst dobro dohaja naravni dramatični lok smučarjevega življenja, poudari njegovo za svet vrhunskega športa nekonvencionalno osebnost, usmerjenost v duhovnost in intelektualno širino. A enodimenzionalni, že kar karikirani stranski liki in Petrovičeva neomadeževana popolnost figuro tega nedvomno kompleksnega človeka vseeno sploščita in utrjujeta v točno tisto herojsko vlogo, v kateri se po pričevanjih ni počutil najbolj lagodno. Glede na že v osnovi nekoliko bolj komercialno zastavitev projekta pa tak oris natančno zadosti predvidenemu režijskemu okvirju. To ni samo kritika, razveseljujoče je, da je uprizoritev v gledališče zvabila maso negledališke publike.
In to v kakovosten teater. Pograjčevo fizično gledališče je v kombinaciji s čisto betontančevskim stalnim ansamblom (poleg Primoža Bezjaka, ki igra Roka, še Katarina Stegnar) kot narejeno za uprizarjanje takšnih tem. Moč uprizoritve je namreč bolj kot v besedilu in njegovi interpretaciji, ki se ne more izogniti melodramatičnemu priokusu, v estetiziranem odrskem gibu – simulaciji smučanja, joge, gimnastike na drogu in predvsem v dovršenem uprizarjanju gibanja pod vodo viseč na plezalni vrvi. To ni samo poza in spektakel, ampak fizičnemu teatru in samemu Petroviču skupna filozofija fizičnega samopreseganja, iskanja popolnosti v gibanju za doseganje nekega učinka. Predstava je dinamizirana tudi čez večnamenske vrteče se in premične krožne konstrukcije, ki uokvirjajo prizore ali pa dobijo asociativno vlogo kolesja industrije spektakla ipd. Jekleno scenografijo mehčajo na čeznjo razpeto platno projicirane animacije ilustracij Mete Wraber, ki so za gledalca glavni poetični kanal za spust v Rokove modrine.
Dejstvo je, da gre za uprizoritev, ki je nekoliko prilagojena tržnim namenom in da teater tega tipa ne sme izpodriniti zahtevnejšega. Občutljivejšim se bo posebej težko navaditi na reklamne izložbe s sponzorskimi artikli v preddverju, čeprav napol zakamufliranimi v razstavo retrodizajna. Kljub omejitvam, ki jih takšni okvirji neogibno postavljajo, v uprizoritvi predstava, pohvalno, ne popušča.
