Delodajalske organizacije se znova lotevajo bolniških odsotnosti, ki so jim že leta trn v peti. Prepričani so, da se je treba zdravstvenega absentizma oziroma »izogibanja dela«, kot temu rečejo sami, lotiti z zaostritvijo zakonodaje. Med drugim z znižanjem višine nadomestila in njegovo časovno omejitvijo, dostopom delodajalca do zdravstvenih podatkov bolnika in uvedbo tako imenovanih čakalnih dni, med katerimi bolniška odsotnost ne bi bila plačana.
Tatjana Čerin, izvršna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) za socialni dialog, opozarja, da delodajalci za nadomestila pri bolniških odsotnostih namenijo okoli 215 milijonov evrov na leto, ta strošek pa naj bi bil zaradi nadur preostalih zaposlenih oziroma nadomeščanj še bistveno višji. »Nadomestilo za bolniško odsotnost je še vedno previsoko in stimulira delavca, da ostaja dlje na bolniškem dopustu.« Po mnenju Čerinove oziroma delodajalcev bi morali omejiti tudi njegovo trajanje; če gre za resno obolenje, bi morali delavca invalidsko upokojiti ali ga zaradi zmanjšane zmožnosti premestiti na drugo delovno mesto. Čakalne dneve pa bi morali po predlogu delodajalcev uvesti zato, »ker opažamo, da traja večina bolniških od ponedeljka do srede ali pa od srede do petka«. Prehladna obolenja po oceni Čerinove sploh niso bolezen: »Morebitnemu kašljanju se lahko izognemo tako, da delavec tiste dni opravi delo od doma.«
Zahtevo za delodajalčev vpogled v zdravstvene podatke zaposlenega utemeljuje s tem, da želijo biti delodajalci bolj na tekočem z zdravjem delavca. Tako bi, kot pravi, predvsem manjši delodajalci zmanjšali negotovost in lažje organizirali delo, obenem pa naj bi zaposlenemu tudi laže prilagodili delovno mesto.
»Ljudje bodo bolni hodili na delo in širili okužbe«
Sindikati predlogom delodajalcev nasprotujejo, saj so prepričani, da je »kaznovalna politika« zastarela in povsem neučinkovita. Lučka Böhm iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) pravi, da upad števila bolniških odsotnosti, zlasti v lanskem letu, ni plod omejitev in sankcij, ampak ukrepov promocije zdravja na delovnem mestu, ki jih zadnja leta okrepljeno izvajajo na ministrstvu za zdravje, sindikati in druga združenja. Spremembam sistema sindikati sicer ne nasprotujejo, vendar pa bi morali biti ti usmerjeni v čim hitrejšo rehabilitacijo in varno vrnitev na delovno mesto.
Še ostrejša je zdravstvena stroka. »Od takega skrpucala lahko pričakujemo le, da se bo povišala resnost bolezni,« opozarja dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela. Sama bi se absentizma lotila drugače. »O delazmožnosti bi namesto splošnih zdravnikov morali odločati specialisti medicine dela. Ti lahko glede na poznavanje delovnih mest presojajo, kdaj in kaj bi lahko pacient delal oziroma kako bi lahko delovno mesto prilagodili njegovemu zdravstvenemu stanju,« pojasnjuje Dodič-Fikfakova in dodaja, da takšnih izvedencev seveda ne bi smel plačevati delodajalec, ampak zavarovalnica. V razmislek ponuja tudi spremembo sistema, po katerem bi, tako kot na Nizozemskem, prvih 30 dni bolniške plačevala zavarovalnica, preostalo delodajalec, in ne obrnjeno, kot je sedaj.
Dr. Tatjana Kofol Bric z Nacionalnega inštituta za javno zdravje kot neutemeljena izpostavlja predvsem dva predloga delodajalcev – uvedbo čakalnih dni in dostop do delavčevih zdravstvenih podatkov. »Do tri dni bolniške se porabi predvsem za akutna prehladna obolenja. Če za ta čas ne bi bilo plačano nadomestilo, bi se izjemno povečalo število ljudi, ki bi kljub bolezni vztrajali na delovnem mestu in s tem širili akutne okužbe med sodelavci.« Glede zahteve po dostopu do delavčevih zdravstvenih podatkov pa opozarja, da bi lahko delodajalci medicinsko diagnozo zlorabljali »za prikrito selektivno ukrepanje proti posameznim obolelim«. Kofol-Bričeva opozarja še na eno nevarnost. Po tem ko je Zujf že znižal višino nadomestil za 10 odstotnih točk, bi dodatno zaostrovanje lahko ogrozilo materialni položaj delavcev in s tem povečalo sredstva za socialne transferje.
Slovenska zakonodaja najmanj restriktivna
Mednarodne primerjave sicer kažejo, da je slovenska zakonodaja glede bolniških odsotnosti najmanj restriktivna v EU, še zlasti zaradi neomejene absolutne višine nadomestil in časovno neomejenega trajanja, ki ga v EU pozna le še Bolgarija.
Kljub temu pa na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) menijo, da je za učinkovitost sistema bolj kot strožja ureditev pomembna celovita skrb za zdravje delavcev in čimprejšnjo vrnitev zdravih in motiviranih delavcev na delovna mesta. »Čeprav so se v času krize nekatere države, med njimi tudi Slovenija, zatekle v ostre reze tudi na področju zdravstvenega absentizma, pa so analize pokazale, da so restrikcije neučinkovite in predstavljajo nevarnost za poškodbe pri delu, kronične bolezni in prezgodnjo upokojitev, pa tudi manjšo produktivnost in višje stroške države,« opozarja višji svetnik na ZZZS Boris Kramberger. Analiza Mednarodne organizacije dela (ILO) na primer ugotavlja, da so ob delu bolnih zaposlenih stroški nižje produktivnosti kar trikrat višji kot ob njihovi bolniški odsotnosti.
