Ruben Andersson je švedski raziskovalec, ki se je pred več kot sedmimi leti odpravil v Senegal in zahodno Afriko ter nato nadaljeval pot v Maroko, do meje s Španijo, kjer je v devetdesetih letih potekala prva faza eksperimenta obzidovanja Evrope. »Ko ograja v španskih enklavah Ceuta in Melilla, zgrajena v devetdesetih tudi z evropskim denarjem, ni bila dovolj in so ljudje le na bolj obupane načine vseeno poskušali priti v Evropo, je bil odgovor ta, da so Španci, ponovno z denarjem EU, zgradili še višjo ograjo,« je v pogovoru za Objektiv razložil raziskovalec z London School of Economics. Svojo etnografsko analizo migracij in industrije, ki se napaja iz ilegalizacije vstopa ljudi v Evropo, je lani objavil v knjigi z naslovom Illegality, Inc.
»Ko tudi nova, višja ograja ni pomagala, so zgradili še tretjo, z reflektorji, avtomatičnimi razpršilci solzivca in vsem drugim.« Zdelo se je, da je to za nekaj časa ljudi odvrnilo od poskusov prehoda in začeli so iskati druge poti, po morju ali drugod. Sledila je okrepitev vojaških in policijskih patrulj in ljudje so bili spet v večjem številu pred ograjami. »Zdaj se v odgovor na to stopnjo vztrajnosti gradi četrta ograja iz bodeče žice, tokrat na maroški strani,« opisuje, kar imenuje prekleti začaran krog nadzora in varnostnih politik. »Neuspeh vse bolj militariziranih ukrepov nadzora mej in varnostnih politik paradoksalno ustvari le še večji trg za še več istega – odgovor na neuspeh je, da je treba zgraditi še več in še bolj sofisticirane sisteme nadzora,« opisuje nadgrajevanje v temeljih zgrešene politike.
Podoben vzorec opisuje na južnem robu Balkana. Ko je Grčija zgradila zid proti Turčiji, so migranti najprej pot le zamaknili nekoliko bolj na vzhod proti Bolgariji. A ko je tudi ta zgradila zid na svoji meji s Turčijo, so se ljudje vrnili proti zahodu, na mnogo bolj nevaren zadnji del poti v EU – s čolnom. Cilj so postali Turčiji najbližji grški otoki, ki so brez infrastrukture in še slabše pripravljeni na sprejem ljudi kot grška celina in Atene. »Sistem nadzora mej vedno znova propade. Preprosto to ni in ne more biti učinkovita, dolgoročno vzdržna politika. Je pa to način, kako varnostno-policijski sistemi in vojaška industrija ohranjajo in krepijo vire lastnega financiranja.«
Ruben Andersson posebej poudari netransparentnost tako oblikovanja teh sistemov kot njihovega financiranja. Represivne, vse bolj militarizirane politike nastajajo brez primernega demokratičnega dialoga, najpogosteje pod vplivom močnih lobističnih skupin, kot je Evropska organizacija za varnost, in pridejo pred evropski parlament že izoblikovane. Nato umanjka še nadzor tako nad smotrnostjo kot učinkovitostjo teh politik.
Financiranje vojaške in varnostne industrije
Spomni na Skupino osebnosti, v kateri so sedeli tako predstavniki vlad kot glavnih igralcev evropske vojaške industrije in nekdanji svetovalci Nata (med drugim so bili vključeni direktorji ali predstavniki podjetij Diehl Stiftung&Co, Finmeccanica, EADS, INDRA, Thales, BAE Systems, Eurocontrol, OCCAR). Skupaj so leta 2004 oblikovali poročilo o prihodnosti varnosti v EU. Tri leta kasneje oblikovani uradni evropski raziskovalni programi na področju varnosti v okviru sedmega poglavja so vključevali večino njihovih predlogov. Študija, ki jo je lani naročil odbor evropskega parlamenta za državljanske pravice, pravosodje in notranje zadeve, je analizirala 1,4 milijarde evrov težak kos sredstev, namenjenih varnostnim raziskavam v sedemletnem obdobju. Ugotovila je, da »so varnostne raziskave v glavnem služile industriji in ne evropskim družbam«.
Mednarodna organizacija za človekove pravice Amnesty International je v lanskoletnem poročilu Človeška cena trdnjave Evrope (The human cost of Fortress Europe) analizirala slabe 4 milijarde evrov, ki jih je direktorat komisije EU za notranje zadeve namenil v obdobju 2007–2014 v podporo državam članicam v okviru programa SOLID. Skoraj polovica sredstev je bila namenjena za nadzor, opremo in tehnološko infrastrukturo nadzora zunanjih mej schengenskega območja. Samo 17 odstotkov je šlo za azilne postopke, sprejem, nastanitev in integracijo beguncev, medtem ko je bil skoraj enak delež namenjen sofinanciranju letov, s katerimi se ljudi deportira iz Evrope.
Martin Lemberg Pedersen, docent in raziskovalec Centra za migracijske študije univerze v Kopenhagnu, je raziskoval privatizacijo nadzora mej. Pogledal je primer italijanskega vojaško-varnostnega podjetja Finmeccanica, evropskega sistema nadzora mej EUROSUR in britanske mednarodne varovalne korporacije G4S, ki jo je med drugim Izrael najel, da upravlja zanj zapore, v katere zunajsodno, za nedoločen čas zapirajo Palestince in jih tam mučijo, zaradi česar je podjetje tudi predmet mednarodnega bojkota globalne civilne družbe. »Robotna, z ultrardečimi toplotnimi senzorji opremljena letala, ki nadzirajo meje, satelitski nadzor in vojaški roboti so del vse bolj napredne, visokotehnološke in dehumanizirane industrije nadzora mej. Gre za neposreden rezultat močne vloge in lobiranja vojaške industrije pri oblikovanju evropskih politik.« Ob tem Martin Lemberg Pedersen svari, da imajo države, obsedene z izvoznim gospodarstvom, vojaška industrija in mednarodni bančni sektor skupni interes v privatizaciji nadzora mej.
Ruben Andersson podobno izpostavi preplet nacionalnih interesov posameznih držav članic EU, njihovih močnih gospodarskih igralcev na področju vojaške industrije in skupnih interesov EU, da bi okrepili evropsko vojaško industrijo, zato da bi ta lahko bolje konkurirala globalno vodilnim, ameriškim in izraelskim podjetjem. »Vidimo, da se za nadzor meja razvija in uporablja vse več orodij in tehnologij nadzora. Gre za novo polje možnih investicij. To pa spremlja tudi pravno nazadovanje – Španija je nekoč neformalne, v temi noči izvršene izgone ljudi zdaj uzakonila in omogočila, da se ljudem, ki so prebežali na njeno ozemlje, 'zakonsko' zanika njihova neodtujljiva pravica do azila. Izgoni in vračanja, metanje ljudi nazaj na maroško stran se dogajajo sredi belega dne, pred kamerami. Če se ta trend ne bo ustavil, lahko zaidemo v zares nevarne vode. Ob koncu dneva se moramo zavedati, da tudi mi kot prebivalci Evrope nismo imuni in izvzeti iz teh sistemov vse bolj kaznovalnih in brutalnih politik. Tehnologije in ukrepe, ki se uporabljajo proti ljudem, ki želijo sedaj priti v naše države, lahko oblasti zelo hitro uporabijo tudi navznoter, proti lastnim državljanom.«
Sistem izkoriščanja in napačnih politik
Švedski raziskovalec dvakrat opozori na 60 milijonov beguncev, kolikor jih je trenutno na svetu – največje število iz domačih držav razseljenih ljudi po koncu druge svetovne vojne. Večina, skoraj devet desetin, jih je v državah v razvoju, ki mejijo na konfliktna območja. Tako Evropa kot tudi celotni zahodni svet sta zatajila.
»V EU nas je pol milijarde – petsto milijonov ljudi, ki smo med najbogatejšimi zemljani, z najbolj razvitimi in naprednimi sredstvi, sistemi in znanji. Vse imamo, da odigramo svojo vlogo na odgovoren in human način. Če se streznimo, bomo ugotovili, da število ljudi, ki prihajajo v Evropo, v globalnem okviru ni visoko.« Opomni, da če ti ljudje ne bi prihajali peš, ampak po običajnih poteh, z letali in javnimi prevoznimi sredstvi v okviru uradnih shem naselitev in sprejema beguncev, bi bilo to popolnoma neproblematično in lahko del običajnih postopkov. A so iz preračunljivih političnih razlogov evropske nacionalne vlade iz tega naredile krizo in situacijo spremenile v izredne razmere.
»Ni treba, da je tako. Res pa je, da to politikom olajša uvedbo še več propadlih ukrepov nadzora in militarizacije mej, ki se morda na prvi pogled zdijo ostri, strogi ukrepi, a so neučinkoviti. V Evropi se nočemo soočiti s tem, da so naše lastne ekonomske in vojaške politike prispevale in povzročile mnoge stiske, zaradi katerih ljudje bežijo s svojih domov.«
Poleg škodljivih ekonomskih in vojaških mednarodnih politik je EU v zadnjih desetletjih zaprla ali vsaj močno zožila tudi vse legalne poti v Evropo. »Nekoč so ljudje, ki niso imeli posebnega, specializiranega znanja, lahko prihajali v Evropo po nekdanjih kolonialnih poteh ali prek programov gastarbajterstva, ki jih je imela Nemčija,« opozori Ruben Andersson. Danes nič od tega ne obstaja več, a ne zato, ker za to ne bi bilo potreb. Razlog je mnogo bolj perverzen.
»Če ti uspe priti v Evropo in ostaneš brez dokumentov, boš vseeno lahko našel delo,« zmaje z glavo švedski raziskovalec. »Na neformalnem trgu, denimo v kmetijstvu, negi ali gradbeništvu. Tega države ne želijo zares preprečiti in urediti, saj bi bili potem delavci bolj zaščiteni, delodajalci pa jih ne bi mogli tako zelo izkoriščati. Ekonomske koristi za kapital, ker imajo lahko nezaščitene, nedokumentirane delavce migrante, so občutne in očitne. EU s svojo zakonodajo ni pri tem prav nič pomagala ljudem in tako smo ustvarili neformalne trge dela, ki zelo koristijo delodajalcem, a škodujejo vsem delavcem – ker so neposredno izkoriščani ali ker se v sedanjem sistemu postopoma znižujejo standardi za vse.«
Svetohlinstvo, podmazano s konkretnimi dobički, je v sedlu. »Politiki imajo polna usta besed o strogih varnostnih ukrepih in ostrem nadzoru, a sistemsko dopuščajo, da ljudje ilegalno prihajajo v Evropo in se jih nato izkorišča kot najcenejšo in najranljivejšo delovno silo. Politiki želijo zveneti močni, a v resnici nočejo narediti ničesar, da bi bile stvari sistemsko urejene in pravične. Priče smo tragičnemu polomu politike.«
