V slovenskih podjetjih napovedujejo, da bodo v drugi polovici leta na novo zaposlili okoli 16.400 delavcev. Skupno število zaposlenih (ob hkratnih odpuščanjih) naj bi se povečalo za nekaj manj kot 4000 oziroma za 0,6 odstotka, kaže prva raziskava Napovednik zaposlovanja, ki so jo izvedli na zavodu za zaposlovanje.
Največ novih zaposlitev načrtujejo delodajalci iz tako imenovanih drugih raznovrstnih dejavnosti, kamor sodijo najslabše plačana dela, ki jih opravljajo predvsem agencijski delavci v gradbeništvu, prometu in skladiščenju. Najpogosteje iskani poklici so še naprej varilci, vozniki težkih tovornjakov, delavci za preprosta dela v industriji, orodjarji, strugarji, zidarji, tesarji, elektroinštalaterji, prodajalci, čistilci, strežniki in gospodinjski pomočniki, vzgojitelji v vrtcih, natakarji in mesarji.
»Delodajalci že leta potrebujejo ene in iste poklice, kar kaže, da se strukturna neskladja na slovenskem trgu dela nadaljujejo,« ugotavlja Tjaša Redek z ekonomske fakultete, ki je sodelovala pri pripravi ankete. S pomanjkanjem ustreznih kadrov se ubada dobra petina podjetij, pri večjih je težava še večja. Pri kandidatih večinoma pogrešajo specifične poklicne kompetence, tudi praktično znanje in poznavanje novih tehnologij. Več kot polovica delodajalcev mora podaljševati postopke zaposlovanja, petina podjetij pa je omilila izobrazbene pogoje pa tudi zahtevane izkušnje. Ali pa je, predvsem v gradbeništvu, prometu in skladiščenju, poiskala delavce v tujini.
Delodajalci problem pomanjkanja ustreznih kadrov najpogosteje rešujejo z nadurnim delom. Pri tem izstopajo velika podjetja in tista iz predelovalnih dejavnostih. Že vsako peto podjetje si pomaga z najemanjem zunanjih izvajalcev.
Dela ne ceni nihče več
Delodajalci dejstvo, da vsako peto podjetje kljub visoki brezposelnosti ne najde kandidatov z ustreznimi veščinami, pripisujejo neustrezni vzgoji v družini in pomanjkljivemu izobraževalnim sistemu. »Kaj poslušajo naši otroci? Hodi v šolo, da ti ne bo treba delati,« ugotavlja Igor Antauer, generalni sekretar Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije. To je, kot dodaja, povzročilo, da se mladostniki podajajo v študij, ki jih niti ne zanima niti jim ne omogoča zaposlitve. Kritičen je tudi do izobraževalnega sistema, ki še vedno preslabo sodeluje z gospodarstvom in daje premajhen poudarek praktičnim znanjem: »Imamo množico preveč izobraženih, manjka pa nam ljudi, ki znajo delati reči, ki jih potrebujemo za življenje.« Prepričan je, da se lahko človek izpolnjuje tudi prek poklicnih šol in da tudi tam ponujajo veliko atraktivnih poklicev. Antauer sicer priznava, da so plače v deficitarnih poklicih nižje od povprečja, napoveduje pa, da se bo to že v bližnji prihodnosti spremenilo. »Dodana vrednost teh del se zvišuje, prav tako tudi plače.«
Strinja se tudi ravnatelj osnovne šole Prule Dušan Merc: »Problem je v vrednotah. Nihče več ne ceni dela. Tudi že v osnovni šoli otrok ne usmerjamo v delo. Učimo jih nekakšno intelektualno teorijo, ne pa prakse.«
Miroljub Ignjatović z ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV) ugotavlja, da že vse od osamosvojitve mlade načrtno spodbujamo, naj se čim dlje izobražujejo: »Poudarjali smo, da gremo v družbo znanja, ob tem pa smo pozabili na gospodarstvo, ki se ni prilagodilo in je ostalo tradicionalno, industrijsko.« Razloge, da se mladi ne odločajo za dela v gospodarstvu, vidi v nizkih plačah in slabših delovnih pogojih, prave spodbude pa po njegovem ni tudi v naravoslovnih poklicih.
Ignjatović meni, da se globoko neskladje med izobraževalnim sistemom in poklicno potjo kaže v begu možganov. Druge evropske države namreč kot »perspektivnih« poklicev ne navajajo natakarjev in zidarjev, ampak visoko izobražene kadre na področju informacijske tehnologije, finančne strokovnjake, farmacevte pa tudi zdravnike, osebne negovalce, medicinske sestre, torej dela, ki bi jih starajoča se družba, kot je slovenska, nujno potrebovala.
