Turistično ponudbo v Ankaranu, ki ima, kot sami pravijo, odlične pogoje za zgodnji turizem, sta odkrivala podjetnik Yere in bobnar Sanou, ki sta se spoznala v Ljubljani. »Čeprav v Burkina Fasu živiva le nekaj minut stran, se nisva nikoli srečala. Prvič si generacijsko nisva tako blizu, res pa je tudi, da se podjetniki oziroma trgovci ne družimo z glasbeniki,« je v smehu povedal Dramane, ki mu je družba zabavnega sopotnika v Ankaranu prišla še kako prav.
Tokratna naloga je bila za izvidnika res zahtevna, saj kraja nista poznala. »Nekoč sem imel koncert v Ankaranu, vendar sem v mesto prišel ponoči, kot sopotnik v avtomobilu poti nisem posvečal pozornosti,« nam je povedal Issiaka, medtem ko je Dramane prve informacije o kraju poskušal neuspešno najti po spletu. »Podatkov v francoskem jeziku nisem našel, ravno tako so bili izredno skopi v angleškem. Tudi tega, kje najti TIC, nisem zasledil,« nam je ob vrnitvi povedal Dramane, ki je predvideval, da bo pisarno v ne ravno velikem mestu, kot ga je na hitro ocenil, našel kar na cilju. Ravno tako iskanje prenočišča v Ankaranu ni bilo lahka naloga; odločila sta se za nastanitev v Motelu sv. Katarina, saj sta glede na objavljene fotografije na spletni strani ocenila, da so sobe ob morju.
Še ni čas turistične sezone
Opremljena z obilico dobre volje sta se minuli četrtek odpravila na pot. Vožnja do morja je bila cestnim razmeram in kulturi voznikov primerna, cilj Ankaran pa uspešno najden. Prve težave na poti so se začele, ko je bilo treba najti motel, kjer sta imela rezervacijo za prenočitev. »Kar nekaj krogov sva naredila po Ankaranu, opazila sva kupico kažipotov, za Motel sv. Katarina žal nobenega. Morda sva ga zgrešila, vendar sva na koncu koordinate zaupala navigacijski napravi, ki naju je pripeljala na cilj,« pove izvidnik. Sprejem na recepciji je bil prisrčen, brez večjih težav in z odličnim receptorjevim znanjem angleškega jezika, žal ne francoskega. »Soba ni bila tako urejena, kot sva pričakovala. Tudi televizija, ki bi nama zvečer prišla še kako prav, ni bila priklopljena na kabel. Kakšno manjše popravilo, vsaj za boljši videz, bi bilo potrebno v kopalnici.«
Nastanjena, lačna in pripravljena na nove izzive sta se odpravila v mesto. Pred tem sta gostiteljico povprašala po TIC in točkah, ki si jih je v Ankaranu vredno ogledati. »Na vsako vprašanje naju je usmerila v Koper oziroma naprej do Izole. Tudi pisarna, namenjena turistom, naj bi bila odprta le v Kopru,« pove Dramane. »Ko sva jo kljub vsemu vprašala, kaj dejansko lahko gost, ki Ankaran obišče sredi maja, počne pri njih, je skomignila z rameni in naju poučila, da sva žal prišla v času, ko ni turistične sezone. Da pridejo v mesto najpogosteje Italijani, domačih gostov praktično ni,« je povedal Dramane in pripomnil, da ne razume Slovencev, ki tako radi hodimo na počitnice zunaj Slovenije in denar, ki bi ga lahko zapravili doma, nosimo v tujino. »Pri nas ni tako. Denar vedno zapravljamo doma, v lastni državi.«
Ker v mestu, kjer čas turistične sezone, kot so ju poučili turistični delavci, še ni prišel, sta se po informacije o zgodovinskih in turističnih biserih Ankarana odpravila v Koper. Tam sta TIC našla zelo hitro, a na vratih ju je pričakalo sporočilo, da je pisarna zaprta in »Hvala za razumevanje«. Ker sta prišla že do Kopra in ostala brez potrebnih informacij, sta se ob lepem vremenu sprehodila še do Izole in se počasi lačna vrnila v Ankaran. V piceriji in mediteranski restavraciji Bandima sta si privoščila ocvrte kalamare s prilogo in mešane školjke. »Ker sva se pogovarjala v francoščini, sva imela občutek, da se naju osebje malo izogiba. Ko sem očitno najbolj pogumnega natakarja vprašal, katere školjke so v buzari, mi ta ni znal odgovoriti,« nam je povedal Issiaka, a dodal, da je bila kljub vsemu buzara odlična. Vse skupaj sta zalila, Dramane s pivom, Issiaka pa s čajem. Po kosilu sta se odločila, da se vseeno odpravita nazaj v Koper, kjer je bilo več življenja, ravno tako sta se prepustila kamnitim ulicam, ki sta jih z veseljem odkrivala. V poznem popoldanskem času sta se vrnila v Ankaran, do kampa Adria, kjer sta naletela na TIC, ki pa je odprt le v poletni turistični sezoni. »Kamp je bil prazen, tu pa tam sva naletel na goste kampa, ki so svoje prikolice pripravljali na začetek poletne sezone,« sta povedala sogovornika in dodala, da si ne predstavljata da bi na svojo izvidniško misijo v Ankaran prišla brez avtomobila. »Avtobusne postaje sva seveda videla, vendar nobenega avtobusa,« sta povedala in dodala, da bi bilo to skoraj nemogoče, saj sta navsezadnje večji del dneva preživela v avtu na razdalji Ankaran–Koper.
Omleto šele po enajsti uri
Na plaži, v restavraciji Taverna Adria Ankaran, sta se odločila večerjati. »Bili so prijazni in so nama mizo postavili zunaj, ob morju. Za večerjo sva si privoščila gobovo juho, puranji zrezek v smetanovi omaki z rižem ter ponovno ocvrte kalamare,« povesta zadovoljna nad izbranim. Ob znesku 30 evrov sta ocenila, da je bila hrana glede na kraj precej draga.
Malo po deveti uri zvečer, ko sta se vrnila v sobo, sta ugotovila, da v sobi ne dela televizor, ravno tako ni bila dostopna internetna povezava. »Groza. Kaj naj počne človek v kraju, kjer že od 18. ure praktično ni življenja, brez televizije in interneta,« je komentiral Dramane in dodal, da sta internetno povezavo po posredovanju na recepciji dobila brezplačno. »Tako sva večer preživela v klepetu in s prenosnim telefonom v roki,« žalostno povesta.
Zjutraj sta dan začela v hotelski restavraciji z zajtrkom. »Ker je bila možna izbira le salame, sira in oliv, sam pa ne jem svinjine, sem osebje vprašal, ali morda lahko dobim omleto,« nam je povedal Issiaka in v smehu nadaljeval, »dobil sem odgovor, da je omleta seveda možna, vendar kuhinjo odprejo šele po 11. uri, torej po tistem, ko sva se že morala odjaviti iz sobe.« Tako se je zadovoljil z marmelado na kruhu in skodelico čaja. Sta pa izvidnika doživela sila neprijetno izkušnjo pri odjavi iz hotela. »Ko sva prosila za račun sobe, zajtrka in dveh pijač, ki sva jih vzela iz mini bara, so nama razložili, da tega žal ne morejo narediti. Ko sva vztrajala pri tem, da vseeno želiva račun in da ne bova plačala na roko, so naju poslali v Izolo, do restavracije Parangal, kjer nama bodo lahko izstavili račun,« sta začudena nad poslovanjem motela povedla izvidnika.
Ne ravno sita, lačna pa tudi ne, in z računom v obliki na roko spisanega naročila za večerjo sta se odpravila poiskat mestno tržnico ali vsaj trgovinico s spominki. Naletela sta le na trafiko, kjer je bilo opaziti nekaj izdelkov z morsko tematiko, vendar je izkušeno oko trgovca Dramanea hitro ocenilo, da gre za precej ceneno kitajsko blago. »Kljub vsemu sva kupila dve majhni ladjici, zgolj kot spomin,« sta povedala. Da bi jima v spominu na morje ostal vsaj okus po dobrem sladoledu, sta se odpravila v bližnjo slaščičarno, kjer sta dobila odlično ledeno sladico, ki je nekoliko ohladila neprijetno izkušnjo z recepcije.
V Ankaran se naša izvidnika, kot sta odkrito priznala, ne bosta vrnila. Tudi v poletni sezoni ne, saj dejansko nista dobila nobenega namiga ali izziva, ki bi ju vlekel nazaj.
